Jedro

Pravno podlago tega spora predstavljajo zlasti prvi in tretji odstavek 190. člena ter 193. člen OZ. Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena.

Tudi procesno pobotanje se opravi za nazaj in učinkuje od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti.

Čeprav je ZDR v 166. členu uporabljal izraz "odškodnina", ga vsebinsko ni mogoče razlagati v civilnopravnem smislu. Vrhovno sodišče RS je v svoji praksi že zavzelo stališče in takrat veljavni 166. člen ZDR razlagalo tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja. Ob upoštevanju navedenega stališča niso relevantne pritožbene navedbe tožeče stranke o neobstoju njene krivde.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni, tako da se izrek v celoti na novo glasi: "I. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke, in sicer v znesku 26.100,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2012 dalje in v znesku 19.621,64 EUR ter iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 17.364,16 EUR od 27. 11. 2012 dalje do plačila.

Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 617,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2012 dalje.

II. Ugotovi se obstoj terjatev tožene stranke do tožeče stranke, in sicer: - iz naslova dela regresa za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 298,38 EUR oziroma v pripadajočem neto znesku od navedenega bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2010 do 30. 8. 2012, - iz naslova dela regresa za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 312,84 EUR oziroma v pripadajočem neto znesku od navedenega bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2011 do 30. 8. 2012, - iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 5.283,72 EUR oziroma v pripadajočem neto znesku od navedenega bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 13. 9. 2011 do 30. 8. 2012, - iz naslova odpravnine ob upokojitvi v bruto znesku 9.246,45 EUR oziroma v pripadajočem neto znesku od navedenega bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 9. 10. 2011 do 30. 8. 2012 in - iz naslova pogodbene kazni v bruto znesku 9.246,45 EUR oziroma v pripadajočem neto znesku od navedenega bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 24. 5. 2012 do 30. 8. 2012. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od pripadajočega neto zneska odpravnine ob upokojitvi od bruto zneska 9.246,45 EUR za čas od 13. 9. 2011 do vključno 8. 10. 2011 ter od pripadajočih neto zneskov iz naslova dela regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011, nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2011, odpravnine ob upokojitvi in pogodbene kazni za čas od 30. 8. 2012 do plačila.

III. Terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 26.100,73 EUR se na dan 30. 8. 2012 pobota s terjatvami tožene stranke po naslednjem vrstnem redu: - s terjatvijo za plačilo pripadajočega neto zneska regresa za letni dopust za leto 2010 od bruto zneska 298,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2010 do 30. 8. 2012, - s terjatvijo za plačilo pripadajočega neto zneska regresa za letni dopust za leto 2011 od bruto zneska 312,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2011 do 30. 8. 2012, - s terjatvijo za plačilo pripadajočega neto zneska nadomestila zaradi neizrabljenega dopusta za leto 2011 od bruto zneska 5.283,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 13. 9. 2011 do 30. 8. 2012, - s terjatvijo za plačilo pripadajočega neto zneska odpravnine ob upokojitvi od bruto zneska 9.246,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2011 do 30. 8. 2012 in - s terjatvijo za plačilo pripadajočega neto zneska pogodbene kazni od bruto zneska 9.246,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2012 do 30. 8. 2012 tako, da se na dan 30. 8. 2012 najprej odplačajo zakonske zamudne obresti, nato glavnice od v pobot uveljavljanih terjatev tožene stranke po vrstnem redu njihove zapadlosti.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 26.100,73 EUR, zmanjšan za pobotane terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz III. točke tega izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 8. 2012 dalje do plačila, in znesek 19.621,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 17.364,16 EUR od 27. 11. 2012 dalje do plačila.

V. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 617,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2012 in pobotanega dela terjatve iz III. točke izreka.

