Jedro

Po presoji sodišča tako ni slediti tožnikovim navedbam glede ravnanja hrvaških policistov, saj je na ustnem zaslišanju dne 31. 1. 2019 in na glavni obravnavi dne 21. 1. 2019 različno zatrjeval oz. izpovedoval drugače ter prilagajal svoje navedbe cilju posameznega postopka, prav tako pa tožnik v upravnem postopku v zvezi s potekom dogodkov, kot jih je podal v tej zadevi, ni s konkretnimi dokazi izkazal dovolj velike verjetnosti, da bo prav on soočen z nečloveškim ravnanjem v primeru vrnitve, tako da bi toženka morala ugotavljati dodatna dejstva ali pridobiti konkretno zagotovilo, da tožniku ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo kršena pravica iz 4. člena Listine EU.

Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav, ki je tožnik s svojimi nasprotujočimi si navedbami in brez predlaganih ali predloženih dokazov v zvezi z njim samim, ne zgolj sklicevanjem na članek iz časnika The Guardian (v angleškem jeziku, brez priloženega slovenskega prevoda, glede ravnanja hrvaških policistov z begunci) po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek ali sprejemne razmere prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški kot kritičen, pa dejstva, ki se domneva, po presoji sodišča tudi ni potrebno še dodatno utemeljevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se zavrže prošnja tožnika za priznanje mednarodne zaščite ter da Republika Slovenija (RS) ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito in ki je svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila.

2. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik dne 7. 1. 2019 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v RS. Tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Upoštevajoč četrti odstavek 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) toženka ugotavlja, da tožnik v postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Tožnik je bil dne 9. 1. 2019 nastanjen v Centru za tujce v Postojni na podlagi 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, saj v skladu s 1. odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Uredbe Dublin III.

3. Tožniku so bili v skladu z 39. členom ZMZ-1 odvzeti prstni odtisi. Na podlagi pridobljenih podatkov iz Centralne baze EURODAC je toženka ugotovila, da je bil tožnik v navedeno bazo vnesen 15. 11. 2018 s strani Republike Hrvaške kot državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj. Zato ji je toženka v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III dne 8. 1. 2019 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem tožnika ter dne 24. 1. 2019 prejela njen odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

4. Toženka v nadaljevanju obrazložitve povzema tožnikove navedbe na osebnem razgovoru, ki je bil v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III opravljen 31. 1. 2019 v navzočnosti tožnikove pooblaščenke z namenom, da se ugotovi dejansko stanje, ki bo omogočilo lažjo določitev odgovorne države članice na podlagi Uredbe Dublin III, tožnik pa je bil seznanjen s potekom dublinskega postopka. Tožnik je v osebnem razgovoru navedel, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker so ga policisti vsakič, ko so ga prejeli, pretepli. Z njim so ravnali nečloveško. Ko so ga vračali v BIH, sta ga pri izstopanju iz vozila dva policista porinila na tla in ga z dolgo palico začela tepsti. Policist ga je želel udariti tudi po glavi, on pa se je tega branil z levo roko in zato utrpel zlom leve roke. Pokazal je mesto zloma. Nato so ga izpustili in rekli, naj gre nazaj v BIH. Tam je poiskal zdravniško pomoč in ne da bi mu rentgensko slikali roko, so mu dali mavec. Nima nobenega zdravniškega potrdila. Za to storitev mu ni bilo potrebno plačati in o tem nima dokazov, kot so slike, video. V BIH je bil zdravljen, ne da bi dobil izvid o poškodbi. V Republiki Hrvaški je bil obravnavan s strani policije približno trikrat. Ko je prišel do Zagreba, je odšel do ene od organizacij. Na vhodu sta bila dva policista v civilu, ki sta ga prijela in poklicala uniformirana policista, ki sta ga odpeljala na policijsko postajo, kjer je moral napisati svoje ime. Uničili so mu tudi mobilni aparat, ki ga je kasneje vrgel stran. Zvečer pa so ga odpeljali na mejo z BIH. Vračanju se ni upiral, ker ni vedel, kaj ga čaka. Policisti so mu rekli, da ga vračajo nazaj, rekel jim je, da želi azil, a so mu rekli, da azila ni. Ko je bil obravnavan s strani hrvaške policije drugič in tretjič, so ga po prijetju policisti odpeljali do policijske postaje, eden je govoril angleško in jim pomagal pri prevajanju. Povedal je, da iščejo eno osebo, zato je moral dati prstne odtise. Ni vedel, da so mu odtise vzeli zaradi ilegalnega prehoda meje. Vzeli so mu tudi mobitel, nato so ga vrnili v BIH. Tretjič je uspel priti v RS. Vsakič, ko so ga prijeli policisti, je prosil za mednarodno zaščito, vendar tega niso sprejeli. Ne dajo niti možnosti, da zaprosiš. Prevajalca ni imel. Ponovno je skušal drugič prečkati mejo, kljub temu, da so mu prvič zlomili roko, ker druge izbire ni imel, to je moral narediti. Prvič je bil v Republiki Hrvaški le en dan, drugič je bil tri dni, tretjič pa dva dni. V Republiko Hrvaško se ne želi vrniti, z njim so grdo ravnali, policisti so se mu zlagali, da je dal prstne odtise pod pretvezo, da nekoga iščejo.

