Jedro

Če tožnik ni več imetnik pravice, vpisane v register patentov, gre za neobstoječo pravico in ne more zahtevati vpisa spremembe.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnice za vpis spremembe firme in sedeža v register pravic pri pravici št. ...

2.Iz obrazložitve izhaja, da je 17. 8. 2023 prejela zahtevo tožnice za vpis spremembe v register patentov. V njej je navajala, da je do spremembe prišlo 31. 1. 2018, ko je bil patent še veljaven in da se pravice iz patenta pred sodiščem lahko uveljavlja tudi za nazaj. Toženka ugotavlja, da je pravica iz patenta št. ... prenehala 22. 10. 2019. Ker se spremembe vpisujejo zgolj v času trajanja pravic industrijske lastnine, je na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahtevo zavrgla. Navaja še, da lahko stranka kasneje pred sodiščem izkazuje dejansko stanje tudi z izpisi iz poslovnih registrov.

3.Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi uveljavlja, da je do spremembe imena in naslova prišlo pred prenehanjem patenta, Zakon o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) pa nikjer izrecno ne določa, da se sprememb v registru ne vpisuje tudi po preteku veljavnosti pravic. Iz 105. in 106. člena ZIL-1 izhaja, da je osnovni namen registrov pravic industrijske lastnine v tem, da se tretji seznanijo z dejanskim stanjem glede določene pravice. Ker je vpis spremembe deklaratoren, je učinek vpisa spremembe firme in naslova imetnika v tem, da se zainteresirane osebe seznanijo z zadnjim nespornim stanjem imetništva pravice. Tožnica ima zaradi pravilnega vročanja morebitne tožbe pravni interes za vpis spremembe imena in naslova pri zadevnem patentu. Po določbah ZIL-1 je namreč mogoče uveljavljati zahtevke tudi zoper imetnika neveljavnega patenta. Ker so podatki registra po prenehanju pravice dostopni, tudi ni smiselno, da spremembe ne bi bile dovoljene. S tem bi se izgubil osnovni namen registra pravic, tj. da odraža zadnje nesporno stanje imetništva pravice. Nadalje iz šestega odstavka 106. člena ZIL-1 izhaja, da mora toženka po uradni dolžnosti v registre vpisati podatke o sodnih sporih in pravnomočnih sodbah, torej tudi zoper patent, kateremu je potekla veljavnost. Iz tega po mnenju tožnice izhaja, da mora v register vpisati vse spremembe, ki izkazujejo resnično in dejansko stanje določene pravice, četudi ne velja več. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in dovoli predlagani vpis spremembe in podrejeno, da vrne zadevo v ponoven postopek toženki. Uveljavlja tudi stroške postopka.

4.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da iz prvega odstavka 107. člena ZIL-1 izhaja, da mora pravica v času vpisa sprememb v register še veljati. Zato tožnica 17. 8. 2023, ko je vložila vlogo, ni mogla uveljavljati nobene svoje pravice ali pravne koristi v zvezi s patentom št. ..., saj je 22. 10. 2019 prenehal. Ker je do spremembe prišlo 31. 1. 2018, je imela tudi dovolj časa, da bi predlagala vpis te spremembe. Zadnje dejansko stanje glede firme in sedeža imetnika patenta pa se izkazuje z izpisi iz poslovnih registrov in ne z izpisom iz registra patentov. Glede vpisov, ki jih opravi po šestem odstavku 106. člena ZIL-1 pojasnjuje, da gre za vpise po uradni dolžnosti, o katerih je urad obveščen, o čemer ne izda nobene odločbe. Kadar gre za vpis spremembe npr. firme ali sedeža, se te vpišejo le na podlagi zahteve vložnika, o čemer urad odloči z odločbo. Predlaga zavrnitev tožbe.

