Jedro

Namen petega odstavka 251. člena OZ je v odpravi negotovosti, ali bo stranka, ki je z izpolnitvijo zamudila, morala plačati tudi pogodbeno kazen. Varovalni namen te določbe pa ni potreben, če je pogodbena stranka, ki ima pravico do pogodbene kazni, že pred izpolnitvijo izjavila, da plačilo pogodbene kazni zahteva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke vtoževala plačilo denarne kazni zaradi zamude v znesku 28.284,29 EUR (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.409,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri razumevanju 34. člena pogodbe je potrebno izhajati iz pravne narave sklenjene pogodbe, katere namen je bil v zagotavljanju neke protidajatve oz. koristi tožnici. Gre za pogodbo o državni pomoči, ki je načeloma prepovedana oz. dovoljena zgolj v okviru strogih izjem, kar pomeni, da sme upravičenec pomoč obdržati le v primeru, če v celoti in v skladu s pravili izvede svoj del obveznosti in cilje doseže v predpisanem roku. V nasprotnem primeru gre za neupravičeno konkurenčno prednost pred ostalimi subjekti na trgu, zaradi česar upravičencu dodeljena pomoč postane protipravna, saj Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) prepoveduje dodeljevanje državnih pomoči izven strogih pravil. Če bi toženka obdržala prejeta sredstva kljub temu, da je prišlo do neizpolnitve pogodbe ali zamude pri doseganju ciljev, bi šlo za kršitev konkurenčnega prava in bi bila takšno pomoč dolžna vrniti. V konkretnem primeru se terjatev tožnice ne nanaša na pogodbeno kazen, kot jo določa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Terjatev tožnice je nastala, ker tožena stranka (v nadaljevanju toženka) kot prejemnica državne pomoči svojega dela obveznosti ni pravočasno izpolnila. Če bi tožnica dopuščala kršitev zavez prejemnikov državne pomoči, bi ostale sodelujoče na javnem razpisu postavljala v neenak položaj v primerjavi s toženko. Vrnitev dela pomoči ni dogovorjena zaradi sanacije škode temveč zaradi saniranja nezakonitega stanja v zvezi s kršitvijo konkurence. V zadevi je pomembno to, ali je toženka izpolnila pogoje, da lahko obdrži sredstva denarne pomoči. Četudi pa bi dogovor o vračilu zneskov zaradi zamude šteli kot tipičen dogovor o pogodbeni kazni, tožnica ne bi izgubila pravice do uveljavljanja pogodbene kazni. Tožnica se sklicuje na določilo 34. člena Pogodbe, pri čemer je tožnica toženko z dopisom z dne 4. 12. 2014 obvestila, da nadaljnje podaljšanje rokov ne pride v poštev in da bo ob izpolnitvi zavez ravnala po 34. členu Pogodbe. S tem je bila toženka ustrezno obveščena, da bo morala vračati sredstva za enoletno zamudo, hkrati pa je ta poziv mogoče šteti kot poziv za izpolnitev pogodbe. Sodba VS RS III Ips 137/2015, na katero se sodišče sklicuje, se nanaša na drugačno pravno situacijo od obravnavane zadeve. Glede na to, da je tožnica toženko obvestila, da bo zaradi zamude z izpolnitvijo zahtevala plačilo pogodbene kazni, je nesmiselno, da bi ob izpolnitvi pogodbe ponovno zahtevala enako. Negotovost za toženko je bila odpravljena že s prvim pozivom na plačilo denarne kazni zaradi zamude.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej zadevi sta pravdni stranki na podlagi Javnega razpisa „Mladi raziskovalci iz gospodarstva - generacija 2009“ sklenili Pogodbo o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva št. P-MR-09/000 (v nadaljevanju Pogodba). Predmet razpisa je bilo sofinanciranje stroškov povezanih z raziskovalnim delom mladih raziskovalcev do pridobitve naziva doktor znanosti. V razpisu je bil določen čas za izvedbo programa, in sicer je bilo določeno, da mora biti program dela uspešno izveden do 31. 5. 2013. V nadaljevanju sta pravdni stranki sklenili več aneksov, s katerimi je bil rok za izpolnitev obveznosti podaljšan. Nazadnje sta z Aneksom št. 6 z dne 28. 11. 2016 za nazaj podaljšali rok za izvedbo programa za dodatnih 6 mesecev, in sicer do 11. 2. 2015. Mladi raziskovalec A. A. je doktorski študij zaključil in pridobil naziv doktorja znanosti z dnem 11. 7. 2017, o čemer je toženka tožnico obvestila z dopisom z dne 12. 7. 2017. Toženka je v postopku trdila, da obveznost plačila pogodbene kazni ni nastala, ker so bili razlogi za zamudo pri izpolnitvi izven njene sfere (zdravstvene težave mladega raziskovalca, bolniška odsotnost mentorja, dolg postopek recenzije članka, dolg postopek do zagovora doktorata in očetovski dopust za nego otrok).

