Jedro

Tožnik stranki ni izdal računa za gorivo, ki ga je plačala z gotovino, pač pa je po njenem odhodu neupravičeno posegel v nezaključen račun in spremenil način plačila v negotovinsko, nato račun plačal s svojo B. kartico ter ga natisnil pod geslom sodelavca. S takšnim ravnanjem je tožnik ustvaril gotovinske viške, ki iz popisa niso bili razvidni in si na ta način pridobil neupravičene pike na svoji B. kartici. Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (IV. točka).

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo s katero je razsodilo: „I. Tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo 11. 11. 2013, ampak je trajalo do 15. 11. 2013 z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2013. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 11. 11. 2013 do 15. 11. 2013 priznati delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, v roku 8 dni, pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 11. 11. 2013 do 15. 11. 2013 obračunati nadomestilo plače v višini 240,00 EUR bruto, plačati neto znesek, ki ostane po odvodu davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 do plačila, ter odvesti davke in prispevke, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto zneska od 18. 12. 2013 do 19. 12. 2013 se zavrne.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 11. 2013, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki, nezakonita.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 15. 11. 2013, ampak traja še naprej z vsemi pravicami iz delovnega razmerja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2013. 3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 16. 11. 2013 do vrnitve na delo, priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, v roku 8 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 16. 11. 2013 do vrnitve na delo, plačati nadomestila plače v bruto višini 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsakega posameznega neto zneska, od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, ter na vsa neto mesečna nadomestila plače obračunati pripadajoče davke in prispevke ter jih plačati pristojnim institucijam, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.“

2. Tožnik podaja pravočasno pritožbo zoper IV. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 19. členom ZDSS-1 ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka vključno s pritožbenimi stroški oziroma podredno, da sodbo sodišča v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Po njegovi oceni je sodba v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita, saj je sodišče navedlo, da na podlagi mnenja in izvida sodne izvedenke ugotavlja, da naj bi bil tožnik v spornem obdobju zmožen razumeti pomen in posledice svojih ravnanj ter imeti v oblasti svoja ravnanja. Očitana ravnanja naj bi tako zagrešil naklepno, pri čemer naj bi se zavedal prepovedanosti teh ravnanj in jih je kljub temu želel storiti ter jih je tudi storil. Navedeno je v nasprotju z mnenjem sodne izvedenke, ki je na vprašanje, kdaj je tožnik spoznal, da ravna oziroma je ravnal protipravno, odgovorila, da tega ne ve, kar seveda pomeni, da ni podala mnenja, da se je tožnik protipravnosti svojega ravnanja zavedal že v času storitve. Glede naklepa v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti ZDR-1 nima posebnih določb, pri čemer s krivdo razumemo osebno sposobnost kršitelja, da spozna nedopustnost svojega ravnanja in ob tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Krivda tako vsebuje dva elementa in sicer razumski oziroma zavestni, in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejanje nastane. Tožena stranka tožniku ni očitala malomarnosti, tako da ni mogoče tožniku očitati kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. Sodna izvedenka za medicino - psihiatrijo A.A. je sicer v svojem izvedeniškem mnenju navedla, da je bil, glede na naravo in potek kršitev v času storitve, tožnik sposoben razumeti pomen svojih ravnanj, vendar v ničemer ni utemeljila tega. Izvedenka je navedla, da je tožnik vedel, da je bilo njegovo ravnanje najmanj sporno, če že ni vedel, da je bilo v celoti nezakonito. Izvedenka je na vprašanje, kdaj je tožnik spoznal, da je njegovo ravnanje protipravno, odgovorila, da tega ne ve, to pomeni, da ni potrdila oziroma podala mnenja, da se je tožnik že v času storitve očitanih ravnanj zavedal njihove protipravnosti in možnih posledic. Zaradi navedenega mu ni mogoče očitati naklepa. Tožnik se v času storitve dejanj sploh ni zavedal nedopustnosti svojega ravnanja, kaj šele da bi se zavedal posledic. Izvedenka je med svojim zaslišanjem sicer res izpovedala, da je tožnik po njenem mnenju razumel, da njegovo ravnanje vsaj v osnovi