Jedro

Neopredeljen (nedoločen) zahtevek ne pomeni nesklepčnosti, temveč nepopolnost tožbe. V takem primeru se zahtevka ne zavrne, temveč – če tožba ni ustrezno dopolnjena – je tožbo treba zavreči, vendar v obravnavanem primeru ni šlo za nič takega (tožnica je postavila določljiv zahtevek, ko se je smiselno sklicevala na predlog za izvršbo, v katerem je opredeljen denarni zahtevek in ki vsebuje tudi predlog, da se navedeni denarni znesek dolžniku (toženki) naloži v plačilo).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje vzelo na znanje delni umik tožbe za 390,00 in 45,90 EUR ter v tem delu postopek ustavilo, v nadaljevanju pa je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 1.394,78 EUR s pripadki.

2. Zoper zanjo neugodni del odločbe se pritožuje toženka iz razloga bistvenih kršitev določb postopka. Med drugim navaja, da je bila izvršba ustavljena s sklepom z dne 24. 10. 2018, zato bi moralo sodišče umik tožnice upoštevati in ustaviti tudi pravdni postopek. Tožba je nesklepčna, tožničin zahtevek ni opredeljen, sodišče prve stopnje pa je tudi kršilo določbe drugega odstavka 452. člena Zakona o pravdnem postopku1, ko je upoštevalo navedbe tožnice iz druge pripravljalne vloge in drugi vlogi priložene dokaze.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti (442. do 458. člen ZPP, v nadaljevanju SMV), v tovrstnih pravdah pa so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba v SMV se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (primerjaj prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Ne držijo pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi izdanega sklepa o ustavitvi izvršbe ustaviti tudi pravdni postopek. Iz spisa je razvidno, da se je obravnavana zadeva začela kot postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine. Sodišče prve stopnje (centralni oddelek za verodostojno listino Okrajnega sodišča v Ljubljani) je s sklepom z dne 17. 5. 2018 deloma ugodilo dolžničinemu (toženkinemu) ugovoru in odločilo, da se sklep o izvršbi razveljavi glede zneska 1.830,68 EUR s pripadki in v tem delu zadeva odstopi na pravdo; deloma je ugovoru ugodilo in izvršilni postopek ustavilo (za 180,00 EUR). V preostalem delu je ugovor zavrnilo (za zakonske zamudne obresti od 180,00 EUR in stroške izvršbe), torej se je za te obresti in stroške izvršilni postopek nadaljeval. V preostalem delu (1.830,68 EUR s pripadki), kolikor je bila zadeva odstopljena na pravdo, je na podlagi sklepa z dne 17. 5. 2018 (ki je postal pravnomočen 18. 6. 2018) zadeva prešla v pravdni postopek, kot vedno pri zadevah, ki so se začele z izvršbo na podlagi verodostojne listine. Zato ustavitev izvršilnega postopka (ki se je še vodil za izterjavo obresti in stroškov od zneska 180,00 EUR) s sklepom z dne 24. 10. 2018 nima prav nikakršnega vpliva na (tedaj že) samostojni pravdni postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba. Tožnica ni nikoli umaknila tožbe, kar bi bilo lahko edino relevantno za ustavitev pravdnega postopka. Tako je očitno, da so obširne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ustaviti tudi pravdni postopek, pravno zgrešene.

7. Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe 451. in 452. člena ZPP, pomenijo uveljavljanje (domnevne) relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa glede na določbo 458. člena ZPP v SMV niso dovoljen pritožbeni razlog. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi prvostopenjsko sodišče upoštevalo trditve in dokaze v drugi pripravljalni vlogi tožnice, pritožbeno sodišče (zgolj kot dodatno pojasnilo) ugotavlja, da navedena vloga vsebuje le procesna pojasnila o poteku pravdnega in izvršilnega postopka, s katerimi je tožnica odgovarjala na toženkine (pravno zgrešene, kot je bilo pojasnjeno zgoraj) navedbe in predlog, da naj sodišče ustavi tudi pravdni postopek, ker je tožnica umaknila predlog za izvršbo. Edini tej vlogi priloženi dokaz (priloga A19) je sklep z dne 17. 5. 2018, ki je že itak v spisu.

8. Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče odločilo na podlagi dokazov iz knjigovodske evidence brez ustrezne trditvene podlage, da so ti dokazi nesubstancirani in ne dokazujejo utemeljenosti tožbenega zahtevka ter da je sodišče ugodilo nesklepčnemu zahtevku, pa po vsebini niso uveljavljanje procesnih kršitev, temveč izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku v SMV ni dopustno.

9. Kolikor se pritožba sklicuje na to, da naj bi sodišče odločilo o zahtevku, ki je neopredeljen, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da neopredeljen (nedoločen) zahtevek ne pomeni nesklepčnosti, temveč nepopolnost tožbe. V takem primeru se zahtevka ne zavrne, temveč – če tožba ni ustrezno dopolnjena – je tožbo treba zavreči, vendar v obravnavanem primeru ni šlo za nič takega. Tožnica je po ugotovitvah sodišča druge stopnje že v prvi pripravljalni vlogi postavila določljiv zahtevek, ko se je smiselno sklicevala na predlog za izvršbo, v katerem je opredeljen denarni zahtevek in ki vsebuje tudi predlog, da se navedeni denarni znesek dolžniku (toženki) naloži v plačilo.

10. Glede na vse povedano se izkaže, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako ne razlogi, na katere bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Ker je toženka s pritožbo propadla, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.