5. Toženka v zvezi s tožnikovimi izjavami na osebnem razgovoru (da je trikrat ilegalno vstopil v Republiko Hrvaško in da so ga dvakrat vrnili pristojni hrvaški organi v BIH ter da so ga tepli in mu zlomili roko ter mu niso omogočili podati prošnje za mednarodno zaščito) ugotavlja, da je tožnik podal le splošne navedbe, ki jih ni z ničemer konkretiziral oziroma, da sam ni navedel, da bi z njim ravnali nečloveško, nehumano. Tožnik je sicer izjavil, da so ga policisti v Republiki Hrvaški tepli in mu pri tem zlomili roko, vendar za to ni predložil nobenega zdravniškega izvida, ki bi to potrjeval. Toženka tudi dvomi v resničnost njegovih navedb, saj gre za uradne, zaupanja vredne osebe pristojnega organa Republike Hrvaške, za te navedbe ni predložil nobenih dokazil. Poleg tega ob podaji prošnje ni omenjal nobenih zdravstvenih težav, pri opisu poti do RS ob podaji prošnje pa je navedel, da je v BIH ostal mesec in 20 dni, od tam je šel preko Republike Hrvaške do RS, za kar je potreboval 2 dni, v RS pa je poiskal policijo in zaprosil za azil, kar je nasprotujoče z izjavami, ki jih je podal na osebnem razgovoru. Iz odgovora, ki ga je prejela od pristojnega organa Republike Hrvaške, toženka tudi ugotavlja, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški obravnavan le enkrat in sicer kot oseba, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli 15. 11. 2018 zaradi nezakonitega prehoda meje in ki je niso poslali nazaj, kar potrjuje tudi izpis EURODAC-a. Tožnik ni navedel nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje v primeru, da bo v dublinskem postopku vrnjen v Republiko Hrvaško. Tožnik v postopku ni navedel konkretnih dogodkov oziroma razlogov, zaradi česar ga RS ne more oz. ne bi smela vrniti na podlagi Uredbe Dublin III v Republiko Hrvaško. Nadalje še ugotavlja, da druge države članice na podlagi Uredbe Dublin III prosilce vračajo v Republiko Hrvaško, ob dejstvu, da je slednja prevzela odgovornost za obravnavanje prošenj prosilcev za mednarodno zaščito. Večina držav članic Evropske unije ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v Republiko Hrvaško. To pa kaže na dejstvo, da razmere v Republiki Hrvaški niso takšne, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), zaradi katerega se tožnika ne bi smelo vrniti v Republiko Hrvaško. Toženka ugotavlja, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v RS, zato vrnitev v državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Republika Hrvaška je polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III. Sklicuje se na upravno-sodno prakso, kot izhaja iz sodbe št. I U 1848/2017 ter dodaja, da tudi noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Uredba Dublin III je zakonodajni akt Evropske unije, ki se uporablja neposredno in temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja). Vse te države se skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države. Evropski svet se je 15. in 16. oktobra 1999 dogovoril o delovanju za vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema na osnovi celovite in vključujoče uporabe Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev, dopolnjene z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 in s tem spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načela nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav.

6. Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, tožena stranka dodaja, da se je s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila skladno s 1. odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III o sprejemu tožnika, ki bo potekal na mednarodnem mejnem prehodu ... Po povedanem je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s 4. alineje 51. člena ZMZ-1 zavrgla prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika, saj je za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

