Jedro

Postopek za plačilo odškodnine zaradi neuporabe vrnjenega premoženja, katerega pravna podlaga je v 72. členu ZDen, ni denacionalizacijski postopek, ampak gre za posebno odškodninsko razmerje, za katerega ne velja določba prvega odstavka 71. člena ZDen. Pritožbeno stališče, da pritožnika sodne takse nista dolžna plačati, torej ni pravilno.

Pritožnika pa utemeljeno izpostavljata, da se je postopek v tej zadevi (kot nepravdni) začel pred 1. 10. 2008, torej v času veljavnosti ZST. V postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, se v skladu s prehodno določbo 39. člena ZST-1 takse do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dotedanjih predpisih in po dotedanji tarifi, torej po ZST.

Drugače pa velja glede podrednega zahtevka. Postopek s podrednim zahtevkom pritožnikov je začel teči 24. 6. 2021, torej v času veljavnosti ZST-1. Pritožnika dolgujeta takso za podredni zahtevek, saj gre pri zahtevku, naj se odškodnina plača nekomu drugemu kot je zahtevano s primarnim zahtevkom, za zahtevek na drugi dejanski in pravni podlagi.

Izrek

I. Pritožba se, kolikor se nanaša na drugo tožnico, zavrže. II. Sicer se ji delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in plačilni nalog II P 560/2016 s 6. 6. 2022 za plačilo takse za postopek o pritožbi razveljavi, taksa pa odmeri na 3.284 EUR.

III. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovora prvega tožnika in tretje tožnice zoper plačilna naloga s 6. 6. 2022 za plačilo 6.525 EUR in 2.175 EUR sodne takse za postopek o pritožbi.

2. Zoper tak sklep se pritožujejo tožniki. Sklicujejo se na 39. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in opozarjajo, da se je postopek začel v letu 1991 oz. 1995. To izključuje uporabo ZST-1. Glede podrednega zahtevka navajajo, da se taksa po ZST-1 plača le, če gre za drug pravni temelj; po ZST, ki se mora upoštevati, pa taksa za podredni zahtevek sploh ni predvidena.

Menijo, da sodne takse niso dolžni plačati, ker so upravičenci do denacionalizacije.

3. Pritožba, kolikor se nanaša na drugo tožnico ni dovoljena; sicer pa je delno utemeljena.

_O pritožbi druge tožnice_

4. V pritožbi je navedeno, da jo vlaga tožeča stranka, na koncu vloge so navedeni vsi trije tožniki, očitno je, da pritožbo vlaga tudi druga tožnica, a ugovora ni vložila in tako se izpodbijani sklep nanjo ne nanaša. 5. Pritožba, kolikor se nanaša nanjo, torej ni dovoljena, zato jo je višje sodišče v skladu s 1. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrglo.

_O pritožbi prvega tožnika in tretje tožnice_

6. Postopek za plačilo odškodnine zaradi neuporabe vrnjenega premoženja, katerega pravna podlaga je v 72. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ni denacionalizacijski postopek, ampak gre za posebno odškodninsko razmerje, za katerega ne velja določba 1. odstavka 71. člena ZDen. Pritožbeno stališče, da pritožnika sodne takse nista dolžna plačati, torej ni pravilno.

7. Sicer pa je za odločitev o pritožbi odločilna opredelitev, ali je za odmero taksne obveznosti treba uporabiti prej veljavni ZST, za kar se zavzema pritožba, ali v letu 2008 sprejeti ZST-1 oziroma ZST-1D, kot je odločilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Slednje sicer pravilno povzema prehodno določbo 48. člena ZST-1D, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je taksna obveznost nastala do uveljavitve tega zakona plačujejo po dosedanjih predpisih in tarifi; a contrario se takse za postopke in dejanja, glede katerih je taksna obveznost nastala po uveljavitvi ZST-1D plačajo po ZST-1D. A ob tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da ta določba predstavlja prehodno določbo, ki ureja (le) konkurenco med uporabo ZST-1D in prej veljavnim ZST-1. Da bi prišlo do uporabe prehodne določbe 48. člena ZST-1D bi torej najprej morali biti izpolnjeni pogoji za uporabo ZST-1. Pritožnika pa utemeljeno izpostavljata, da se je postopek v tej zadevi (kot nepravdni) začel pred 1. 10. 2008, torej v času veljavnosti ZST. V postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, se v skladu s prehodno določbo 39. člena ZST-1 takse do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dotedanjih predpisih in po dotedanji tarifi, torej po ZST. Glede na to in glede na vrednost spora znaša taksa za pritožbo zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku 3.284 EUR.1

8. Drugače pa velja glede podrednega zahtevka. Postopek s podrednim zahtevkom pritožnikov je, kot v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnjuje sodišče prve stopnje, pritožnika pa temu ne nasprotujeta, začel teči 24. 6. 2021, torej v času veljavnosti ZST-1. Pritožnika torej dolgujeta takso za podredni zahtevek2, saj gre pri zahtevku, naj se odškodnina plača nekomu drugemu kot je zahtevano s primarnim zahtevkom, za zahtevek na drugi dejanski in pravni podlagi.3

9. Glede na pojasnjeno, je višje sodišče pritožbi na podlagi 3. točke 365. člena ZPP delno ugodilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in plačilni nalog II P 560/2016 s 6. 6. 2022 za plačilo takse za postopek o pritožbi razveljavilo, takso pa odmerja na 3.284 EUR. V preostalem pritožba ni utemeljena, razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti pa niso podani, zato je višje sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v preostalem pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sklep potrdilo.

1 V skladu s 1. odstavkom tar. št. 3 ZST se za pritožbo zoper sodbo plača dvojna taksa iz 1. odstavka tar. št. 1. 2 Ki je predvidena od uveljavitve ZST-1; prim. sklep VSL II Cp 438/2017, a contrario pa sklep VSL I Cp 3141/2013. 3 Prim. sklepa VSL I Cp 2079/2014 in I Cp 360/2018.