Jedro

V primerih, ko upravnik dobaviteljem izpolni obveznosti iz naslova obratovalnih stroškov, gre za zakonito subrogacijo, na podlagi katere je dobaviteljeva terjatev prešla na upravnika.

Ker upravnik nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov, tretji nima zahtevka za plačilo teh stroškov zoper upravnika, temveč lahko zahtevek naperi zgolj zoper etažne lastnike, ki so nosilci pravic in obveznosti iz tega razmerja. Vendar je upnik (dobavitelj) dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, in sicer celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje. Kadar ima tretji za izpolnitev pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami že na podlagi zakona, kadar takšnega pravnega interesa nima, pa ga je mogoče vzpostaviti na pogodbeni podlagi.

Ne samo, da s plačilom obratovalnih stroškov na upravnika preide dobaviteljeva terjatev, temveč preide tudi že s pretečenim časom, potrebnim za zastaranje. Pravno pomembno je zato tudi, kdaj je začel teči zastaralni rok za terjatve dobaviteljev.

Ugovor zastaranja je materialnopravne narave. Presoja utemeljenosti tega ugovora je povezana z dejanskimi trditvami, pri čemer je tožena stranka dolžna navesti dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, ter ponuditi dokaze, saj gre za njeno trditveno in dokazno breme.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijani I. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206354/2012 z dne 27. 12. 2012 v 1. točki izreka delno razveljavi (še) za znesek 102,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2013 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, v 3. točki izreka pa se omenjeni sklep razveljavi za izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 1. 2013 dalje do plačila; - v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 30,99 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 8 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (tj. v preostalem delu I. točke izreka sodbe, ki obsega glavnico 111,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2013 dalje do plačila) pa se pritožba tožne stranke zavrne in sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka v tem obsegu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206354/2012 z dne 27. 12. 2012 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa v delu tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 214,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2013 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 1. 2013 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Isti sklep o izvršbi pa je v 1. odstavku izreka razveljavilo za znesek glavnice v višini 65,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012 dalje do plačila ter za zamudne obresti od zneska 214,49 EUR od 20. 12. 2012 do 3. 1. 2013 ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 56,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo nadaljnje pravden stroške tožeče stranke v znesku 135,80 EUR, in sicer v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del citirane sodbe (tj. zoper I. in III. točko izreka) je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži stroške postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pravilno vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišče prve stopnje potrdi, toženi stranki pa v plačilo naloži pritožbene stroške tožeče stranke, kot so ti specificirani v odgovoru na pritožbo, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje, do plačila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica. Obravnavana zadeva predstavlja namreč gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP).

6. Tožeča stranka kot upravnik poslovne stavbe na naslovu ... od tožene stranke - lastnice poslovnega prostora št. I/8 - v predmetnem gospodarskem sporu vtožuje stroške, ki so nastali v zvezi s prostorom I/8, in sicer za maj 2007, junij, julij, avgust, oktober, november 2008, julij, avgust, september, oktober, november, december 2009, januar, februar, marec, april, maj in junij 2010. 7. Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku ugodilo le delno, tj. za glavnico v znesku 214,49 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (kot izhaja iz prve točke te obrazložitve). Za presežek glavnice je namreč ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke zastarana (pri čemer je za terjatve iz naslova upravljanja upoštevalo triletni zastaralni rok) oziroma da v delu zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva 57,50 EUR nateklih zakonskih zamudnih obresti, ta ni dokazala, da je tožna stranka zamujala s plačili (kar pa je pogoj za nastanek zakonskih zamudnih obresti). V tem obsegu je zato tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Takšno odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo tožeči stranki ugodeno, s pritožbo graja toženka. Meni namreč, da je v zvezi z ugovorom zastaranja vtoževanih obratovalnih stroškov sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj tožeča stranka tudi te temelji na pogodbeni podlagi. Pri tem se sklicuje na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 197/2015, ki naj bi na isti dejanski in pravni podlagi že zavzelo stališče, da tudi terjatve iz naslova obratovalnih stroškov - glede na to, da sta dobavitelj in etažni lastnik gospodarska subjekta - zastarajo v treh letih. Navaja tudi sodno prakso, po kateri za terjatve upravnika iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem iz svojih sredstev velja enoletni zastaralni rok.