7. Tožnik v tožbi predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Navaja, da ne drži, da v postopku pred toženko ni navedel sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški oz. da tam ne obstaja nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu člena 4. Listine EU, tudi ne drži, da naj takih dogodkov ne bi konkretiziral. Odločitev toženke je očitno napačna in ni utemeljena s pravnimi argumenti. Tožnik je navajal, da je hotel priti trikrat preko Republike Hrvaške v RS, ampak so ga hrvaški policisti vrnili nazaj v BIH. Vsakič ko so ga prijeli, so ga pretepli. Z njim so v Republiki Hrvaški ravnali nečloveško. Ko so ga vračali v BIH, sta ga pri izstopanju iz vozila dva policista porinila na tla in ga z dolgo palico začela tepsti. Policist ga je želel udariti tudi po glavi, on pa se je tega branil z levo roko in zato utrpel zlom leve roke. Vzeli so mu tudi mobitel, tudi pri drugem poskusu prečkanja Republike Hrvaške. Ko je prišel do Zagreba, je odšel do ene od organizacij. Na vhodu sta bila dva policista v civilu. Policista sta potem poklicala policista v uniformi, ki sta ga odpeljala na policijsko postajo, zvečer pa so ga odpeljali na mejo z BIH. Policisti mu niso nič povedali, da ga vračajo nazaj v BIH. Ko je videl, da ga tja vračajo, je rekel, da želi azil, vendar so mu odgovorili, da ni azila. Ni vedel, da so mu vzeli prstne odtise zaradi ilegalnega prehoda meje. Tožniku v Republiki Hrvaški niso omogočili, da bi lahko podal prošnjo za mednarodno zaščito. Rekli so mu, da to ni mogoče in ga vrnili v BIH. O ravnanju s prosilci v Republiki Hrvaški informirajo vsakodnevna poročila (The Guardian). Pretepanje ni humano dejanje, gre za nečloveško ravnanje, ki poseže v sfero kazenske zakonodaje. Tudi neupravičen odvzem mobitela, celo s strani policista, je dejanje, ki izpolnjuje znake več vrst kaznivih dejanj. Tožnik je navedena dejanja na osebnem razgovoru natančno opisal in so potrjeni tudi v nekaterih sodbah upravnega sodišča, videoposnetku in dnevnih informacijah na televiziji in spletu. Glede navedbe toženke, da večina držav članic EU ni ustavila vračanja prosilcev v Republiko Hrvaško, ugotavlja, da so nekatere države vračanje v Republiko Hrvaški ustavile, kar kaže na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški. Poleg tega pa je potrebno vsakega prosilca obravnavati individualno. Iz vsega zgoraj navedenega je razvidno, da so v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti in da bi bil tožnik v primeru predaje v Republiko Hrvaško v ponovni nevarnosti, da bi z njim ravnali nečloveško.

8. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa, saj mu bo izvrševanje sklepa prizadelo nepopravljivo škodo.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se v celoti sklicuje na podano obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Sporoča tudi, da je pretežni del upravnega spisa že predložila naslovnemu sodišču v upravnem sporu št. I U 121/2019, ki se vodi na podlagi tožbe tožnika zoper odločitev o omejitvi gibanja tožniku - zaradi pridržanja za namen predaje Hrvaški (v katerem tožnik izpodbija sklep toženke št. 2142-2752/2018/5 (1312-20) z dne 9. 1. 2019), v katerem je bila opravljena glavna obravnava dne 21. 1. 2019, na kateri je bil ustno zaslišan tožnik in vpogledan upravni spis.

K točki 1:

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje (49. člen v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1). Iz upravnih spisov izhaja, da je pristojni organ Republike Hrvaške 24. 1. 2019 odgovoril, da je v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje Republika Hrvaška.

12. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

13. Pred tukajšnjim sodiščem je tožnik sprožil upravni spor I U 121/2019 zoper odločitev toženke o pridržanju tožnika za namen predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III, v katerem je bil tožnik na glavni obravnavi 21. 1. 2019 tudi ustno zaslišan, v skladu z Uredbo Dublin III. V navedenem postopku je tožnik na vprašanje sodišča, katera je bila njegova ciljna držav, preden je odšel iz Alžirije, odgovoril, da Slovenija, kjer bi podal prošnjo za mednarodno zaščito, ko pa je sodišče tožniku predočilo, da iz njegove prošnje izhaja, da je bila njegova ciljna država Francija, ker ima tam brata in kako to komentira je tožnik odgovoril, da je to končni cilj - ciljna država je Francija, zdaj pa bi nekaj časa bil v Sloveniji. Na posebno vprašanje, ali lahko pojasni, kako je potekal postopek s hrvaškimi organi glede njegove prošnje za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da on ni podal prošnje za azil v Republiki Hrvaški. Tam je bil sicer prijet s strani hrvaških policistov, odpeljali so ga na policijsko postajo, kjer so ga fizično napadli, kar se mu pozna na levi roki, na pokazani roki sodišču se je videla modrica, ter so ga prisilno vrnili nazaj v Bosno.