VI. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.152,18 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka svoje stroške pritožbe krije sama, toženi stranki pa je dolžna plačati pritožbene stroške v znesku 69,20 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo: - ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 26.100,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2012 dalje, in v znesku 19.621,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 17.364,16 EUR tečejo od 27. 11. 2012 dalje in ugotovilo, da ne obstaja terjatev v znesku 617,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2012 dalje (I. točka izreka); - ugotovilo, da obstajajo (v pobot uveljavljene) terjatve tožene stranke do tožeče stranke, in sicer iz naslova dela regresa za letni dopust za leto 2010 v pripadajočem neto znesku od 298,38 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do 30. 8. 2012, iz naslova dela regresa za letni dopust za leto 2011 v pripadajočem neto znesku od 312,84 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do 30. 8. 2012, iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2011 v pripadajočem neto znesku od 4.696,64 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2011 do 30. 8. 2012, iz naslova odpravnine ob upokojitvi v pripadajočem neto znesku od 9.246,45 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2011 do 30. 8. 2012 ter iz naslova pogodbene kazni v pripadajočem neto znesku od 9.246,45 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2012 do 30. 8. 2012 in ugotovilo, da ne obstajajo (v pobot uveljavljene) terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova dela regresa za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 298,38 EUR, iz naslova dela regresa za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 312,84 EUR, iz naslova odpravnine ob upokojitvi v bruto znesku 9.246,45 EUR in glede zakonskih zamudnih obrestmi od pripadajočega neto zneska od 13. 9. 2011 do vključno 8. 10. 2011, iz naslova nadomestila za neizkoriščen dopust v bruto znesku 5.283,72 EUR in v pripadajočem neto znesku od 587,08 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2011 dalje ter iz naslova pogodbene kazni v bruto znesku 9.246,45 EUR (II. točka izreka); - odločilo, da se terjatev tožeče stranke v znesku 26.100,73 EUR na dan 30. 8. 2012 pobota z ugotovljenimi terjatvami tožene stranke po vrstnem redu, kot so zapadle v izpolnitev, in sicer tako, da se na navedeni datum najprej odplačajo zakonske zamudne obresti, nato glavnice od terjatev tožene stranke, kot je katera zapadla v izpolnitev in končno glavnica tožeče stranke za znesek v pobot uveljavljenih terjatev tožene stranke (III. točka izreka); - odločilo, da je po tako opravljenem pobotu tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 26.100,73 EUR, zmanjšan za pobotano terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz III. točke izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2012, in znesek v višini 19.621,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 17.364,16 EUR od 27. 11. 2012 dalje do plačila (IV. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 617,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2012 in v delu, v katerem je bila njena terjatev pobotana s terjatvami tožene stranke iz III. točke izreka (V. točka izreka) ter - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 1.172,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti oziroma zoper njen zavrnilni del iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, pobotni ugovor tožene stranke pa zavrne oziroma zavrže, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v izreku sodbe odločiti, od katerega datuma dalje tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 19.621,64 EUR. Izpodbija odločitev o obstoju terjatev tožene stranke do tožeče stranke v neto zneskih v prvem odstavku II. točke izreka, saj je sodišče prve stopnje v drugem odstavku navedene točke izreka ugotovilo neobstoj istih terjatev v bruto zneskih. Posledično sta nejasni in nerazumljivi tudi III. in IV. točki izreka sodbe. Sodišče v IV. točki izreka sodbe ni dovolj jasno opredelilo višine zneska, ki ga je tožena stranka po opravljenem pobotu dolžna plačati tožeči stranki. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožeče stranke izpodbijana sodba ni primeren izvršilni naslov. Pomanjkljivosti sodbe, zaradi katerih se sodba ne more preizkusiti, so posledica neupoštevanja procesnih predpostavk za obravnavo pobotnega ugovora, ki bi ga moralo sodišče zavreči. Ker je sodišče kljub temu po vsebini obravnavalo pobotni ugovor in samo oblikovalo zahtevek ter v sodbi nadomestilo navedbe tožene stranke, je kršilo pravico do enakosti in enake obravnave v postopku. Po mnenju tožeče stranke procesni ugovor pobota učinkuje za naprej (in ne za nazaj). Navaja, da sodišče ni preverilo obstoja pobotnih terjatev na dan odločitve sodišča. Na ta dan so vse v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke do tožeče stranke že zastarale. Ker je tožena stranka s pobotnim ugovorom uveljavila terjatve v bruto zneskih, z njimi ni bilo mogoče pobotati terjatve tožeče stranke do tožene stranke v neto znesku.