9. O zmotni uporabi materialnega prava s strani prvostopenjskega sodišča pa je prepričano tudi pritožbeno sodišče. Novejša sodna praksa je namreč zavzela stališče(2), da gre v primerih, ko upravnik (tj. tretji oziroma v tej zadevi tožeča stranka) dobaviteljem izpolni obveznosti(3) iz naslova obratovalnih stroškov (kar je tožeča stranka v obravnavanem primeru nedvomno zatrjevala), za zakonito subrogacijo (275. člen Obligacijskega zakonika(4), v nadaljevanju OZ), na podlagi katere je dobaviteljeva terjatev prešla na upravnika.

10. Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov v poslih upravljanja (5. alineja četrtega odstavka 118. člena Stvarnopravnega zakonika(5), v nadaljevanju SPZ). Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem v imenu in za račun etažnih lastnikov in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelja (70. člen OZ).(6) Ker upravnik nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov, tretji (dobavitelj blaga ali storitev) nima zahtevka za plačilo teh stroškov zoper upravnika, temveč lahko zahtevek naperi zgolj zoper etažne lastnike, ki so nosilci pravic in obveznosti iz tega razmerja. Vendar je upnik (dobavitelj) dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, in sicer celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje (drugi odstavek 271. člena OZ). Kadar ima tretji za izpolnitev pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami že na podlagi zakona (275. člen OZ - subrogacija po zakonu), kadar takšnega pravnega interesa nima, pa ga je mogoče vzpostaviti na pogodbeni podlagi (274. člen OZ).(7) Sodna praksa je upravnikom v tovrstnih primerih že priznala pravni interes, da plačajo tretjim (dobaviteljem).(8) Ta interes izvira iz težnje, da stavba funkcionira kot celota (prim. 2. alinejo četrtega odstavka 118. člena SPZ). Takšno delovanje upravnika predstavlja ravnanje v skladu z interesi etažnih lastnikov (prim. peti odstavek 118. člena SPZ).

11. Posledica izpolnitve tuje obveznosti, za katero ima kdo pravni interes, je - kot že obrazloženo - prehod terjatve na izpolnitelja, in sicer z vsemi stranskimi pravicami, po samem zakonu (275. člen OZ). Ker je zakonska subrogacija oblika zakonske cesije (cessio legis), pa je treba izhajati tudi iz smiselne uporabe pravil OZ o pogodbenem odstopu terjatev (cesiji).(9) Sodelovanje dolžnika pri zakonski subrogaciji ni predvideno, zato se njegov položaj zaradi prenosa terjatve ne sme poslabšati, saj bi sicer nastopil učinek pogodbe v breme tretjega, ki pa tretjega ne veže (prvi odstavek 130. člena OZ).(10) V skladu s prvim odstavkom 421. člena OZ ima prevzemnik (upravnik) nasproti dolžniku (etažnemu lastniku) enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (dobavitelj). Po tem pravilu se všteva tudi že pretečeni čas zastaranja. Zato ne samo, da s plačilom obratovalnih stroškov na upravnika preide dobaviteljeva terjatev, temveč preide tudi že s pretečenim časom, potrebnim za zastaranje. Pravno pomembno je zato tudi, kdaj je začel teči zastaralni rok za terjatve dobaviteljev. Za uporabo pravil o subrogaciji namreč ni relevantno, kdaj je tožeča stranka (upravnik) namesto etažnega lastnika plačala račun posameznemu dobavitelju, kot je v obravnavanem primeru obrazložilo prvostopenjsko sodišče, temveč kdaj je imel posamezni dobavitelj pravico terjati izpolnitev obveznosti.

12. Za odgovor na vprašanje, ali za vtoževane terjatve iz naslova stroškov obratovanja velja petletni (katerega je upoštevaje pravila o neupravičeni pridobitvi uporabilo sodišče prve stopnje) ali triletni zastaralni rok (kot to pritožbeno uveljavlja pritožnica), pa je potrebno presoditi še pravno naravo terjatve, ki jo je do izpolnitve upravnika imel dobavitelj (torej prvotni upnik) do tožene stranke. Po oceni pritožbenega sodišča je to terjatev iz gospodarske pogodbe (dobavitelj in etažni lastnik sta gospodarska subjekta), ki skladno z določilom 349. člena OZ zastara v treh letih.

