Jedro

Pravilna uporaba materialnega prava je logično pojasnjena zlasti v utemeljitvi sodbe pritožbenega sodišča, ki pove, da po 311. členu ZPP sodišče odloča na podlagi stanja na koncu glavne obravnave. To temelji na lastninski pravici tožnice, ki jo dokazuje njena vknjižba v zemljiško knjigo, ki jo je izposlovala na podlagi listine, ki je imela veljaven pravni temelj, toženec pa ni dokazal svoje lastninske pravice, saj ima le pogodbo, ki ni bila overjena pri notarju in ni bil plačan davek na promet nepremičnin. Poleg tega sporne nepremičnine ni mogel priposestvovati, saj je ni imel v posesti v 28. členu ZTLR zahtevano dobo. Glede na to tožnica utemeljeno zahteva varstvo svoje lastninske pravice po 37. členu ZTLR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje, ki je v zvezi z lastninsko pravico na stanovanju št. 2 v pritličju stanovanjske hiše na naslovu ... oziroma stanovanju v etažni št. 1, v izmeri 46,48 m2, identifikacijska št... (2.E), pomožnega prostora v etaži št. 1, v izmeri 4,12 m2, identifikacijska št. .. (1.E), vpisanega v podvložek št. 667/2 odločalo o primarnem in dveh podrejenih tožbenih zahtevkih, je prva dva zavrnilo in tretjemu ugodilo. V postopku je odločalo tudi o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe, s katerim je toženec zahteval ugotovitev, da je lastnik na spornem stanovanju, a ga je zavrnilo.

Po pritožbah tožnice in toženca je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožnica vložila en sam tožbeni zahtevek, pri katerem je bila v ugotovitvenem delu popravljena le označitev sporne nepremičnine, dajatveni zahtevek pa je bil vedno enak. Zato je tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, to je stanovanju v etažni št. 1 in kleti, etažna št. 1, vknjiženih kot parceli 2.E in 1.E, vknjiženih v vložku št. 667/2 k.o. ...; in da je tožencu naložilo, da mora to stanovanje izprazniti. Pritožbo toženca pa je sodišče druge stopnje zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

2.Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je toženec pravočasno vložil revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. (verjetno 339.) člena ZPP, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponavlja svoje trditve iz II. in III. točke pritožbe in trdi, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Očita mu, da ima sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, in da v njej niso jasno in razumljivo navedeni razlogi za ugoditev podrejenemu tožbenemu zahtevku tožnice in za zavrnitev tožbenega zahtevka toženca. Navaja tudi nasprotje med izrekom in utemeljitvijo sodbe, ker sodišče najprej navede, češ da je "moralo uporabiti pravilo o močnejši pravici, .... da ima tožnica veljaven praven naslov, nepremičnino pa je pridobila neodplačno - z darilno pogodbo" nato pa razloži, da "če se dva štejeta za domnevna lastnika, ima močnejši pravni naslov tisti, ki je stvar pridobil odplačno od tistega, ki je stvar pridobil neodplačno" ter zaključi, da ima tožnica "močnejši pravni naslov od toženca". Pojasnjuje, da je bil predhodni lastnik spornega stanovanja J. K., ki ga je dvakrat odsvojil. Sodišču prve stopnje, ki je po revidentovem mnenju pravilno uporabilo 41. člen ZTLR očita, da ga ni uporabilo pravilno, ker ima toženec močnejšo pravico. Tožnica je pridobila stanovanje z darilno pogodbo - torej neodplačno, toženec pa s kupoprodajno pogodbo - torej odplačno. Poleg tega je imel toženec stanovanje v posesti in je tudi uspel v pravdi zaradi motenja posesti. Po njegovem sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve na dogodke med pravdo, torej na dejstvo, da se je tožnica vpisala v zemljiško knjigo, ker to ni absoluten dokaz o njenem lastništvu proti posestniku nepremičnine, ki ima na podlagi materialnega prava močnejšo pravico.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04-uradno prečiščeno besedilo - 43/06) je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3.Revizija ni utemeljena.

Revident, ki po 367. členu ZPP lahko vloži revizijo proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, sicer uveljavlja bistvene kršitve določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem prve stopnje, vendar ne upošteva razlage v sodbi pritožbenega sodišča. Ta razlaga v marsičem spreminja in dopolnjuje razloge v obrazložitvi sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP, saj je v sodbi razložilo pravna pravila, ki jih je uporabilo pri odločanju, in navedlo ugotovljena dejstva, ki jih je primerjalo z abstraktnim dejanskim stanom v teh predpisih. Sodba je razumljiva in jo je mogoče preizkusiti, saj je sodišče druge stopnje to tudi storilo. Tudi nasprotja med izrekom in razlogi ter med samimi razlogi ni, ker sodišče prve stopnje na 4. strani res razlaga, da je tožnica pridobila lastninsko pravico neodplačno - z darilno pogodbo, vendar nadaljuje, da je bila ta pogodba sposobna za vpis v zemljiško knjigo, toženčeva (sicer odplačna) pogodba pa ne. Nato sodišče prve stopnje pojasni še posest na stanovanju in na 5. strani pravilno zaključi, da ima tožnica močnejši pravni naslov od toženca. Če k temu dodamo še razloge na 5. strani utemeljitve sodbe sodišča druge stopnje, ki pojasni, da je tožnica sicer res postala lastnica spornega stanovanja na podlagi neodplačne pogodbe, toda dejanska pridobitev stanovanja je bila odplačna, ker je treba upoštevati pridobitev lastninske pravice njene matere (torej pravne prednice) od J. K. Glede na to je sodba sodišča prve stopnje razumljiva in čeprav se sočasno ukvarja s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi pravnega posla in vknjižbe v zemljiško knjigo po 33. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - RS, št. 4/91) in po 41. členu ZTLR o močnejši pravici, razumljivo pojasni uporabo materialnega prava.

Pravilna uporaba materialnega prava je logično pojasnjena zlasti v utemeljitvi sodbe pritožbenega sodišča, ki pove, da po 311. členu ZPP sodišče odloča na podlagi stanja na koncu glavne obravnave. To temelji na lastninski pravici tožnice, ki jo dokazuje njena vknjižba v zemljiško knjigo, ki jo je izposlovala na podlagi listine, ki je imela veljaven pravni temelj, toženec pa ni dokazal svoje lastninske pravice, saj ima le pogodbo, ki ni bila overjena pri notarju in ni bil plačan davek na promet nepremičnin. Poleg tega sporne nepremičnine ni mogel priposestvovati, saj je ni imel v posesti v 28. členu ZTLR zahtevano dobo. Glede na to tožnica utemeljeno zahteva varstvo svoje lastninske pravice po 37. členu ZTLR in je njen tožbeni zahtevek utemeljen, toženec pa z nasprotno tožbo ni dokazal svoje lastninske pravice na spornem stanovanju, zato njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je sodišče zavrnilo.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi in drugi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).