Tožeča stranka nasprotuje višini pobotnih terjatev iz naslova odpravnine ob upokojitvi ter pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi. Vztraja, da je bila tožena stranka delavka s posebnimi pooblastili, zato zanjo ne veljajo določbe panožne kolektivne pogodbe in ni upravičena do pogodbene kazni. Poleg tega je potrebno upoštevati, da je toženi stranki delovno razmerje prenehalo zaradi invalidske upokojitve, zato tudi iz tega razloga ni upravičena do pogodbene kazni. Meni, da bi bila tožena stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti le od dneva vložitve pobotnega ugovora dalje. Tožeča stranka ni kriva, da tožena stranka ni izrabila letnega dopusta za leto 2011. Posledično toženi stranki ne pripada odškodnina iz tega naslova. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v postopku ugovarjala, da ji tožeča stranka ob izplačilih 30. 8. 2012 in 27. 11. 2012 ni predložila obračunov mesečnih nadomestil plače, zato ne more ugotoviti, kolikšen znesek je dejansko prejela na račun nadomestil plače za navedeno obdobje. Opozarjala je tudi, da izračun tožeče stranke ni pravilen glede na določbo 120. člena ZDoh-2 o povprečenju davčne osnove, saj je tožeča stranka iz mesečnih bruto zneskov obračunala neto zneske po sedanjih pravilih obračuna in ne po pravilih, kot je ta obračun in plačilo izvedla dne 30. 8. 2012. Zato niso pravilni obračuni simulirane plače za obdobje od septembra 2011 do januarja 2012. Posledično so bile napačno obračunane tudi zamudne obresti. Predlagala je, da tožeča stranka predloži obračune plač in obresti za sporno obdobje, na podlagi katerih je izvedla plačilo dne 30. 8. 2012 in obračun zamudnih obresti. Tožeča stranka tega ni storila, sodišče pa je tudi ni pozvalo na predložitev teh listin, niti ni pridobilo dokazov po uradni dolžnosti oziroma postavilo izvedenca finančne stroke. Trdi, da sodišče prve stopnje ni pravilno seštelo izplačanih zneskov. Meni, da tožeča stranka ni dokazala višine zneska, ki ga je izplačala toženi stranki za sporno obdobje in ga zahteva v tem sporu.

Ne strinja se z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih, saj je sodišče zmotno ugotovilo, da je bila tožena stranka ob pridobitvi nepoštena. Izpostavlja hude zdravstvene težave, zaradi katerih ji je vse zadeve urejala njena prijateljica, sama pa je živela pri svoji sestri. Navaja, da je tožena stranka sicer res izpovedala, da se je začela počutiti bolje pozno pomladi 2012, ni pa rekla, da je konec meseca marca 2012 izvedela za upokojitev. Tožena stranka ni že konec marca 2012 vedela za upokojitev, prav tako ni vedela, da od ZPIZ prejema pokojnino. Glede nakazil ZPIZ pa ji prijateljica ni pojasnila razloga teh nakazil, oziroma ji je povedala, da pač prejema nek denar. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje A.A. in B.B. o zdravstvenem stanju tožene stranke in o tem, kdaj se je tožena stranka seznanila z upokojitvijo in z denarnimi nakazili. Zavrnitev dokaznega predloga predstavlja kršitev načela kontradiktornosti in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ji je bilo onemogočeno dokazovanje njenih trditev.

Meni, da bi moralo sodišče pri obsegu vrnitve upoštevati znesek 1.910,38 EUR, ki predstavlja doplačilo dohodnine za leto 2012, saj se njeno premoženje za navedeni znesek ni povečalo.

Tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje v II. točki izreka, v katerem je ugotovljeno, da ne obstojijo njene terjatve do tožeče stranke v bruto zneskih. Sodišče bi moralo ugotoviti obstoj pobotnih terjatev v bruto zneskih in nato izreči, da se terjatve tožene stranke do tožeče stranke pobotajo s terjatvijo tožeče stranke do višine neto zneskov.

Tožena stranka navaja, da tožeča stranka ni prerekala njenih navedb glede števila dni letnega dopusta za leto 2011 niti ni ugovarjala vtoževanemu znesku 5.283,72 EUR iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust. Zato je potrebno njene trditve šteti za priznane. Poleg tega sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo števila dni letnega dopusta za navedeno leto. Ker tožeča stranka ni ugovarjala trditvam tožene stranke o 36 dneh letnega dopusta za leto 2011, bi moralo sodišče ugotoviti obstoj terjatve iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust v znesku 5.283,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2011 dalje do plačila.

Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje ni priznalo toženi stranki nagrade za odsotnost iz pisarne. Za čas odsotnosti pooblaščenke iz pisarne na treh narokih bi moralo sodišče toženi stranki priznati skupaj 120 točk. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič, potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 820/2017 z dne 11. 4. 2018 pritožbama obeh pravdnih strank ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi nejasnosti oziroma neizvršljivosti izreka in napačne izvedbe pobotanja ter posledično ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče obravnavalo tudi nekatera sporna vprašanja, ki se nanašajo na vsebino spora. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča odpravilo pomanjkljivosti, na katere je v razveljavitvenem sklepu opozorilo pritožbeno sodišče, ter po opravljenem pobotu ugotovljenih terjatev obeh strank odločilo o dajatveni obveznosti tožene stranke do tožeče stranke.

7. V izreku sodbe so razvidni zneski terjatev tožeče stranke in tožene stranke ter njihova zapadlost. Terjatev tožeče stranke glasi na neto znesek, terjatve tožene stranke pa na bruto zneske, tako da teh zneskov nominalno ni bilo mogoče pobotati. Posamezne terjatve tožene stranke (ki so opredeljene v bruto zneskih) so pri izreku pobotanja opredeljene tako, da so neto zneski (v obravnavanem primeru del odpravnine ob upokojitvi, pogodbena kazen, nadomestilo za neizrabljeni dopust, regres) vsaj določljivi (ker glede na davčne in druge predpise niso znani do dneva obračuna). Obveznost delodajalca, da obračuna in odvede akontacijo dohodnine in prispevke od dohodkov iz zaposlitve, temelji na prisilnih predpisih, ne glede na ugovor pobota (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 76/2016 z dne 23. 5. 2017). Ker tožeča stranka (delodajalec) izračuna davčne odtegljaje in obračuna prispevke za socialno varnost po stopnjah, ki veljajo na dan izplačila dohodka, natančnega izračuna ni možno opraviti na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Kljub temu je določljiva višina dajatvene obveznosti, ki jo je tožena stranka po pobotanju medsebojnih terjatev v IV. točki izreka sodbe dolžna plačati tožeči stranki, saj vsebuje predmet, obseg in čas izpolnitve, torej vse elemente, ki so potrebni za njen izračun in morebitno izvršitev sodbe kot izvršilnega naslova v smislu prvega odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl. - ZIZ). Poleg tega iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1004/11 z dne 8. 11. 2012 izhaja, da se v praksi razlagi izrekov sodb - tudi in predvsem za namen njihove prisilne uveljavitve - ni mogoče izogniti in da je pravna odločitev, ki je vsebovana v izreku odločbe, v polnem obsegu dokončno pomensko določljiva šele v povezavi z odločbo kot celoto, torej tudi z upoštevanjem njene obrazložitve. Ker je ob upoštevanju vsega navedenega izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka uveljavlja v pritožbi.

8. Predmet spora je vračilo zneska 46.340,26 EUR, ki je bil izplačan toženi stranki na podlagi pravnomočne sodbe in sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 109/2010 z dne 27. 1. 2012, izdane v delovnem sporu, v katerem je tožeča stranka (tožena stranka v obravnavani zadevi) zahtevala ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (potrjene s sodbo in sklepom VDSS, opr. št. Pdp 441/2012 z dne 23. 5. 2012). Tožena stranka je na podlagi navedene pravnomočne sodbe tožeči stranki plačala nadomestila plače za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, zamudne obresti in stroške. Plačila so bila izvršena 30. 8. 2012 in 27. 11. 2012, kar izhaja iz predloženega izpiska pregleda prometa z dne 8. 10. 2015. Navedena pravnomočna sodba je bila v postopku obnove s sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 988/2014 z dne 11. 3. 2015 (potrjena s sodbo in sklepom VDSS, opr. št. Pdp 576/2015) delno razveljavljena oziroma spremenjena. Med drugim je bilo odločeno, da tožnici preneha delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 12. 9. 2011 (namesto z dnem 27. 1. 2012), zavrnjeni pa so bili zahtevek za priznanje delovnega razmerja in reparacijski zahtevek za obdobje od 13. 9. 2011 do 27. 1. 2012 ter zahtevek za plačilo denarnega povračila zaradi sodne razveze. Zato je odpadla pravna podlaga za plačilo tega zneska (reparacijski zahtevek za obdobje od 13. 9. 2011 do 27. 1. 2012 in denarno povračilo v višini 36.985,80 EUR). Med strankama je bila v tem sporu sporna višina nadomestil plače za čas od 13. 9. 2011 do 27. 1. 2012 in višina zamudnih obresti, ki jih je tožena stranka dolžna vrniti.