14. Med strankama ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika v Republiko Hrvaško.

15. Tožnik je na osebnem razgovoru 31. 1. 2019, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, na vprašanje uradne osebe, ali meni, da bo v primeru vrnitve v dublinskem postopku v Republiki Hrvaški in če bo slednja obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen oziroma ali misli, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker so ga hrvaški policisti vsakič, ko so ga prijeli, pretepli. Z njim so ravnali nečloveško. Ko so ga vračali v BIH, sta ga pri izstopanju iz vozila dva policista porinila na tla in ga z dolgo palico začela tepsti. Policist ga je želel udariti tudi po glavi, on pa se je tega branil z levo roko in zato utrpel zlom leve roke. Vzeli so mu tudi mobitel, tudi pri drugem poskusu prečkanja Republike Hrvaške. Ko je prišel do Zagreba, je odšel do ene od organizacij. Na vhodu sta bila dva policista v civilu. Policista sta potem poklicala policista v uniformi, ki sta ga odpeljala na policijsko postajo, zvečer pa so ga odpeljali na mejo z BIH. Ni vedel, da so mu vzeli prstne odtise zaradi ilegalnega prehoda meje. Vsakič, ko so ga prijeli policisti, je prosil za mednarodno zaščito, vendar tega niso sprejeli. Ne dajo niti možnosti, da zaprosiš (za azil). Takoj, ko osebo primejo, z njo grdo ravnajo in vrnejo v BIH. Glede navedene izpovedbe je toženka v izpodbijanem sklepu navedla, da je tožnik podal le splošne navedbe, ki jih ni z ničemer konkretiziral oziroma tožnik ni navedel, da bi z njim ravnali nečloveško, nehumano, tožnik je sicer izjavil, da so ga policisti v Republiki Hrvaški tepli in mu pri tem zlomili roko, vendar za to ni predložil nobenega zdravniškega izvida, ki bi to potrjeval. V tej zvezi sodišče sledi ugovoru tožnika in ugotavlja, da je v tem delu izpodbijani sklep v nasprotju s podanimi izjavami tožnika na osebnem razgovoru pred toženko 31. 1. 2019. Po presoji sodišča vse opisane okoliščine v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavljajo konkretizirane izjave o domnevnem ravnanju policistov v Republiki Hrvaški in ne gre le za splošne navedbe, vsekakor pa te navedbe implicitno predstavljajo tudi očitek nečloveškega obravnavanja tožnika s strani hrvaških policistov.

16. Sodišče pa ugotavlja, da je kljub navedenemu izrek izpodbijanega sklepa pravilen in zakonit, četudi je deloma obrazložen z napačnimi razlogi, zato v nadaljevanju obrazložitve samo navaja pravilne razloge, zaradi katerih je potrebno tožbo zavrtniti (3. alineja drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

17. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je potrebno vsakega prosilca obravnavati individualno. Na tožniku pa je trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Po presoji sodišča svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil glede na nasprotujoče si trditve ob zaslišanjih tožnika po Uredbi Dublin III na osebnem razgovoru 31. 1. 2019 in na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi dne 21. 1. 2019 v zadevi št. I U 121/2019 ter glede na trditve, podane v prošnji za mednarodno zaščito, kot je razvidno iz upravnega spisa in bo v nadaljevanju pojasnjeno. Glede na navedeno tožnik tudi v upravnem sporu s sklicevanjem na članek v časniku The Guardian (v angleškem jeziku, brez priloženega slovenskega prevoda, o ravnanju hrvaških policistov z begunci) ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Republike Hrvaške, ki je 24. 1. 2019 prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