ni v celoti skladno z zahtevanim postopkom ravnanja, prav tako pa tudi, da naj bi se zavedal, da naj bi obstajala možnost, da je njegovo ravnanje nedopustno, kot tudi, da se je zagotovo zavedal, da njegovo dejanje ni skladno s pravili delodajalca, vendar pa je nato svoje mnenje spremenila oziroma zanikala. Tožnik je pojasnil, da danes ve, da ni ravnal prav, vendar pa, da se tega v tistem času ni zavedal ter dodal, da če bi že takrat razumel, da to kar počne, ni prav, tega ne bi počel. Sodišče bi moralo pri odločitvi upoštevati določila 8. člena ZPP in ker ni, je podana relativna bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik ni ravnal naklepno, prav tako ni storil kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin (ki ga je mogoče storiti zgolj naklepno), tako da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Izkazani tudi niso razlogi po 1. odstavku 109. člena ZDR, saj ni dokazano, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Bistvene za ugotovitev so okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank. Navedenega sodišče ni ugotavljalo. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča v izpodbijanem delu. Glede sposobnosti tožnika razumeti pomen svojih ravnanj in obvladati svoja ravnanja tožena stranka meni, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobenih kršitev postopka. Sodna izvedenka psihiatrije je v izvedenskem mnenju z dne 22. 9. 2014 in med zaslišanjem na naroku za glavno obravnavo dne 20. 11. 2014 v celoti odgovorila na vprašanje v zvezi s psihofizičnim stanjem tožnika v spornem času (torej v zvezi z dejstvom, da tožnik v času izvršenih kršitev ni bil neprišteven oziroma zmanjšano prišteven), sodišče pa je na podlagi tega zaslišanja, kot tudi na podlagi drugih dokazov, pravilno zaključilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen razumeti pomen in posledice svojih ravnanj kot tudi, da je očitana ravnanja izvršil naklepno. Tožnik v pritožbi tako zmotno navaja, da sodna izvedenka ni podala mnenja, da se je tožnik protipravnosti svojega ravnanja (kot tudi njegovih posledic) zavedal že v času izvršitve očitanih dejanj. Glede zatrjevane kršitve 8. člena ZPP tožena stranka navaja, da je sodišče glede trditev, da tožnik očitanih kršitev ni storil naklepno, imenovalo tudi sodno izvedenko psihiatrije, pri čemer je sodišče napravilo dokazno oceno v skladu s pravili znanosti in stroke. Dejstvo, da sodišče v obrazložitvi ni povzelo obširnih tožnikovih navedb, pa ne predstavlja kršitve določila 8. člena ZPP, še manj pa je takšno ravnaje sodišča vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Prav tako je dokaz s postavitvijo izvedenca zaradi dokazovanja, da v kritičnem času ni bil sposoben razumeti pomena svojih ravnanj, predlagal tožnik.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, z vpogledom v zgoščenko s posnetki videonadzora, po zaslišanju tožnika in tožene stranke ter pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja psihiatrične stroke A.A. in po njenem zaslišanju na glavni obravnavi, je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 11. 11. 2013, ampak mu je trajalo do 15. 11. 2013 vključno z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. V nadaljevanju pa je sodišče zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 11. 2013 nezakonita, ter posledično zavrnilo zahtevek, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje 15. 11. 2013, ampak mu še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu priznati delovno dobo pri ZPIZ z vpisom zavarovalne dobe v matično evidenco ter izplačilom nadomestila plače v višini 1.200,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu prodajalec, pri čemer mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 11. 11. 2013, ki mu jo je vročila 15. 11. 2013, tožniku pa je na njeni podlagi prenehalo delovno razmerje.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 110. členu ureja razloge za izredno odpoved delodajalca in med drugim določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 110. člena), in če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 110. člena), pri čemer je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved tako na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 110. člena ZDR-1. 109. člen ZDR-1 ob navedenem določa, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnika vabila na zagovor 24. 10. 2013, ki se ga je tožnik udeležil 5. 11. 2013, vendar ni želel podati zagovora, vendar navedeno ne more pomeniti, da mu tožena stranka ni omogočila zagovora, ker je tožnik imel dovolj časa za pripravo na zagovor. Tožena stranka je tako tožniku podala odpoved v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved, pri čemer je tožena stranka ugotovila razlog za odpoved dejansko 15. 