Jedro

Kdo je oškodovanec, v predmetni zadevi ni relevantno zgolj z vidika presoje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, katerega predmet je tuja premična stvar, pač pa tudi z vidika oškodovanja in presoje premoženjskopravnega zahtevka, katerega v kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je upravičen uveljavljati zahtevek v pravdi. Slednje okoliščine so lahko relevantne tudi za odločanje o morebitnem odvzemu premoženjske koristi.

Izrek

Ob odločanju o v zadevi vloženih pritožbah, se pritožbama zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 22. člena KZ-1. A. A. je za očitano kaznivo dejanje določilo kazen sedem mesecev zapora, nato pa mu je ob upoštevanju kazni osmih mesecev zapora, določene v okviru pogojne obsodbe izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 53431/2019 z dne 6. 12. 2019, pravnomočna dne 15. 1. 2020, ki jo je preklicalo, po določilih o steku izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, v katero je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu od dne 19.4.2021 od 18.35 dalje, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. B. B. je izreklo kazen šest mesecev zapora in obenem odločilo, da se pogojna obsodba izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 53410/2019 z dne 24. 10. 2019, ki je postala pravnomočna dne 15. 11. 2019, ne prekliče. Odločilo je, da je obdolženi A. A. dolžan oškodovancu C. C. plačati znesek v višini 1.051,93 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Po drugem in petem odstavku 75. člena KZ-1 je obdolženi B. B. naložilo v plačilo znesek 525,965 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, ki si jo je pridobila s kaznivim dejanjem. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžna pa sta nerazdelno plačati potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatne in nagrado njegovega pooblaščenca.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornik obdolženega A. A. iz „vseh pritožbenih razlogov“ in višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe in „ga spozna za nedolžnega“, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo; podredno pa je predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovni postopek sodišču prve stopnje; - zagovornica obdolžene B. B. iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in podredno zaradi odločbe o kazenski sankciji ter odvzemu premoženjskopravne koristi (1. do 4. točka prvega odstavka 370. člena ZKP); višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obdolženko spremeni tako, da slednjo oprosti obtožbe, podredno pa je predlagala, da se sodba razveljavi in zadeva v tem delu (glede B. B.) vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pritožnici pa povrne stroške pritožbenega postopka; - okrajna državna tožilka iz razlogov po 4. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s petim odstavkom (pravilno: točko) 372. člena ZKP- zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi.

3. Skladno z določbo 376. člena ZKP izvod pritožbe vroči sodišče prve stopnje nasprotni stranki (120. in 121. člen), ki sme nato v 15 dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo. V konkretnem primeru sta se torej zagovornika lahko izjasnila glede navedb, ki jih je v pritožbi podala državna tožilka, medtem ko odgovora na pritožbo, ki ga poda zagovornik soobdolženca, procesni zakon ne predvideva in zato sta bili njuni tozadevni vlogi neupoštevni.

4. Pritožbi zagovornikov sta utemeljeni.

5. V predmetni zadevi se obdolženima A. A. in B. B. očita, da sta si s temeljno obliko kaznivega dejanja tatvine, v krajevnih in časovnih okoliščin ter na način opisan v izreku izpodbijane sodbe, protipravno, v sostorilstvu prilastila tujo premično stvar, torej kolo, znamke Giant, model ..., pri čemer se jima očita, da sta z dejanjem oškodovala C. C. za 1.051,93 EUR. V svojstvu oškodovanca naj bi torej nastopal C. C., za katerega je sicer spisovno izkazano, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da je takoj istega dne ko se je zgodil dogodek (kraja kolesa), podal prijavo na policijo, kamor je posredoval tudi indentifikacijske dokumente glede kolesa in tudi račun z dne 5. 3. 2021, izdan s strani D. d.o.o., s katerim je dokazoval lastništvo kolesa, glede katerega pa je s pisno vlogo z dne 19. 5. 2021, zoper obdolženega A. A. uveljavljal tudi premoženjskopravni zahtevek v znesku 1.129,49 EUR, pri katerem je vztrajal tudi ob zaslišanju na glavni obravnavi dne 4. 6. 2021. 6. Kdo je oškodovanec, v predmetni zadevi torej ni bilo relevantno zgolj z vidika presoje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, katerega predmet je tuja premična stvar, pač pa tudi z vidika oškodovanja in presoje premoženjskopravnega zahtevka, katerega v kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi1. 7. V tej zvezi zagovornika v pritožbi upravičeno grajata prvostopenjsko sodišče, ki se je v utemeljevanju teze, da je C. C. lastnik kolesa, sklicevalo na določbo drugega odstavka 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po kateri se domneva, da je lastniški posestnik premičnine tudi njen lastnik. Takšno naziranje v predmetni zadevi ni upoštevno, saj iz računa z dne 5. 3. 2021, ki ga je tekom postopka predložil C. C., izhaja, da je bila kupec predmetnega kolesa družba E. d.o.o. Glede na to, da C. C. z ničemer ni izkazal, da bi bilo kolo kakorkoli lastniško preneseno nanj (in v tej smeri tudi ni bil nič povprašan), o tem, ali je lastnik kolesa on sam ali kdo drug, obstaja razumen dvom. Glede na doslej zbrane podatke je namreč sklepati, kot pravilno ugotavljata pritožnika, da je lastnik kolesa družba E. d.o.o., ki pa v svojstvu oškodovanca v opisu dejanja ni navedena in tudi premoženjskopravnega zahtevka ni priglasila. Po vsem povedanem se sodišču druge stopnje strinja s pritožnikoma, da je bilo v tem delu dejansko stanje nepopolno, lahko pa da tudi zmotno ugotovljeno. Podana je torej kršitev iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, zato je sodišče druge stopnje pritožbama zagovornikov ugodilo in (ne da bi se spuščalo v presojo še ostalih navedb obrambe in pritožbenih navedb državne tožilke) izpodbijano sodbo, skladno z določbo prvega odstavka 392. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse personalne in listinske dokaze, ter predvsem z dodatnim zaslišanjem C. C. in morebitno pridobitvijo še kakšne druge dokumentacije ugotoviti oziroma razčistiti v predhodnih točkah navedene okoliščine. Torej v zvezi s tem, kdo je lastnik predmetnega kolesa, kdo je bil s kaznivim dejanjem oškodovan in kdo je upravičen priglasiti premoženjskopravni zahtevek; nato pa bo moralo po natančni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj sprejeti sklep o tem, ali je obdolženima A. A. in B. B. očitano kaznivo dejanje dokazano in v tej zvezi podati jasne in prepričljive razloge.

1 Določba 101. člena ZKP