Jedro

Pravica in dolžnost občine, da kategorizira svoje občinske ceste (kot lokalne ceste ali javne poti) in da jih tudi vzdržuje, nima nobenega vpliva na presojo, ali je določeno zemljišče (oziroma njegov del) v javni rabi in s tem javno dobro. Odločilno je vedno stanje zemljišča v naravi, predvsem njegova dejanska raba in njegov namen, ne pa, ali je pravilno evidentirano v javnih evidencah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbo zahtevala, naj sodišče ugotovi obstoj služnostne pravice poti za hojo in vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi in kmetijskimi stroji po že obstoječi poljski poti na toženkini nepremičnini (z ID znakom parc. št. 0000 667/2) v korist njunih nepremičnin (z ID znakom parc. št. 0000 667/3 in parc. št. 0000 667/6). Trdila sta, da sta služnostno pravico priposestvovala. Obenem sta zahtevala, naj toženka izstavi primerno listino, ki jima bo omogočila vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je vse njune zahtevke zavrnilo.

2. Tožnika v pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarjata, da sporno pot uporabljata vse od leta 1989. V naravi predstavlja utrjeno poljsko pot, ki ni vrisana v kataster in ni kategorizirana kot javna občinska pot ali cesta. Ker ne gre za javno pot, je priposestvovanje mogoče. Poleg tega je toženka svojo nepremičnino šele po vložitvi tožbe razglasila za javno dobro. Sodišče je napačno presodilo, da kategorizacija ni pomembna in da sta tožnika s hojo in vožnjo izvrševala javnopravno upravičenje. Sicer pa sodišče tožnikov ni zaslišalo. Tudi predlagani dokaz z ogledom je zavrnilo. Sodbo je oprlo samo na listine in toženkine nedokazane trditve. Z zavrnitvijo njunih dokaznih predlogov in vnaprejšnjo dokazno oceno je kršilo pravico do izjave tožnikov v postopku. Tožnika kljub večletnim prizadevanjem nista mogla zavarovati svojih pravic po mirni poti. Tožba je bila torej nujna, kar je ugotovilo tudi sodišče. Ker je zahtevek tožnikov za povrnitev pravdnih stroškov kljub temu zavrnilo, sodbe ni mogoče preizkusiti.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Navaja, da sporna nekategorizirana poljska pot v naravi predstavlja cestni priključek na javno pot in se že ves čas uporablja kot javna prometna površina, zato na njej ni mogoče pridobiti stvarne pravice s priposestvovanjem.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožnikoma odreklo zahtevano pravno varstvo, ker se je v pravdi izkazalo, da je bila sporna pot, kjer naj bi tožnika priposestvovala služnost hoje in vožnje, dejansko ves čas v javni rabi, toženka pa jo je leta 2021 tudi razglasila za grajeno javno dobro lokalnega pomena.

6. Tožnika v pritožbi vztrajata, da sporna pot ni bila javna, ker nikoli ni bila kategorizirana kot taka, za javno dobro pa je bila razglašena šele potem, ko je priposestvovalna doba že potekla. Menita, da za priposestvovanje služnosti ni bilo ovir, saj toženka njunim posestnim dejanjem nikoli ni nasprotovala.

7. Navedeno pritožbeno stališče je materialnopravno zmotno. Kot je tožnikoma pravilno že pojasnilo sodišče prve stopnje, vprašanje kategorizacije za to pravdo ni pomembno. Tudi ni bistveno, kdaj je toženka sporno pot razglasila za javno dobro. Toženkina odločba z dne 14. 7. 2021 in zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi sta namreč zgolj deklaratorne narave.1 Kaj so dobrine v splošni rabi, sicer določa zakon. Za javne prometne površine je to Zakon o cestah (ZCes-1). Po drugem odstavku 3. člena ZCes-1 so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa; na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. Pravica in dolžnost občine, da kategorizira svoje občinske ceste (kot lokalne ceste ali javne poti)2 in da jih tudi vzdržuje, nima nobenega vpliva na presojo, ali je določeno zemljišče (oziroma njegov del) v javni rabi in s tem javno dobro. Odločilno je vedno stanje zemljišča v naravi, predvsem njegova dejanska raba in njegov namen, ne pa, ali je pravilno evidentirano v javnih evidencah.3

8. Izpodbijana sodba izrecno ugotavlja, da toženkina parcela št. 667/2, k. o. ..., predstavlja poljsko pot, ki jo že ves čas uporabljajo tudi lastniki sosednjih zemljišč za dostop do svojih parcel zaradi obdelovanja zemlje. Tožnika tej ugotovitvi ne nasprotujeta. V pritožbi celo poudarjata, da gre za utrjeno pot. Dejstvo, da je ne uporabljata sama, ampak skupaj z lastniki in uporabniki sosednjih zemljišč, potrjuje tudi njuna korespondenca s toženko pred pravdo.4 Očitno je torej, da je bila toženkina nepremičnina že pred razglasitvijo za javno dobro namenjena prometu, kar pomeni, da ni služila za vožnjo in hojo samo tožnikoma, ampak tudi vsem drugim, ki so to pot potrebovali. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno zaključilo, da posestna dejanja tožnikov na toženkini nepremičnini niso pomenila izvrševanja služnostne pravice, ampak je šlo za izvrševanje javnopravnega upravičenja.