10. 2013, ko je bil opravljen revizorski pregled poslovanja. Tožena stranka je podala tožniku odpoved 11. 11. 2013, kot izhaja iz izvedenih dokazov je tožnik 13. 11. 2013 prišel v službo ko fizično ni želel prevzeti pisanja, ker ga po njegovem ni mogel prebrati. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala kršitve pogodbenih obveznosti storjenih v času od 11. 9. 2013 do 12. 10. 2013. Kot že navedeno, je tožena stranka tožniku podala odpoved tako po 1. in 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker tožnik stranki za gorivo, ki ga je plačala z gotovino, ni izdal računa, pač pa je po njenem odhodu neupravičeno posegel v nezaključen račun in spremenil način plačila v negotovinsko, nato račun plačal s svojo B. kartico in račun natisnil pod geslom sodelavca, s takšnim ravnanjem pa je ustvaril gotovinske viške, ki iz popisa niso bili razvidni. Tožnik si je z navedenim pridobil tudi neupravičene pike na svoji B. kartici. Tožnik je z očitanimi mu kršitvami na delovnem mestu prodajalec nedovoljeno posegel v račune, s čemer so podani znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami - KZ-1), pri čemer omenjeno dejanje stori oseba, ki v poslovne listine, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, ki so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo, ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavino knjige, listine ali spisa z lažno vsebino. Navedene kršitve pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja je storil tožnik v dneh od 11. 9. 2013 do 12. 10. 2013. Prav tako gre pri navedenem za kršitev pogodbenih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 110. člena ZDR-1, saj mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu in v okviru dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, kot to določa 33. člen ZDR-1, pri delu mora upoštevati delodajalčeva navodila, kot to določa 34. člen ZDR-1 ter ne sme škodljivo ravnati proti svojemu delodajalcu in se je dolžan vzdržati vsakih ravnanj, ki glede na naravo dela, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, kot to določa 37. člen ZDR-1. Navedena dejanja pa je tožnik storil najmanj iz hude malomarnosti, saj je bil seznanjen z navodili o poslovanju bencinskega servisa in okrožnico z dne 14. 4. 2010. Tožnik je tudi sam izpovedal, da je očitane mu kršitve dejansko storil, tako da navedeno med strankama ni bilo sporno.

8. Tožena stranka kot pritožbeni ugovor uveljavlja, da sodišče ni obrazložilo svoje odločitve glede ugotavljanja subjektivnega pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter da tožena stranka ni dokazala okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati, zaradi navedenega pa sodbe ni mogoče preizkusiti in naj bi bila podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je jasno navedlo, da se je tožnik zavedal prepovedanosti ravnanj in jih kljub temu želel storiti ter jih je tudi storil, pri čemer je ravnal premišljeno, kar je razvidno iz načina storitve očitanih ravnanj. Sodba v izpodbijanem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in sodba ima razloge in navedeni razlogi o odločilnih dejstvih niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Ob navedenem pritožbeno sodišče toženi stranki tudi pojasnjuje, da sodišče v individualnem delovnem sporu ne sodi o storitvi kaznivega dejanja, kot to meni tožnik, saj o storitvi kaznivega dejanja lahko sodi le sodišče v kazenskem postopku, v individualnem delovnem sporu sodišče odloča le o tem, ali je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, v konkretnem primeru iz 235. člena KZ-1. Sicer pa je tožena stranka tožniku očitala tudi hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti, ker je tožnik s svojimi ravnanji kršil interna pravila tožene stranke in sicer navodilo o poslovanju bencinskega servisa in okrožnico z dne 14. 4. 2010. Sodišče v obrazložitvi glede pogoja iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, jasno navede, da gre za vprašanje zaupanja delodajalca v svojega delavca prodajalca, ki ima vsakodnevno opravka z denarjem, tako tožena stranka ne more več zaupati tožniku. Toženi stranki bi lahko nastala tudi večja materialna škoda, zaradi navedenega je bil kršen njen ugled in dobro ime, hkrati pa bi lahko prišlo do odpovedi pogodbe o poslovnem sodelovanju, saj se je tožena stranka dolžna ravnati po navodilih B. d.d., v nasprotnem primeru pa bi lahko B. d.d. odpovedal pogodbo o poslovnem sodelovanju, zaradi česar bi lahko zaposleni ostali brez dela. Tako sodba glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka vsebuje razloge, ki so po oceni pritožbenega sodišča tudi prepričljivo argumentirani.

