Jedro

Tožnik je solastnik do 1/2 nepremičnine v vrednosti 57.104 EUR. Ta predstavlja stanovanje v samostoječi stavbi z enim stanovanjem. Navedeno dejstvo, četudi je stanovanjska stavba predmet razdelitve skupnega premoženje, izkazuje, da gre za premoženje oziroma stanovanjsko stavbo, ki se upošteva kot premoženje, ki presega znesek 13.780 EUR.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, št. Bpp 328/2014 z dne 7. 3. 2014, je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilca A.A. (tožnika v tem sporu) za odobritev brezplačne pravne pomoči v nepravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Celju, opr. št. N 97/2013, kot neutemeljena zavrne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka razlaga dva pogoja, ki morata biti za dodelitev brezplačne pravne pomoči kumulativno izkazana. Navaja določbo 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa finančni pogoj ter določbe 14. člena, ki določa, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Glede na določbo 13. člena ZBPP se v skladu s 27. členom ZSVarPre, v povezavi s 4. členom ZDIU12, brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva in ki dosega ali presega 13.780 EUR. V nadaljevanju navaja, kaj se kot premoženje po tem zakonu ne upošteva, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

2. Tožena stranka je po vpogledu v podatke elektronske zemljiške knjige ugotovila, da je prosilec do 1/2 celote solastnik nepremičnine parc. št. 960/3 k.o. ... To je tožena stranka štela kot premoženje prosilca. Glede vrednosti nepremičnine je upoštevala javne podatke o nepremičninah, iz katerih izhaja, da je nepremičnina parc. št. 960/3 k.o. … ocenjena na 57.104,00 EUR, prosilčev delež je tako vreden 28.552,00 EUR, kar presega z zakonom določen premoženjski cenzus, ki znaša 13.780 EUR. Drugih pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za dodelitev brezplačne pravne pomoči, tožena stranka ni ugotavljala in je prošnjo prosilca kot neutemeljeno zavrnila.

3. Tožnik v tožbi in v njeni dopolnitvi navaja, da gre za hišo, v kateri živi bivša soproga in imata z njo spor za razdelitev premoženja. Sklicuje se na časovno neažurnost sodišč, ker spor traja že tri leta. Ne strinja se s tem, da se je njegovi bivši ženi dodelila brezplačna pravna pomoč na Okrajnem sodišču v Šentjurju, zavrnila pa se je njemu v Celju, čeprav naj bi bili pogoji enaki. Stanovanjska hiša, zaradi katere se mu ni dodelila brezplačna pravna pomoč, sploh nima hišne številke, v njej ne živi temveč pri svoji materi, ki je ostala sama. Ker je bilo dedovanje šele 3. 4. 2013, niso uspeli urediti formalnosti bivajočih oseb na tem naslovu, tudi zaradi spora o razdružitvi premoženja. Na geodetskem zavodu, so sedaj na podlagi vloge očetove sestre in njene hčerke naredili spremembo hišne številke, ko je še bilo premoženje zamrznjeno in dediščina še ni bila urejena. Sklicuje se na točko 8 v obrazloženem sklepu, kaj se po zakonu šteje kot primerno stanovanje za bivanje. Ne glede na to, ali biva v njem ali ne, naj bi bilo to po mnenju tožene stranke premoženje, ki mu daje dodaten vir dohodka in ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju lastnega dohodka za izpolnitev kriterijev. Kakšen dohodek mu sploh lahko daje stanovanjska hiša, ki je še vedno predmet delitve premoženja. Ločena sta s soprogo od 15. februarja 2012. V hišo ne sme vstopiti, čeprav je lastnik. Sam se je zaradi uvidevnosti do dveh odraščajočih otrok umaknil iz hiše, da bi jih obvaroval pred psihofizičnim nasiljem soproge. V nadaljevanju navaja dokazovanje lažnih okoliščin bivše žene, ki pa jih sodišče v sodbo ne povzema. Zahteva, da si bivša žena uredi stalno ali začasno bivališče in se izpiše iz naslova, kjer dejansko stanujeta samo mati in on. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da se mu brezplačna pravna pomoč dodeli.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Kot je že pravilno navedla tožena stranka, je pravna podlaga za odločitev v spornem primeru 13. člen ZBPP, ki v skladu s 27. členom ZSVarPre, v povezavi s 4. členom ZDIU12, določa, da se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva in ki dosega ali presega 13.780 EUR. V nadaljevanju navedena zakonska določba še našteva, kaj se kot premoženje po tem zakonu ne upošteva, med drugim stanovanje, v katerem prosilec živi in ga zakon šteje za primerno stanovanje. Nesporno med strankami postopka je, da prosilec ne živi v navedeni stanovanjski hiši, ki je sicer predmet sodnega delitvenega postopka skupnega premoženja, temveč živi na naslovu ..., ki ga tudi v tožbi navaja kot stalni naslov.

7. Iz izpisa Geodetske uprave Republike Slovenije, številka 2098911 z dne 31. 1. 2014 (datum izpisa iz evidence) izhaja, da je tožnik solastnik do 1/2 nepremičnine v katastrski občini ..., v vrednosti 57.104 EUR. Ta predstavlja stanovanje v samostoječi stavbi z enim stanovanjem. Navedeno izkazano dejstvo, četudi je stanovanjska stavba predmet razdelitve skupnega premoženje, izkazuje da gre za premoženje oziroma stanovanjsko stavbo, ki se po zgoraj navedeni zakonski določbi upošteva kot premoženje, ki presega znesek 13.780 EUR (1/2 od vrednosti stavbe 57.104 EUR). Ne glede na to, da tožnik po lastnih trditvah tega stanovanja ne daje v najem, oziroma iz njega ne pridobiva nobenih dohodkov, sodišče ni moglo sprejeti drugačne odločitve, kot jo je že tožena stranka, ker za to nima v nobeni zakonski določbi pravne podlage. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, da je njegova bivša žena ob enakih pogojih, za ta postopek razdelitve skupnega premoženja, pridobila brezplačno pravno pomoč, njemu pa je bila nepravilno zavrnjena, ker sodišče v spornem primeru obravnava samo dejansko stanje in okoliščine, ki se nanašajo na tožnikovo izpodbijano odločbo.

8. Ker je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka:

9. Sodišče je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.