Jedro

Zadržana oseba je bila poučena o pravici pooblastitve odvetnika po svoji izbiri. Imela je tudi možnost, da ga pokliče po telefonu. Ker mora biti obravnava zaradi bivanja na oddelku pod posebnim nadzorom hitra, zadržana oseba pa tega očitno ne razume, ni moč slediti njenim pritožbenim navedbam o dogovoru, da se narok opravi v naslednjih dneh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike X še najdlje do 3. 11. 2023. 2. Pritožbo zoper sklep vlaga zadržana oseba. V njej pojasnjuje, da bi se moral narok opraviti 16. 10. 2023 in da si je našel primernega odvetnika. Poudarja, da ni bil pod vplivom bolezni. Zavrača izjavi brata in mame. Včasih res prekomerno uživa alkohol, zato se potem ne spomni stvari, ki jih je delal prejšnji dan. Navedbe brata in mame označuje kot laži njegove družine. Zanika, da bi komurkoli grozil, ga udaril. Morda je le kdaj povzdignil glas. Materi odreka kredibilnost, ker je njena presoja motena. Obiskuje psihiatra in jemlje močna pomirjevala. K obisku psihiatra v začetku tega leta ga je z izsiljevanjem prisilila njegova družina. Tablet, ki so mu bile zmotno predpisane in imajo hujše stranske učinke ni želel jemati. Predlaga, da se ga takoj odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom.

3. Pritožba ni utemeljena.

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju: URS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena URS)1. Dovoljeno je le v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Ta določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje ali nadzorovana obravnava).

4. Razlog za sprejem osebe v oddelek pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X je akutno in prehodno psihotična motnja, ki kaže znake razvijajoče se paranoidne psihoze. Paranoidna simptomatika se stopnjuje že vsaj eno leto. Zadržana oseba je pod vplivom občutkov ogroženosti vse bolj napeta, razdražljiva, paranoidno naravnana do domačih, pa tudi do sosedov in naključnih ljudi. V vseh vidi potencialno nevarnost. To se stopnjuje vse do heteroagresivnih prebojev. Odklanja večji del hrane, ker se boji, da je zastrupljena. Prihaja do zapletov, ker razbija po stanovanju, tudi pri sosedih.

5. Izvedenka psihiatrične stroke B. B. v mnenju ugotavlja, da sta vedenje in presoja zadržane osebe vplivani z dalj časa trajajočo nanašalno paranoidno simptomatiko in hudo moteni. Zadržana oseba bolezenske vsebine doživlja kot resničnost in se v skladu s tem tudi vede. Zato je sposobnost obvladovanja njenih ravnanj hudo motena. V korelaciji z bolezenskimi vsebinami, pod vplivom katerih se počuti ogrožena, se poskuša braniti in postaja vse bolj nepredvidljiva, vključno z elementi heteroagresije.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče jasno in prepričljivo argumentiralo svojo odločitev. Izvedensko mnenje nudi ustrezno podlago za zaključek, da sta pri zadržani osebi presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanja hudo moteni. Oseba bi brez ustreznega zdravljenja in brez potrebnih zdravil še naprej hudo ogrožala svoje zdravje in življenje, pa tudi zdravje in življenje drugih. Pod vplivom bolezenskih vsebin odklanja večji del hrane zaradi strahu pred zastrupitvijo, zato hujša, do svojega početja pa je nekritična. Glede na naravo zdravstvenih težav bi se bolezenska simptomatika lahko še naprej poglabljala, stopnjevala, kronificirala, kar vodi v rezidualno obliko bolezni, ko je pacient vse težje dostopen zdravljenju in navkljub ustrezni terapiji ne dosega več pravih remisij. To pa ima za posledico bistveno slabšo dolgoročno prognozo in invalidiziranje osebe. Brez zdravljenja bi še naprej ogrožala tudi svoje premoženje in premoženje drugih, saj že sedaj prihaja do zapletov. Razbijala je po stanovanju, pa tudi pri sosedih.

7. Zadržana oseba je bila poučena o pravici pooblastitve odvetnika po svoji izbiri. Imela je tudi možnost, da ga pokliče po telefonu. Ker mora biti obravnava zaradi bivanja na oddelku pod posebnim nadzorom hitra, zadržana oseba pa tega očitno ne razume, ni moč slediti njenim pritožbenim navedbam o dogovoru, da se narok opravi v naslednjih dneh.

8. Zavračanje izjav brata in mame je povsem posplošeno. Dokazov za svoje navedbe ne ponudi. Zato se pritožbenemu sodišču ni vzbudil dvom v verodostojnost izjav mame in brata zadržane osebe. Oba sta izpostavila vedno bolj agresiven pogled zadržane osebe na svet, njene (neutemeljene) strahove, nepredvidljivost in heteroagresijo. Zadržana oseba priznava, da zdravil, ki so mu bila predpisana ni želela jemati. Ob tem pa dodaja svojo laično in z ničemer podprto oceno, da so mu bila zmotno predpisana na podlagi laži njegove družine.

9. Sodišče prve stopnje je celovito obrazložilo razloge za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom in odsotnost vsakršnih možnosti, da bi se zdravila v drugih oblikah. Duševna bolezen se poglablja, zato oseba postaja vse bolj nepredvidljiva, lahko tudi heteroagresivna. Zato je potrebno zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom za obdobje treh tednov. To je čas, da se spelje vsa potrebna diagnostika, se uvede ustrezna terapija in da ta doseže tolikšen učinek, da bo akutna psihotična simptomatika začela izzvenevati. To bo omogočilo zadržani osebi tolikšno kritičnost, da bo zmogla sodelovati pri drugih, milejših oblikah pomoči. Izvedenka poudarja, da terapija, ki je potrebna, potrebuje vsaj dva tedna, da se učinki sploh začnejo kazati, zato je tri tedne minimalen čas, da se bolezenska simptomatika omeji in osebi omogoči sodelovanje pri drugačni obravnavi.

10. Sodišče prve stopnje je razloge za pridržanje in njegovo trajanje celovito pojasnilo. Glede na izvedensko mnenje in dejanja pridržane osebe pritožbeno sodišče nima pomislekov o podanosti predpostavk iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Oseba ogroža svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih ter povzroča materialno škodo sebi in drugim. Ogrožanje pa je posledica njene psihične bolezni; bolezenska simptomatika je izražena do take mere, da sta hudo moteni njena presoja realnosti ter sposobnost obvladovanja ravnanja.

11. Sodišče je po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila pravilno in popolno ugotovljena vsa za odločitev potrebna dejstva, pravilno zaključilo, da so pri osebi podani vsi zakonski pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. V primeru izboljšanja zdravstvenega stanja in če niso več podani pogoji za zadržanje, se lahko osebo v skladu z določbo 71. člena ZDZdr še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom.

12. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), zato je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 111/2015 z dne 15. 5. 2015.