13. V zvezi z začetkom teka zastaralnega roka je sodišče prve stopnje torej zmotno presodilo, da zastaranje začne teči takrat, ko je tožeča stranka plačala stroške dobaviteljem, ter da so glede na datum vložitve predloga za izvršbo dne 24. 12. 2012 zastarale vse terjatve, nastale do 24. 12. 2007. Za začetek teka zastaralnega roka je namreč pomembno, kdaj je posamezni dobavitelj (tj. prvotni upnik) pridobil pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ) in ne trenutek, ko je upravnik njegovo storitev ali dobavo plačal. Kljub temu pa je po oceni pritožbenega sodišča logično, da je dobaviteljeva pravica terjati izpolnitev obveznosti morala nastati, še preden je tožeča stranka izvršila plačilo posameznemu dobavitelju (trditveno podlago v zvezi z datumi plačil dobaviteljem tožeča stranka ponudi v svoji pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2015, list. št. 77). Gotovo je zato, da so iz naslova stroškov obratovanja zastarane vse terjatve, ki so za tožečo stranko nastale(11) do 24. 12. 2009 (glede na triletni zastaralni rok!), saj je pravica posameznega dobavitelja terjati izpolnitev obveznosti nujno morala nastati že prej. Zastaralni rok zanje je namreč začel teči pred datumom, ki sta ga tako tožeča stranka (list. št. 77) kot tudi sodišče prve stopnje opredelila kot datum zapadlosti.

14. Tožeča stranka vtožuje obratovalne stroške za mesec maj 2007, junij, julij, avgust, oktober, november 2008, julij, avgust, september, oktober, november, december 2009, januar, februar, marec, april, maj in junij 2010. Zastaranje je upoštevaje zgornjo obrazložitev tako nedvomno nastopilo že za terjatve za maj 2007 (kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje), junij, julij, avgust, oktober, november 2008, julij, avgust, september, oktober 2009. To pa pomeni, da skladno z ugotovljenimi zneski iz 11. točke obrazložitve prvostopenjskega sodišča (458. člen ZPP), tožeča stranka neutemeljeno zahteva (še) 102,79 EUR obratovalnih stroškov (s pripadajočimi zamudnimi obrestmi). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP).

15. V zvezi z ugovorom zastaranja, ki se nanaša na preostale vtoževane obratovalne stroške (o ne-zastaranju katerih ni mogoče sklepati že po logiki stvari), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nesklepčen.

16. Ugovor zastaranja je namreč materialnopravne narave. Presoja utemeljenosti tega ugovora je povezana z dejanskimi trditvami, pri čemer je tožena stranka dolžna navesti dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, ter ponuditi dokaze, saj gre za njeno trditveno in dokazno breme (katerega določa materialno pravo). Tožena stranka pa je v svoji pripravljalni vlogi z dne 25. 4. 2013 (B 1) v zvezi z ugovorom zastaranja navedla le, da je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila dne 24. 12. 2012, da je to po poteku več kot enega leta od zapadlosti računov (upravnika) ter da terjatve upravnika za storitve upravljanja zastarajo v roku enega leta od zapadlosti računov. Relevantnih trditev, ki bi utemeljevali nadaljnjo presojo omenjenega materialno pravnega ugovora, tožena stranka ni podala niti kasneje. Na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 23. 2. 2015 namreč ni odgovorila. To pomeni, da je bilo njen ugovor zastaranja v zvezi z obratovalnimi stroški za november, december 2009, januar, februar, marec, april, maj in junij 2010 potrebno zavrniti. Odločitev sodišče prve stopnje je zato v tem delu pravilna in jo je pritožbeno sodišče potrdilo (355. člen ZPP).

17. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

18. Po delni spremembi izpodbijanega dela sodbe se je uspeh pravdnih strank spremenil (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je od vtoževanih 279,89 EUR uspela zgolj s 111,70 EUR, tj. s 40 %. Tožena stranka je uspela s 60 %. Pritožbeno sodišče je zato (torej zaradi prilagoditve drugačnemu uspehu pravdnih strank) sodbo prvostopenjskega sodišča v I. točki izreka delno spremenilo tudi tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206354/2012 z dne 27. 12. 2012 v 3. točki izreka razveljavilo za izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 1. 2013 dalje do plačila, vendar pa zahtevka v tem delu ni zavrnilo - izvršilne stroške je skladno z novim uspehom tožeči stranki priznalo v okviru druge alineje prve točke te sodbe.

Stroški tožeče stranke

19. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki stroške odmerilo upoštevaje priglašene in za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) ter skladno z Zakonom o sodnih taksah(12) (v nadaljevanju ZST-1) in Zakonom o odvetniški tarifi(13) (v nadaljevanju ZOdvT).