18. Tožnik namreč ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni omenjal nobenih zdravstvenih težav. Je pa takrat zatrjeval ob opisu poti do RS, da je v BIH ostal 1 mesec in 20 dni. Od tam je šel preko Republike Hrvaške do RS, za pot je potreboval 2 dni. V Sloveniji je poiskal policijo in jo zaprosil za azil, kar je povsem nasprotujoče z izjavami, ki jih je podal na osebnem razgovoru 31. 1. 2019, slednje pa je tudi v nasprotju z izjavami, ki jih je tožnik podal ob ustnem zaslišanju v zadevi št. I U 121/2019 na naroku 21. 1. 2019, ko je na posebno vprašanje ali lahko pojasni, kako je potekal postopek s hrvaškimi organi glede njegove prošnje za mednarodno zaščito, sam izpovedal, da sploh ni podal prošnje za azil v Republiki Hrvaški. Tožnik je tako imel možnost, da bi v sodnem postopku, zaradi pridržanja za namen predaje Hrvaški, pojasnil, da v Republiki Hrvaški ni mogel zaprositi za mednarodno zaščito, ker naj mu tega ne bi dopustili, vendar tega ni storil, pač pa je odločno zanikal, da bi sploh zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na njegovo izpovedbo, da tam ni zaprosil za azil, torej ne drži, da bi mu hrvaški policisti onemogočali podajo prošnje v Republiki Hrvaški; prav tako tudi ni omenjal, da bi ga čakala policista v civilu pred organizacijo in bi ga uniformirani policisti potem odpeljali na policijsko postajo, kjer bi mu onemogočali podajo prošnje za azil. Izpovedal je še, da so ga hrvaški policisti po prijetju odpeljali na policijsko postajo, kjer so ga fizično napadli, kar se mu pozna na levi roki in ga prisilno vrnili nazaj v Bosno in ga torej niso pretepli s palico ob vračanju preko meje v BIH na sami meji ob izstopu iz vozila, kot je zatrjeval na osebnem razgovoru 31. 1. 2019. Sodišče ugotavlja, da tožnik očitno prilagaja svoje navedbe in izpovedbo cilju posameznega postopka: v postopku glede pridržanja za namen predaje Hrvaški tako navaja, da prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški ni podal, da se ga ne bi tja vrnilo; v postopku glede zavrženja prošnje zaradi predaje Republiki Hrvaški pa navaja, da Republika Hrvaška ni želela sprejeti njegove prošnje za azil zato, da uveljavlja sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški.

19. Po presoji sodišča tako ni slediti tožnikovim navedbam glede ravnanja hrvaških policistov, saj je na ustnem zaslišanju dne 31. 1. 2019 in na glavni obravnavi dne 21. 1. 2019 različno zatrjeval oz. izpovedoval drugače ter prilagajal svoje navedbe cilju posameznega postopka, prav tako pa tožnik v upravnem postopku v zvezi s potekom dogodkov, kot jih je podal v tej zadevi, ni s konkretnimi dokazi izkazal dovolj velike verjetnosti, da bo prav on soočen z nečloveškim ravnanjem v primeru vrnitve, tako da bi toženka morala ugotavljati dodatna dejstva ali pridobiti konkretno zagotovilo, da tožniku ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo kršena pravica iz 4. člena Listine EU. Tožnik bo tudi vrnjen pristojnemu hrvaškemu organu za mednarodno zaščito, saj je Republika Hrvaška že sprejela odgovornost za obravnavanje njegove prošnje, tako da bo tožnik vrnjen drugemu organu kot pa organu, za katerega zatrjuje, da je z njim ravnal nečloveško.

20. Pri tem je, kot v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno navaja tudi toženka, pri presoji treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve tožnik s svojimi nasprotujočimi si navedbami in brez predlaganih ali predloženih dokazov v zvezi z njim samim, ne zgolj sklicevanjem na članek iz časnika The Guardian (v angleškem jeziku, brez priloženega slovenskega prevoda, glede ravnanja hrvaških policistov z begunci) po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek ali sprejemne razmere prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški kot kritičen, pa dejstva, ki se domneva, po presoji sodišča tudi ni potrebno še dodatno utemeljevati.

21. Po presoji sodišča je tako pravilen zaključek toženke, da za Republiko Hrvaško ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki ga je toženka sprejela ob upoštevanju in oceni tako tožnikovih navedb ob njegovem bivanju v Republiki Hrvaški kot splošnem vedenju o razmerah v Republiki Hrvaški na področju mednarodne zaščite). V takem primeru po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni podlage za ugotovitev, da predaja tožnika v to državo ni mogoča in da bi bilo treba določiti drugo državo članico kot odgovorno, kot meni tožnik, pač pa je v takem primeru po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 dana podlaga za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Materialno pravo je po povedanem glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

22. Na podlagi vsega navedenega sodišča ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, vendar obrazložen z deloma napačnimi razlogi, pri čemer je sodišče navedlo pravilne razloge, ki so relevantni tudi za zavrnitev tožbe. Sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj je bil tožnik že večkrat ustno zaslišan, med drugim tudi na glavni obravnavi dne 21. 2. 2019 v zvezi s pridržanjem za namen predaje Hrvaški in tudi v upravnem postopku, zaslišanje je bilo že dovolj temeljito, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki 2:

23. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira predlog za izdajo začasno odredbe, sodišče na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

24. Ker lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero odloži izvršitev izpodbijanega akta, le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, v obravnavanem primeru pa je s predmetno sodno odločbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tako je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.