Jedro

Disciplinski organ lahko, povsem neodvisno od organov kazenskega pregona, ugotavlja, ali je kršilec delovnih obveznosti z dejanjem, ki po svoji naravi pomeni prekršek, kršil delovne obveznosti, in mu je zanje mogoče izreči disciplinski ukrep. Ker je bilo ugotovljeno, da je revidentovo ugotovljeno ravnanje predstavljalo prekršek, s katerim je kršil ugled državnega organa, so bili izpolnjeni pogoji za izrek disciplinskega ukrepa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita odločba Disciplinske komisije V. R. S. z dne 1.2.1995 in odločba tožene stranke št. 01-1-Z-43/20-94 z dne 15.11.1994, s katerima je tožniku zaradi ugotovljene hujše kršitve delovnih obveznosti prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in posledično tudi njegov reintegracijski zahtevek.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče napačno ugotovilo, da niso bila kršena pravila vodenja disciplinskega postopka. Napake so bile pri vročitvah in pri zagotavljanju udeležbe tožnika na seji disciplinskega organa druge stopnje. Disciplinski organ prve stopnje mu ni omogočil, da bi v celoti razložil svoje poglede. Poleg tega dejanja, ki jih je storil, ne pomenijo kršitve delovnih obveznosti, saj jih ni storil na delu. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77).

Po mnenju revizijskega sodišča materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem nižjih sodišč, da očitane nepravilnosti pri vodenju disciplinskega postopka (kratek rok od vabila do obravnave, nevročitev odločbe revidentu, opustitev ponovnega vabljenja na sejo disciplinskega organa druge stopnje) ali niso take narave, da bi lahko vplivale na zakonitost odločitve ali pa sploh niso bistvene kršitve določb predhodnega postopka. Disciplinskega postopka prve stopnje se je revident kljub kratkemu roku (kar bi lahko predstavljalo kršitev, vendar samo v primeru, če mu zato ne bi bila omogočena ustrezna priprava na obravnavo) udeležil in ni predlagal preložitve ustne obravnave, izjavil je, da se bo zagovarjal sam, brez pripomb pa je podpisal tudi zapisnik o opravljeni obravnavi. Vabilo na obravnavo disciplinskega organa druge stopnje in odločba disciplinskega organa druge stopnje sta bila vročena revidentovemu odvetniku, tako da zato glede na določbo tedaj že veljavnega zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) oziroma določb 138. člena ZPP-77 opustitev neposredne vročitve revidentu ne predstavlja kršitev določb predhodnega postopka.

Po določbi 1. točke prvega odstavka 45. člena zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93, 70/97 in 38/99) je hujša kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti, za katere se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom, ali storjeno iz nečastnih nagibov in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa.

Revizijsko sodišče soglaša z zaključki nižjih sodišč da imajo, revidentu očitana dejanja znake prekrškov (prepiranje in vpitje na javnem kraju - 1. točka 11. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir) in da za odločanje v disciplinskem postopku ni pomembno, ali je bil zoper njega voden kakšen postopek. Disciplinski organ lahko, povsem neodvisno od organov kazenskega pregona, ugotavlja, ali je kršilec delovnih obveznosti z dejanjem, ki po svoji naravi pomeni prekršek, kršil delovne obveznosti, in mu je zanje mogoče izreči disciplinski ukrep. Ker je bilo ugotovljeno, da je revidentovo ugotovljeno ravnanje predstavljalo prekršek, s katerim je krnil ugled državnega organa, so bili izpolnjeni pogoji za izrek disciplinskega ukrepa. Tudi revizijsko sodišče se zato pridružuje stališču izpodbijane sodbe, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o disciplinskem ukrepu pravilno ugotovilo, da je disciplinski ukrep izrečen revidentu zakonit in primeren ugotovljeni disciplinski kršitvi.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).