9. Glede sposobnosti tožnika razumeti pomen svojih ravnanj in obvladati svoja ravnanja, je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobenih kršitev postopka. Sodna izvedenka psihiatrije A.A. je v pisnem izvedenskem mnenju z dne 22. 9. 2014 in med ustnim zaslišanjem na naroku za glavno obravnavo dne 20. 11. 2014 v celoti odgovorila na vprašanje v zvezi s psihofizičnim stanjem tožnika v spornem času, sodišče pa je na podlagi izvedenih dokazov, pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen razumeti pomen in posledice svojih ravnanj kot tudi, da je očitana ravnanja izvršil naklepno. Tožnikove navedbe v pritožbi, da sodna izvedenka ni podala mnenja, da se je tožnik protipravnosti svojega ravnanja (kot tudi njegovih posledic) zavedal že v času izvršitve očitanih dejanj. Pritožbena naziranja, ali je tožnik očitano kaznivo dejanje storil naklepno ali ne, so nepravilna, saj sodišče ni odločalo o storitvi kaznivega dejanja, prav tako pa to niti ni vprašanje, na katero bi sploh (lahko) odgovarjala sodna izvedenka. Na pravno vprašanje, lahko odgovori le sodišče, sodna izvedenka psihiatrije pa je presojala, ali je bil tožnik v času očitanih kršitev sposoben razumeti pomen svojih ravnanj ter jih obvladati. Sicer pa pritožba tudi izpovedbo izvedenke iztrga iz konteksta celotnega njenega mnenja in podane ustne izpovedbe. Sodna izvedenka je namreč potrdila, da je bil tožnik v kritičnem času v celoti sposoben opravljati vsakodnevne delovne aktivnosti, ni imel težav niti pri razumevanju, mišljenju in obvladanju svojih ravnanj, bil je v celoti zmožen razumeti pomen svojih dejanj in njihovih posledic ter imeti v oblasti svoja ravnanja, vedel je, da je bilo njegovo ravnanje nepravilno, zaradi česar je tudi opravljal transakcije z drugega in ne s svojega računalnika, prav tako se je zavedal, da krši navodila delodajalca. Glede izpovedbe izvedenke, da ne ve, kdaj je tožnik dejansko spoznal, da je dejanje napačno podano v okviru vprašanja o razlogih, zaradi katerih je tožnik očitano ravnanje priznal oziroma kdaj mu je postalo žal, da je do njih sploh prišlo, dejansko ne pomeni, da izvedenka ni potrdila, da se je tožnik ob izvrševanju bil sposoben zavedati in se je tudi zavedal prepovedanosti svojega ravnanja in njegovih posledic. Tožnik je izvedenkino izpovedbo prilagodil svojim potrebam v konkretnem postopku. Tožnikove domnevne zdravstvene težave tudi niso bile v postopku medicinsko izkazane, sam tožnik je na zaslišanju tudi priznal, da je seznanjen z navodili za delo, ki so veljala pri toženi stranki in ki izrecno prepovedujejo ravnanje, ki se očita tožniku ter celo določajo sankcijo zanj.

10. Pritožba neutemeljeno zatrjuje kršitve 8. člena ZPP. Sodišče je glede na podan dokazni predlog imenovalo sodno izvedenko psihiatrije, pri tem pa je sodišče napravilo dokazno oceno v skladu s pravili stroke. Dejstvo, da sodišče v obrazložitvi ni povzelo obširnih tožnikovih navedb, pa ne predstavlja kršitve določila 8. člena ZPP, saj navedeni člen določa, da sodišče o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.