5.Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2024 navaja, da ni relevantno, zakaj je zahtevo za vpis spremembe podala šele po prenehanju patenta. Trdi, da iz prvega odstavka 107. člena ZIL-1 izhaja, da se na zahtevo vložnika v register vpišejo vse kasnejše spremembe, ki se nanašajo na pravico ali imetnika pravice, tj. vpisujejo se vsa zgodovinska dejstva, ki so se zgodila po zadnjem vpisu v register. Izraz pravica se po prepričanju tožnice v prvem odstavku 107. člena ZIL-1 uporablja kot skupno poimenovanje za patent, dodatni varstveni certifikat, model, znamko in/ali geografsko označbo. Ponavlja, da je vpis spremembe v register deklaratoren, kar je pomembno za postopek, saj bo zainteresirana oseba vložila tožbo zoper tistega, ki je v registru naveden kot trenutni imetnik pravice in ne bo preverjala, ali so podatki o vpisanem imetniku resnični, izdaja zamudne sodbe pa lahko dejanskemu imetniku povzroči nepopravljivo škodo. To je še bolj pomembno, ker je tožnica na podlagi zadevnega patenta vložila zahtevo za podelitev dodatnega varstvenega certifikata (v nadaljevanju DVC) št. ... DVC ji je bil podeljen in še vedno velja. Obseg varstva in veljavnost DVC pa se navezujeta na zadevni patent, kar pomeni, da bi imela ničnost patenta za posledico tudi ničnost DVC ja. To dodatno utemeljuje pravni interes tožnice za vpis spremembe v register.

6.Tožba ni utemeljena.

7.Toženka je vlogo tožnice za vpis spremembe imena in naslova v register patentov zavrnila na podlagi drugega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ zahtevo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

8.Po tej določbi ZUP torej lahko organ zavrže zahtevo tudi, če vlagatelj v njej uveljavlja priznanje določene pravice (ali pravnega interesa), ki mu po materialnih predpisih očitno ne pripada. Za tako očitnost gre, če je to razvidno že na prvi pogled iz same zahteve. V nasprotnem primeru, ko je treba za presojo utemeljenosti zahteve opraviti bolj poglobljeno presojo (izvesti dodatne dokaze itd.), pa se taka vsebinska presoja ne more končati z zavrženjem vloge, temveč le z upravno odločbo. Rešitev, po kateri bi organ vlogo s sklepom zavrgel v primeru očitnega dejstva, da osebi, ki je vložila vlogo, zahtevane pravice ne pripadajo, je skladna z načelom ekonomičnosti upravnega postopka (14. člen ZUP).1 Temu sledi tudi sodna praksa.2

9.V obravnavani zadevi je tako za pravilno odločitev bistveno, ali je tožnica uveljavljala pravico, ki ji po predpisih očitno ne pripada. Zato razlogi o tem, ali bi toženka lahko kdaj zaključila zadeve, če bi vpisovala tudi spremembe pri pravicah, ki so prenehale veljati, ali bi s tem imela veliko dela ali ne, niso pravno relevantni. Sodišče se tako o teh navedbah strank ne izreka.

10.Prvi odstavek 107. člena ZIL-1 določa, da se na zahtevo vložnika v register iz prvega odstavka 105. člena tega zakona vpišejo vse kasnejše spremembe, ki se nanašajo na pravico ali imetnika pravice. Ta odstavek se smiselno uporablja za prijave in prijavitelje.

11.Tožnica neutemeljeno zatrjuje, da bi bila razlaga toženke, da se po tej določbi spremembe vpisujejo le pri (veljavni) pravici, smiselna le, če po poteku veljavnosti pravice podatki v registru ne bi bili več dostopni. Tudi po presoji sodišča zakon jasno določa, da se spremembe vpisujejo le pri pravici in imetniku pravice, kar predpostavlja, da pravica obstaja. Če vlagatelj v času toženkinega odločanja nima pravice, pa tudi ni njen imetnik. Upravni organ namreč vedno odloča glede na dejansko in pravno stanje, ki velja v trenutku izdaje odločbe. Okoliščina, da se te pravice iz registra po izteku veljavnosti ne izbrišejo in smiselnost take ureditve, na jasen zakonski tekst ne vpliva.

12.Prav tako ni pravilna trditev tožnice, da se izraz pravica v prvem odstavku 107. člena ZIL-1 uporablja kot skupno poimenovanje za registre iz prvega odstavka 105. člena ZIL-1, ki določa, da Urad vodi registre patentov, dodatnih varstvenih certifikatov, modelov, znamk in geografskih označb ter registre prijav za navedene pravice. Skupno poimenovanje za te registre namreč izhaja iz besedne zveze "v register iz prvega odstavka 105. člena tega zakona" oziroma besede "register" (ki je skupno ime za vse registre) in ne iz besede pravica. Tudi iz razdelka II Pravilnika o registru prijav in pravic industrijske lastnine ter potrdilu o prednostni pravici (v nadaljevanju Pravilnik), na katerega se sklicuje tožnica, ne izhaja, da izraz pravica v prvem odstavku 107. člena ZIL-1 nadomešča vsakokratno posamično sklicevanje na patent, model, znamko oziroma geografsko označbo. Razdelek II. Pravilnika namreč določa, kateri podatki se vpišejo v vsakega od registrov, ki jih vodi toženka.

