Jedro

Sklep o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika je akt sodne veje oblasti in ne upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Poleg tega je zoper takšen sklep rednega sodišča zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZPP (peti odstavek 73. člena v zvezi z drugim odstavkom 363. člena) in zato tudi ne pride v poštev uporaba prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj subsidiarno varstvo v upravnem sporu ni potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, 105/06 in 26/07 – sklep US), zavrglo tožbo (1. točka izreka) zoper sklep podpredsednika Okrajnega sodišča v ... z dne 27.2.2008, s katerim je le-ta zavrnil zahtevo tožnika za izločitev razpravljajoče okrajne sodnice. Pod 2. točko izreka pa je prvostopenjsko sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje glede zavrženja tožbe navedlo, da akt, ki ga tožnik izpodbija, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu po določbah 1., 2., in 4. člena ZUS-1. Tožnik namreč izpodbija sklep rednega sodišča, torej akt sodne veje oblasti, ki ni upravni akt in zoper katerega je sodno varstvo zagotovljeno po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07, 101/07 – odl. US, 102/07 – odl. US) in sicer se sme sklep, s katerim se zahteva stranke za izločitev sodnika zavrne, izpodbijati s pritožbo zoper končno odločbo (2. odstavek 363. člena v zvezi s 5. odstavkom 73. člena ZPP).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sklep o izločitvi sodnika upravni akt sodne veje oblasti, s katerim se odloči v upravnem in ne rednem sodnem postopku. Pravni pouk sklepa izrecno določa, da zoper sklep ni posebne pritožbe iz česar izhaja, da zoper navedeni sklep ni predvideno sodno varstvo v rednem sodnem postopku. Brezpredmetno je tudi tolmačenje 2. odstavka 363. člena ZPP, saj se v končni odločbi rednega sodišča ne odloči tudi o izločitvi sodnika. S tem, ko mu ni bila dana možnost, da aktivno sodeluje (prvostopenjsko sodišče ni razpisalo naroka) v postopku ugotavljanja utemeljenosti izpodbijanega sklepa, je prvostopenjsko sodišče kršilo 5. odstavek 15. člena in 29. člen Ustave RS. Kršene so mu bile tudi ustavne pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS, ker v postopku odločanja o izločitvi sodnika ni mogel prerekati izjave sodnika in aktivno sodelovati v postopku. Prosi tudi za oprostitev plačila stroškov pritožbenega postopka in priglaša stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

V obravnavanem primeru je za odločitev bistveno, ali gre pri sklepu o zavrnitvi predloga o izločitvi sodnika za upravni akt sodne veje oblasti, kot zatrjuje tožeča stranka, ali pa gre za akte oziroma dejanja s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, v smislu 4. člena ZUS-1, zoper katere je v upravnem sporu zagotovljeno subsidiarno sodno varstvo.

2. člen ZUS-1 določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. ZUS-1 pa v 4. členu določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik v obravnavani zadevi izpodbija sklep rednega sodišča, ki je akt sodne veje oblasti in ne upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Poleg tega je zoper navedeni sklep rednega sodišča zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZPP, ki v 5. odstavku 73. člena v zvezi z 2. odstavkom 363. člena določa, da se sme sklep, s katerim se zahteva stranke za izločitev sodnika zavrne, izpodbijati v pritožbi zoper končno odločbo. Ker iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1 nedvoumno izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, le če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožbo tožnice zavrglo, pravilna, saj subsidiarno varstvo v upravnem sporu, glede na obrazloženo v obravnavanem primeru, ni potrebno.

Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da ni mogel aktivno sodelovati (sodišče ni razpisalo naroka, na katerem bi lahko prerekal izjavo sodnika) pri odločitvi o predlogu za izločitev sodnika, zaradi česar mu je kršena ustavna pravica do enakega varstva (22. člen Ustave RS) in pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), saj določbe ZPP takšnega aktivnega sodelovanja za stranke ne predvidevajo. Na drugačno presojo tudi ne morejo vplivati tožnikove navedbe v zvezi z učinkovitostjo pravnih sredstev in ustavnostjo postopka izločanja sodnika. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije se je namreč v svojem sklepu, št. Up-1841/06, U-I-89/07 z dne 22.3.2007, opredelilo, da je tudi v primeru 5. odstavka 73. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 363. člena ZPP dana strankam možnost za učinkovito varovanje pravnih koristi.

V zvezi s tožnikovo prošnjo za oprostitev plačila stroškov pritožbenega postopka, vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik v tem upravnem sporu že oproščen plačila sodnih taks (2. točka izreka izpodbijanega sklepa), sklep o oprostitvi plačila sodnih taks pa po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1; Uradni list RS, št. 20/04), velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. člena tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje. To pomeni, da oprostitev plačila sodnih taks velja za ta upravni spor v celoti. Drugih upoštevnih stroškov pritožbenega postopka pa tožnik, glede na to, da ga ni zastopal odvetnik, niti ne more z uspehom uveljavljati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.