9. Pravno podlago tega spora, iz katere je pravilno izhajalo sodišče prve stopnje, predstavljajo zlasti prvi in tretji odstavek 190. člena ter 193. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena.

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno ugovarja verodostojnosti plačilnih listin, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka. Tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, je v postopku predložila plačilne liste za mesece september 2011, oktober 2011, november 2011, december 2011 in januar 2012 (A8), iz katerih so razvidni pripadajoči neto zneski nadomestil plače na dan izplačila, to je 30. 8. 2012, ob upoštevanju bruto zneskov nadomestil, določenih s pravnomočno sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 109/2010 z dne 27. 1. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo specifikacijo (A5), iz katere so razvidni posamezni neto zneski nadomestil plače za posamezne mesece, ki jih vtožuje v tem sporu, vključno z izračunom pripadajočih zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče z razlogi soglaša. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da izračun ni pravilen, ker naj bi tožeča stranka napačno določila neto zneske nadomestil plač, kar pa v postopku ni bilo ugotovljeno. Tožena stranka namreč teh trditev ni dokazala. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je v postopku tožečo stranko pozivala na predložitev "pravilnih" plačilnih listin, ki jih tožeča stranka ni predložila, niti je k temu ni pozvalo sodišče prve stopnje, so neutemeljene, saj je tožeča stranka za potrditev svojih navedb o izplačilu nadomestil plače v spornem obdobju predložila svoje plačilne liste in s tem na toženo stranko prevalila procesno dokazno breme, če se z njimi ni strinjala. Če se tožena stranka ni strinjala z višino izplačanih zneskov nadomestila plače, ki jih tožeča stranka terja nazaj zaradi odpadle pravne podlage, bi morala obrazloženo ugovarjati, oziroma navesti svoj izračun zneskov, ki bi jih morala vrniti ter podati tudi dokazne predloge v tej smeri. Ker pa tožena stranka tudi morebitnih drugih dokazov ni predložila, ni zadostila dokaznemu bremenu glede ugovorov, s katerimi je izpodbijala verodostojnost predloženih plačilnih list. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti pooblastilo iz prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) in izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke po uradni dolžnosti. Za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti namreč niso bili izpolnjeni pogoji iz navedene določbe, saj ni šlo za primer, ko sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki sta jih predlagali stranki, ni moglo ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na 120. člen Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl. - ZDoh-2), saj doplačilo dohodnine davčnemu organu oziroma povprečenje davčne osnove ni predmet tega spora. Ob upoštevanju vsega navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni dokazala višine izplačanega zneska, katerega vračilo zahteva v tem sporu.

11. V 193. členu OZ je določeno, da je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Nepošteni pridobitelj je torej tisti, ki ve, ali bi moral vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka nepošteni pridobitelj, saj je najkasneje ob prejetem plačilu tožeče stranke dne 30. 8. 2012 in 27. 11. 2012 vedela, da ni upravičena do celotnega nadomestila plače, ker je bila takrat že upokojena in je tudi prejemala invalidsko pokojnino. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni upoštevalo odločbo ZPIZ št. ... z dne 14. 10. 2011, iz katere izhaja, da je dne 23. 6. 2011 na predlog osebnega zdravnika tožene stranke začel postopek za priznanje pravic in invalidskega zavarovanja in da je bila tožena stranka z dnem 13. 9. 2011 uvrščena v I. kategorijo invalidnosti, ter izpoved tožene stranke o tem, kdaj je izvedela za upokojitev oziroma, da prejema invalidsko pokojnino. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva in se z njo pritožbeno sodišče strinja. Tožena stranka sicer v pritožbi izpodbija ugotovitev, da je že spomladi 2012 ugotovila, da je invalidsko upokojena in v zvezi s tem izpostavlja svoje težko zdravstveno stanje v tem obdobju, vendar je pri presoji (ne)poštenosti pridobitelja pomemben tudi trenutek, ko bi pridobitelj moral vedeti, da je brez pravne podlage obogaten na tuj račun. Ob tem, da je tožena stranka izpovedala tudi, da ji je prijateljica odločbo ZPIZ izročila spomladi 2012 in da je spomladi 2012, ko se je začela bolje počutiti, začela sama urejati pošto. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka najkasneje takrat morala ugotoviti, da je upokojena in da prejema invalidsko pokojnino. Pritožbene navedbe, da ji prijateljica glede nakazil ZPIZ ni pojasnila, da gre za pokojnino, so neutemeljene. Tudi dokazi, ki jih je tožena stranka predlagala (zaslišanje A.A. in B.B.), ne bi mogli spremeniti navedene presoje, saj je o dejstvu, kdaj je izvedela za invalidsko upokojitev, izpovedala že tožena stranka. Z zavrnitvijo navedenih dokazov tako sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke o upoštevanju doplačila dohodnine v višini 1.910,38 EUR pri obsegu vrnitve. Pravilno je pojasnilo, da so plačila davčnih obveznosti in vračila ob preplačilu dohodnine stvar davčnega postopka pred davčnimi organi, ne pa predmet delovnopravnih sporov. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da bi se moral po 190. členu OZ znesek doplačane dohodnine odšteti od prisojenega zneska, ki ga je dolžna vrniti tožeči stranki. Za vračilo preveč plačane dohodnine se ne uporabljajo določbe OZ o neupravičeni pridobitvi, ampak določbe Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl. - ZDavP-2) o vračilu davka (prim. sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 334/2013 z dne 10. 9. 2015). Pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem so zato neutemeljene.

13. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugotovilo med drugim obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 19.621,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 17.364,16 EUR od 27. 11. 2012 dalje do plačila in jo nato v IV. točki izreka naložilo v plačilo toženi stranki. O plačilu in datumu teka zakonskih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje odločalo v mejah postavljenega zahtevka, kot je določeno v prvem odstavku 2. člena ZPP. Ker tožeča stranka s tožbo ni zahtevala plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.621,64 EUR, temveč le od zneska 17.346,16 EUR od 27. 11. 2012 dalje do plačila, so neutemeljene navedbe tožeče stranke v pritožbi, da bi moralo sodišče odločiti o datumu teka zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 19.621,64 EUR.

14. Tožena stranka je kot obrambno sredstvo v tej pravdi uveljavljala v pobot več terjatev, in sicer: odpravnino ob upokojitvi v višini 9.246,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2011 dalje, pogodbeno kazen v višini 9.246,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2012 dalje, nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2011 v višini 5.283,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2011 dalje, regres za leto 2010 v višini 298,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje in regres za leto 2011 v višini 312,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje. Glede pobotnega ugovora je bistveno, da je določen, tako glede glavne stvari kot glede stranskih terjatev. Ob tem mora tožena stranka navajati tudi vsa pravno relevantna dejstva in predlagati dokaze. Tožena stranka je tem zahtevam zadostila, saj je v odgovoru na tožbo določno opredelila višino v pobot uveljavljenih terjatev ter podala ustrezno trditveno in dokazno podlago. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje obravnavalo pobotni ugovor tožene stranke, za katerega niso izpolnjene procesne predpostavke.

15. Zmotno je stališče tožeče stranke, da je za presojo zastaranja pobotnih terjatev bistven trenutek odločitve sodišča prve stopnje. Okoliščina, da je treba pri procesnem pobotanju v izreku sodne odločbe ugotoviti obstoj v pobot uveljavljene terjatve, ne predstavlja nikakršne ovire v primeru, če je pobotna terjatev v času izdaje sodbe že zastarana, saj z zastaranjem terjatev ne preneha obstajati, pač pa preneha le pravica do njenega uveljavljanja. 314. člen OZ določa izjemo od načelne prepovedi sodnega uveljavljanja zastarane terjatve in ga je treba spoštovati tudi pri procesnem pobotanju. Takšno stališče izhaja iz odločitve Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 179/2006 z dne 24. 4. 2007, ki je izrecno zapisalo, da je predpostavka tudi za procesno pobotanje z zastarano terjatvijo, da nasprotna terjatev še ni bila zastarana takrat, ko so se stekli pogoji za pobot. Tudi v zadevi opr. št. III Ips 61/2015 z dne 25. 10. 2016 je Vrhovno sodišče RS vztrajalo pri že zavzetem stališču v sodni praksi (kljub nasprotnim stališčem pravne teorije), da strankina pobotna izjava, dana med pravdo, učinkuje šele s sodno odločbo. Od tedaj dalje, ko je pobotanje izrečeno, pa pridejo v poštev pravila civilnega prava o pobotu, tako da tudi procesno pobotanje učinkuje za nazaj od trenutka steka pogojev za pobot, to je od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti (drugi odstavek 312. člena OZ). Tudi procesno pobotanje se torej opravi za nazaj in učinkuje od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Ne nazadnje bi razlikovanje med učinki procesnega in materialnopravnega pobota v praksi pripeljalo do izvotlitve instituta procesnega pobota, saj bi upnik zastaranih pobotnih terjatev v primerih, ko proti njemu že teče sodni postopek, pač uveljavljal le materialnopravni pobot in o njem obvestil sodišče. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi sodišča v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z navedenim vprašanjem.

16. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja na nasprotje v II. točki izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku II. točke izreka pravilno ugotovilo obstoj terjatev, ki jih je tožena stranka uveljavila v pobot, in sicer v določljivih neto zneskih, v drugem odstavku navedene točke pa je ugotovilo neobstoj istih terjatev v bruto zneskih. Odločitev v drugem odstavku II. točke izreka sodbe o neobstoju pobotnih terjatev tožene stranke do tožeče stranke v bruto zneskih je materialnopravno napačna, saj je delavec po določbah 131., 132. in 166. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) oziroma 131., 132. in 164. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) ter 52. in 59. člena Kolektivne pogodbe za komunalne dejavnosti (Ur. l. RS, št. 94/2004 in nadalj. - v nadaljevanju: KP) upravičen do bruto zneskov terjatev iz delovnega razmerja, in ne le do neto zneskov, davke in prispevke pa je delodajalec dolžan plačati zanj po zakonskih predpisih. Takšna odločitev je tudi v nasprotju z odločitvijo v prvem odstavku II. točke izreka, v kateri je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo pripadajoče neto zneske. Sodišče prve stopnje bi torej moralo II. točko izreka oblikovati tako, da bi ugotovilo pobotne terjatve v bruto zneskih, saj ti vključujejo pravico do izplačila pripadajočih neto zneskov ter do obračuna in plačila davkov in prispevkov. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano II. točko izreka sodbe tako, da je ugotovilo obstoj pobotnih terjatev tudi v bruto zneskih oziroma v pripadajočih neto zneskih od po višini določenih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov do plačila.

17. Kot je glede višine odpravnine ob upokojitvi in pogodbene kazni pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za toženo stranko pride v poštev ureditev navedenih institutov v panožni kolektivni pogodbi. KP v drugem odstavku 3. člena določa, da za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi kolektivna pogodba ne velja razen, če je tako določeno s kolektivno pogodbo pri delodajalcu, splošnim aktom delodajalca ali s pogodbo o zaposlitvi. Iz 20. točke pogodbe o zaposlitvi toženke z dne 1. 8. 2007 izhaja, da se glede pravic, obveznosti in odgovornosti delavca in delodajalca, ki niso dogovorjene s to pogodbo, uporabljajo določila ZDR, Kolektivna pogodba o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust, Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti ter akt o organizaciji in sistematizaciji. Navedeno pomeni, da se glede pravic, obveznosti in odgovornosti v delovnem razmerju med strankama uporablja KP. Zato je neutemeljen očitek tožeče stranke, da za toženo stranko kot delavko s posebnimi pooblastili ne velja ugodnejša ureditev po KP.

18. Pritrditi je potrebno tudi presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka upravičena do pogodbene kazni po 59. člen KP, saj je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V skladu z 59. členom KP je delodajalec v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je ugotovljena s pravnomočno odločbo, dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, plačati pogodbeno kazen v znesku najmanj treh povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela, razen če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače opredeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženi stranki zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila ugotovljena s pravnomočno sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pd 109/2010 z dne 27. 1. 2012 (potrjena s sodbo in sklepom VDSS, opr. št. Pdp 441/2012 z dne 23. 5. 2012), pripada pogodbena kazen. Kljub temu, da se je tožena stranka z dnem 13. 9. 2011 invalidsko upokojila, še vedno velja pravnomočna odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pogodbena kazen predstavlja posebno odškodninsko sankcijo za nezakonito ravnanje delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja delavca, za katero so se dogovorile stranke kolektivne pogodbe. Zato ni utemeljen ugovor tožeče stranke, da toženi stranki ne pripada pogodbena kazen. Ker je navedena terjatev zapadla v plačilo s pravnomočnostjo sodne odločbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, tj. dne 23. 5. 2012, je tožeča stranka upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od 24. 5. 2012 dalje. Pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi s tem so zato neutemeljene.

19. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje glede upravičenosti tožene stranke do plačila nadomestila za neizrabljeni letni dopust v letu 2011, ko ji je nezakonito prenehalo delovno razmerje. Čeprav je ZDR v 166. členu uporabljal izraz "odškodnina", ga vsebinsko ni mogoče razlagati v civilnopravnem smislu. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011 takrat veljavni 166. člen ZDR razlagalo tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja. Ob upoštevanju navedenega stališča niso relevantne pritožbene navedbe tožeče stranke o neobstoju njene krivde.

20. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je v letu 2011 upravičena do vsaj 36 dni letnega dopusta. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni izpodbijala navedb o številu dni dopusta za leto 2011, s katerimi je tožena stranka utemeljila v pobot uveljavljeno terjatev za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust, kot to zahteva 212. člen ZPP. Ker tožeča stranka teh navedb ni izpodbijala niti ni predlagala ustreznih dokazov, bi moralo sodišče prve stopnje tožnici prisoditi zahtevani znesek iz tega naslova. Ob upoštevanju 36 dni letnega dopusta je pobotna terjatev iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust utemeljena v višini bruto zneska 5.283,72 EUR in v pripadajočem neto znesku od navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 13. 9. 2011 do 30. 8. 2012. Pritožba tožene stranke je v tem delu torej utemeljena.

21. Ker je tožena stranka v tem sporu ugovarjala v pobot več svojih nasprotnih terjatev, je potrebno v skladu s 318. členom OZ za pobot uporabiti tista pravila, ki veljajo za vračunavanje izpolnitve, torej določbe 287. in 288. člena OZ. V obravnavanem primeru ni bilo sporazuma strank o vračunavanju, niti enostranske izjave tožene stranke, v kakšnem vrstnem redu poračunava terjatev tožeče stranke z več pobotnimi terjatvami, zato je sodišče prve stopnje pri vrstnem redu poračunavanja več medsebojnih terjatev strank materialnopravno pravilno uporabilo pravilo iz 287. člena OZ o vrstnem redu po zapadlosti terjatev in določbo 288. člena OZ, da se najprej poračunajo obresti in šele potem glavnica, kot izhaja iz III. točke izreka sodbe.

22. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Ob upoštevanju drugega odstavka 154. člena ZPP se ni spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, tj. 70 % za tožečo stranko, za toženo stranko pa 30 %. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - OT) priznalo 3.503,50 EUR stroškov postopka, zato ji mora tožena stranka glede na uspeh v pravdi (70 %) povrniti 2.452,45 EUR. Toženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo 4.267,03 EUR priglašenih stroškov postopka. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje skladno s četrtim odstavkom 6. člena OT priznati stroške pooblaščenke za odsotnost iz pisarne v času potovanja na tri naroke (3 x 40 ali 120 točk) oziroma skupaj 4.334,23 EUR. Glede uspeh v pravdi (30 %) ji mora tožeča stranka povrniti 1.300,27 EUR. Po poračunu stroškov postopka tožeče stranke v znesku 2.452,45 EUR s stroški postopka tožene stranke v znesku 1.300,27 EUR je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.152,18 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

23. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP in 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, kot izhaja iz izreka. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj niso podani razlogi, ki jih uveljavljata pritožbi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Zaradi boljše preglednosti je na novo oblikovalo izrek sodbe sodišča prve stopnje v celoti.

24. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka je v pritožbenem postopku delno uspela do 5 %, zato ji je tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožena stranka je v pritožbi utemeljeno priglasila 1.383,98 EUR pritožbenih stroškov (1250 točk nagrade za pritožbo, 2 % materialnih stroškov, oboje povečano za 22 % DDV, kar znaša skupaj 713,98 EUR, ter 670,00 EUR takse za pritožbo), zato ji je tožeča stranka, glede na pritožbeni uspeh (5 %), dolžna povrniti 69,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

25. S popravnim sklepom opr. št. Pdp 810/2018 z dne 22. 2. 2019 je bil popravljen izrek sodbe. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe Pdp 810/2018 z dne 17. januarja 2019 (tretji odstavek 328. člena ZPP).