13.Povedanega ne spremeni niti dejstvo, da so vpisi v registre deklaratorne in ne konstitutivne narave. Zato sodišče zgolj pripominja, da je že ta narava do določene mere povedna, saj uporabniku pove, da dejansko stanje, ki iz registra izhaja, ni nujno enako dejanskemu, oziroma da je dopustno dokazovati drugače. Kot pravilno opozarja toženka, pa je register, ki je relevanten za firmo in sedež imetnika, poslovni register. Tudi to, ali bo kdo zoper tožnico vložil tožbo, pred katerim sodiščem sploh, kako oziroma komu in kam bo to sodišče vročalo morebiti vloženo tožbo in ali naj bi to privedlo do zamudne sodbe, na pravilno razlago prvega odstavka 107. člena ZIL-1 ne more vplivati. S hipotetičnim opisovanjem dogodkov, do katerih naj bi lahko prišlo, tožnica ne more izkazati, da ima pravico, tj. patent, pri katerem naj bi se vpisala sprememba firme in naslova njegovega imetnika.

14.Upoštevaje predpis in dejansko stanje je očitno, da tožnica ni več imetnica pravice, vpisane v register patentov. Relevantno dejansko stanje, tj., da je patent št. ... prenehal veljati 22. 10. 2019 namreč ni sporno. Dne 17. 8. 2023, ko je tožnica predlagala vpis spremembe imena in naslova, katere je spremenila 31. 1. 2018, torej pravica ni več veljala. Ker patent tedaj ni več veljal, pa je toženka upoštevaje 107. člen ZIL-1 in drugi odstavek 129. člena ZUP pravilno odločila, ko je zahtevo za vpis spremembe pri neobstoječi pravici zavrgla.

15.Glede na to v tej zadevi tudi ni pravno relevantno ali toženka in na kakšen način opravlja vpise po uradni dolžnosti iz šestega odstavka 106. člena ZIL-1.3 Zato se sodišču o tem, ali je to dopustno tudi po prenehanju veljavnosti pravic ne izreka.

16.Po drugem odstavku 1. člena ZIL-1.4 je DVC samostojna pravica. Iz tretjega odstavka 22. člena ZIL-1 izhaja, da se lahko neposredno po izteku trajanja patenta za izum v skladu z uredbo Vlade Republike Slovenije enkrat podeli dodatni varstveni certifikat, in sicer za največ pet let, če je predmet patenta proizvod ali postopek za proizvodnjo oziroma uporabo proizvoda, za katerega je pred pričetkom gospodarskega izkoriščanja potrebno izvesti z zakonom predpisani uradni postopek odobritve. Iz drugega odstavka 106. člena ZIL-1 izhaja, da je register DVC poseben register. Ker tožnica trdi, da DVC še velja, bi torej lahko v času, ko je vložila zahtevo za vpis spremembe v registru patentov, predlagala vpis spremembe firme in naslova v registru DVC. S sklicevanjem na DVC in register DVC, pa ne more utemeljiti pravice do vpisa spremembe v register patentov, v katerega se vpisuje druga pravica industrijske lastnine.

17.Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrnilo.

18.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker so sta se ji stranki odpovedali (peta lineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1Gl. Erik Kerševan v Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 27-28, ki kot tak očiten primer navaja osebo, ki pri dvajsetih letih vloži zahtevo za starostno pokojnino.

2Glej I U 1321/2024 z dne 30. 8. 2024, IV U 151/2020 z dne 3. 6. 2021, I U 948/2022 z dne 9. 8. 2024, I U 1192/2021 z dne 27. 1. 2023, I U 949/2021 z dne 1. 2. 2023.

3Ki določa, da se po uradni dolžnosti v registre iz prvega odstavka 105. člena tega zakona vpišejo podatki o sodnih sporih, o katerih je Urad obveščen, in pravnomočnih sodbah.

4Ki določa, da so pravice industrijske lastnine po tem zakonu patent, dodatni varstveni certifikat, model, znamka in geografska označba.