20. Tako ji je priznalo stroške izvršilnega postopka v znesku 36,00 EUR. Ti predstavljajo strošek sodne takse (tar. št. 4012 ZST-1). Ni pa pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo drugih priglašenih izvršilnih stroškov (poročilo stranki, izračun zakonskih zamudnih obresti ter plačila sodne takse v višini 10,00 EUR), saj jih ta ni z ničemer utemeljila oziroma izkazala. V sklop nadaljnjih pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo nagrado za postopek v višini 22,10 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), 4,42 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ZOdvT (20 % od nagrade) 72,50 EUR stroškov za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6000 ZOdvT (50 strani x 0,15 EUR + 650 strani x 0,10 EUR, v presežku pa ne, ker več strani ni bilo izkazanih, niti ne izhajajo iz spisa) ter 22 % DDV po tarifni št. 6007 ZOdvT. Odvetniški stroški torej skupno znašajo 120,80 EUR. Pritožbeno sodišče pa je tožeči stranki priznalo še 15,00 EUR sodne takse za redni postopek po tar. št. 1111 ZST-1 ((3 x 17 EUR) - 36,00 EUR sodne takse za predlog za izvršbo). Stroški tožeče stranke iz postopka na prvi stopnji tako skupno znašajo 171,80 EUR, a je glede na 40 % uspeh upravičena le do skupno 68,72 EUR.

Stroški tožene stranke

21. Tudi toženi stranki je pritožbeno sodišče stroške postopka na prvi stopnji odmerilo upoštevaje priglašene in za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) ter skladno z ZST-1 in ZOdvT. Tako ji je priznalo sodno takso za ugovorni postopek po tar. št. 4021 ZST-1 v višini 40,00 EUR, sodno takso za pritožbo zoper sodbo z dne 17. 7. 2014 v višini 54,00 EUR, nagrado za postopek s pritožbo v višini 27,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 5,44 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ZOdvT (20 % od nagrade), nagrado za postopek na prvi stopnji (kamor se všteva nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine) v višini 22, 10 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT) in 4,42 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ZOdvT (20 % od nagrade). Pri odmeri odvetniških stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi 22 % DDV po tarifni št. 6007 ZOdvT. Pravdni stroški tožene stranke tako skupno znašajo 166,18 EUR. Glede na njen 60 % uspeh pa je do njih upravičena zgolj v višini 99,71 EUR.

22. Po medsebojnem pobotanju mora tako tožeča stranka toženi stranki povrniti 30,99 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 8 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeni stroški pravdnih strank

23. Pritožba tožene stranke je bila delno uspešna. Tožena stranka je z njo izpodbijala I. točko izreka sodbe, v kateri je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača 214,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2013 dalje do plačila, in dosegla, da se je v tožbeni zahtevek zavrnil še za 102,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2013 dalje do plačila. To pa pomeni, da je bil njen pritožbeni uspeh 48 % (102,79 / 214,49 x 100).

24. Pritožbeno sodišče je po pooblastilu iz drugega odstavka 154. člena ZPP zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): VSL sodba II Cpg 246/2015 Op. št. (3): Po splošnih pravilih obligacijskega prava lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje (drugi odstavek 271. člena OZ). Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, če se dolžnik s tem strinja, razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti to obveznost izpolniti osebno dolžnik (tretji odstavek 271. člena OZ). Upnik pa izpolnitev od tretjega tudi lahko sprejme. In sicer brez dolžnikove vednosti, celo v primeru, ko ga je dolžnik obvestil, da noče, da bi kdo drug izpolnil njegovo obveznost. Vendar upnik ne sme sprejeti izpolnitve od tretjega, če mu je dolžnik ponudil, da bo sam izpolnil svojo obveznost (četrti in peti odstavek 271. člena OZ).

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (5): Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13. Op. št. (6): Gl. tudi N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 432. Op. št. (7): Prim. M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 304. Op. št. (8): Za kar posebna pogodbena zaveza niti ni (več) potrebna. Gl. npr. VSL I Cpg 1167/2010, ki napotuje na uporabo pravil o zakoniti subrogaciji. Gl tudi VSK Cpg 196/2014. Op. št. (9): M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 309. Op. št. (10): VS RS III Ips 32/2007. Op. št. (11): Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje.

Op. št. (12): Uradni list RS, št. 37/2008, 97/2010. Op. št. (13): Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009 - ZOdv-C.