Jedro

Vprašanje, ali je tožena stranka tožnici v letu pred nastopom bolniškega staleža izplačevala plače v višini minimalne plače, za odločitev o tožbenemu zahtevku za plačilo premalo izplačanega nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela ni bistveno, saj ZZVZZ navzdol omejuje le višino nadomestila (ne sme biti nižje od zajamčene plače), ne pa osnove za izračun nadomestila, ki je določena kot povprečna plača in nadomestila v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (drugi odstavek 1. točke in 2. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati bruto razliko v nadomestilu plače v višini 16,59 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke in ji izplačati neto razliko nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 11. 2008 dalje do plačila (prvi odstavek 1. točke izreka). V presežku (glede razlike med dosojenim zneskom in zahtevanim v višini bruto razlike v višini 3.644,77 EUR, plačila davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačila neto razlike v višini 2.628,97 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 11. 2008 dalje do plačila) je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 419,98 EUR (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno zoper njen zavrnilni del in odločitev o stroških postopka, se pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je izrecno izpodbijala mnenje sodnega izvedenca in zahtevala postavitev novega izvedenca. Ne izvedenec ne sodišče nista upoštevala minimalne plače. Slednja vpliva na višino nadomestila, ki ga tožnica prejme v primeru trajanja bolniškega staleža nad 30 delovnih dni. Ne glede na to, kakšno plačo je tožnica prejemala, v nobenem primeru ne bi smela v letu 2002 prejemati nižje plače od minimalne plače. Bolniško nadomestilo se ne more obračunavati od bolniškega nadomestila. Če delodajalec pri obračunu plače ni upošteval minimalne plače v letu pred nastopom bolniškega staleža, je to nezakonito in zaradi tega tožnica ne more trpeti škodljivih posledic. Ni razumljivo, kako je sodni izvedenec izračunal osnovo za nadomestilo za leto 2003, tj. prejete plače iz leta 2002, če plačilnih list ni imel. Izvedenec je upošteval osnovo, ki jo je izračunala tožena stranka in je zapisana na plačilnih listih za sporno obdobje, čeprav je bistvo te pravde ravno v tem, da je toženec osnovo napačno izračunal. Ravno to osnovo bi moral izvedenec preveriti, pa je sploh ni mogel. Sklicevanje sodišča na zajamčeno plačo oziroma tretji odstavek 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je nepomembno, saj zaradi instituta minimalne plače in bistveno nižje višine zajamčene plače dejansko nikoli ne pride v poštev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo izpodbijani zavrnilni del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno zavzemanje za to, da bi moralo sodišče v primeru nestrinjanja z mnenjem določenega izvedenca postaviti drugega izvedenca, v konkretnem primeru ni utemeljeno. Ponovitev dokazovanja z novim izvedencem pride v poštev šele, ko sodišče (ne pa morda stranka), oceni, da je izvid nejasen, nepopoln, sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo popraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Morebitne pomanjkljivosti ali dvome, ki jih sodišču z obrazloženo kritiko mnenja vzbudijo stranke, je treba torej v prvi vrsti odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Šele če to ne prinese uspeha, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Vendar to v obravnavani zadevi niti ni bilo potrebno. V pripombah na podano pisno mnenje se tožnica ni strinjala s tem, da minimalna plača nima vpliva na višino nadomestila plače. Pri tem gre vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki je naloga sodišča, medtem ko se po določbi 243. člena ZPP z izvedencem ugotavljajo ali razjasnjujejo le dejstva, za katera so potrebna strokovna znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Poleg tega tožnica ni predlagala zaslišanja izvedenca, zato zgolj pavšalno zatrjevanje, da je v podobni zadevi isti izvedenec izdelal drugačno mnenje, ob sicer jasnem, obrazloženem in popolnem izvedenskem mnenju, ne narekuje postavitve drugega izvedenca.

Pravico zavarovanca do nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela, kolikor bremeni Zavod za zdravstveno zavarovanje, ureja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) v določbah 28. in naslednjih členov. Za zaposlene zavarovance Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v 137. členu nalaga delodajalcu, to je toženi stranki, da delavcu enako kot plačo izplača tudi navedeno nadomestilo, s tem da to izplačilo izvede v breme zdravstvenega zavarovanja, kolikor traja delavčeva odsotnost nad določenim obdobjem. V takem primeru je po prvem odstavku 31. člena ZZVZZ osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Nadomestilo znaša 90 % osnove ob zadržanosti od dela zaradi bolezni.

Izvedenec je glede na citirano določbo pravilno kot osnovo vzel povprečno prejeto plačo tožnice iz leta 2002, ta znesek pa je nato valoriziral v skladu s predpisi. Pri izračunu urne postavke oziroma povprečne prejete plače, ki je v letu 2002 znašala 521,56 EUR na uro, je izvedenec izhajal iz podatkov v prilogah (A/1 do A/6) in priloženega obračuna (B/2), zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da izvedenec obračuna nadomestila ni mogel opraviti brez plačilnih list. Sicer pa tekom postopka na prvi stopnji za tožnico podatek o znesku bruto urne postavke v letu 2002, kot ga je izvedenec ugotovil v mnenju, ni bil sporen. Kot že navedeno, je tožnica ugovarjala le stališču izvedenca, ki pri odmeri nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti ni upošteval minimalne plače v letu 2002. Drugih nepravilnosti pri obračunu nadomestila tožnica ni zatrjevala.

Ne postavljeni izvedenec ne sodišče prve stopnje nista bila dolžna pri izračunu nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti upoštevati minimalne plače. ZZVZZ v četrtem odstavku 31. člena, ko določa, da nadomestilo ne more biti manjše od zajamčene plače, navzdol omejuje višino nadomestila, ne pa višine osnove. Pri njeni določitvi se ne upošteva minimalna plača, to je plača, ki pripada delavcu za opravljeno delo v polnem ali z njim izenačenem delovnem času, določenem s predpisi. To, ali je tožena stranka v letu 2002 dejansko izplačevala tožnici plače v znesku minimalne plače, glede na postavljeni zahtevek, ki se glasi na izplačilo razlik nadomestila plače v času začasne nezmožnosti za delo za čas od novembra 2003 do februarja 2009, ne more biti predmet presoje v tem sporu. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici v spornem obdobju obračunavala in izplačevala nadomestilo plače za čas bolniške odsotnosti na zakonit način ter je le v manjšem delu prišlo do premajhnega plačila v višini 16,59 EUR bruto.

Ker torej niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, vključno z odločitvijo o stroških postopka (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, na podlagi 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.