9. Služnost je stvarna pravica na tuji stvari, ki učinkuje proti vsakomur (210. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ), kar pomeni, da se je lastnik stvari in tudi vsak tretji dolžan vzdržati posegov v to pravico oziroma motenja služnostnega upravičenca pri izvrševanju služnosti. Nasprotno pa je javno dobro stvar, ki ga v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (prvi odstavek 19. člena SPZ). Ker gre torej za stvar v splošni rabi, javnega dobra nihče ne sme uporabljati tako, da bi s svojo uporabo vse druge izključil ali jim uporabo otežkočil. Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe, da se obe pravici izključujeta. To pomeni, da tožnika z izvrševanjem zatrjevanih posestnih dejanj kljub poteku časa nista mogla pridobiti služnostne pravice na toženkinem zemljišču. Toženka pa z razglasitvijo sporne poti za javno dobro tudi ni posegla v pravni položaj tožnikov, saj lahko tožnika pot še vedno uporabljata, skupaj z drugimi, na enak način kot doslej.

10. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Pritožbeni preizkus je še pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, niti tistih, ki ju zatrjujeta tožnika.

11. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, kar velja tako za odločitev o glavni stvari kot za odločitev o stroških postopka. Čeprav sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ni nedopustno poseglo v pravico tožnikov do izjave in do obravnavanja v postopku. Pravica do izvedbe dokaza namreč ni absolutna. Zaslišanje tožnikov in ogled na kraju samem tudi po presoji pritožbenega sodišča nista bila potrebna, saj odločilna dejstva, glede na ponujeno trditveno gradivo in predložene listinske dokaze, niso bila sporna. Pritožbeni očitek o vnaprejšnji dokazni oceni je brez podlage. Poleg tega so v izpodbijani sodbi pojasnjeni razlogi za zavrnitev neizvedenih dokaznih predlogov, medtem ko tožnika v pritožbi ne povesta, kako bi njuno zaslišanje ali ogled lahko privedla do drugačne ugotovitve relevantnega dejanskega stanja. Izpodbijana sodba torej ni obremenjena z očitanima kršitvama iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

12. Tožnika, ki sta pravdo izgubila, morata svoje pravdne stroške kriti sama. Tožba očitno ni bila potrebna, saj je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Zatrjevane ugotovitve, da „je bila vložitev tožbe dejansko nujna“, izpodbijana sodba ne vsebuje. Pritožbeni očitek o domnevni protislovnosti stroškovne odločitve je tako brez podlage.

13. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. To velja tudi za pritožbeno sklicevanje na sodno prakso. Dejansko stanje v judikatih, ki jih ponuja pritožba,5 je povsem neprimerljivo z obravnavano zadevo, zato v njih izražena pravna stališča ne morejo vplivati na drugačno odločitev o tožbenem zahtevku.

14. Sodišče druge stopnje je po navedenem pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker sta tožnika s pritožbo propadla, nista upravičena do povračila svojih stroškov zanjo. Odločitev o tem je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Prvi in drugi odstavek 64. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). 2 Uredba o merilih za kategorizacijo javnih cest (Uradni list RS, št. 49/97, 113/09 in 109/10) v zvezi s 125. členom ZCes-1. 3 Smiselno enako II Cp 2216/2019. 4 V prošnji z dne 29. 7. 2016 za sklenitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti med drugim navajata: … „nekoč je bilo zemljišče parc. št. 667/2 javna pot“... „za parcelo 667/2 tudi že več kot 20 let skrbiva,“ … „sva jo ravnala, če so jo uporabniki višje ležečih zemljišč s kmetijskimi stroji poškodovali“... 5 V zadevah II Ips 93/2019 in I U 1601/2015 je sporna pot potekala po zasebnem in ne po občinskem zemljišču, občina pa je s kategorizacijo poti (oziroma kljub njej) nedopustno posegla v pravico do zasebne lastnine. V zadevi I Cp 423/2016 je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek; pripoznave glede stroškovnih posledic ni mogoče enačiti z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.