6. Pogodba (A4) v 34. členu določa, da če namen in cilj programa dela nista dosežena v pogodbenem roku oz. roku, podaljšanem za 6 mesecev brez zagotovila finančnih sredstev s strani agencije oz. v roku podaljšanem za čas mirovanja pogodbenih obveznosti, je izvajalec dolžan vrniti za vsak prekoračen mesec v prvih treh mesecih po 1%/mesec izplačanih sredstev, v drugih treh mesecih po 2%/mesec izplačanih sredstev, v tretjih treh mesecih po 3%/mesec izplačanih sredstev in v četrtih treh mesecih po 4%/mesec izplačanih sredstev. Če cilj programa dela še vedno ni dosežen, lahko agencija (tožnica) odstopi od pogodbe in zahteva od izvajalca vrnitev preostalih 70% izplačanih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva nakazila do dneva vračila, za vsa izplačana sredstva.

7. Pritožbene navedbe, da za presojo določbe 34. člena Pogodbe ne veljajo določbe OZ glede pogodbene kazni (251. člen OZ), niso utemeljene. Pravdni stranki sta se namreč v 34. členu Pogodbe dogovorili tako o pogodbeni kazni kot o njeni višini, postopek uveljavljanja pogodbene kazni pa ureja OZ v 251. členu.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je pri izpolnitvi obveznosti toženke prišlo do zamude. Toženka se je s Pogodbo zavezala izpolniti obveznost do dne 31. 5. 2013, ki je bil nato z aneksi podaljšan za 1 leto in 8 mesecev do dne 11. 2. 2015. Toženka je svojo obveznost izpolnila 11. 7. 2017, kar pomeni, da je bila v zamudi 2 leti in 5 mesecev. Tožnica je z zahtevkom z dne 8. 9. 2016 toženko obvestila, da bo zaradi zamude zahtevala plačilo pogodbene kazni, med pravdnima strankama pa je nesporno, da do odstopa od pogodbe s strani tožnice ni prišlo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za presojo utemeljenosti zahtevka tožnice potrebno uporabiti določilo 251. člena OZ, ki ureja pogodbeno kazen. Slednji v četrtem odstavku določa, da ima upnik, kadar je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo, pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot tudi pogodbeno kazen. Peti odstavek 251. člena OZ pa določa, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na judikat VS RS III Ips 137/2015 in tožbeni zahtevek zavrnilo z argumentacijo, da bi morala tožnica, ko je uveljavljala pogodbeno kazen z zahtevkom z dne 8. 9. 2016, tak zahtevek nujno kumulirati z izpolnitvenim zahtevkom oziroma si ob sprejemu izpolnitve pridržati pravico do pogodbene kazni. Ker tako ni ravnala, je zaključilo, da pogodbene kazni ni uveljavljala pravilno in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Kot pravilno opozarja pritožba, se judikat VS RS III Ips 137/2015 nanaša na drugačno situacijo od obravnavane. V zadevi III Ips 137/2015 je upnica s tožbo od dolžnice uveljavljala plačilo pogodbene kazni zaradi zamude, vendar pa ob vložitvi tožbe dolžnica svoje obveznosti ni izpolnila. V tej zadevi pa je toženka svojo obveznost izpolnila (z zamudo), tožnica pa od pogodbe zaradi zamude ni odstopila in je izpolnitev sprejela. Kot izhaja tudi iz same odločbe VS RS III Ips 137/2015, je treba določbo četrtega odstavka 251. člena OZ razlagati tako, da je mogoče uveljavljati pogodbeno kazen zaradi zamude v izpolnitvi samo v naslednjih primerih: (1) ko je dolžnik pogodbeno obveznost (z zamudo) izpolnil ali (2) ko upnik kumulativno uveljavlja tudi izpolnitveni zahtevek. To pomeni, da lahko upnik v primeru, ko je dolžnik z zamudo izpolnil obveznost, zahteva plačilo denarne kazni zaradi zamude. Do kdaj pa lahko upnik uveljavlja plačilo denarne kazni, določa peti odstavek 251. člena OZ, iz katerega izhaja, da upnik, če je sprejel izpolnitev, pa dolžniku ni nemudoma sporočil, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni zaradi zamude, le-te ne more več zahtevati. Sodna praksa je v zvezi s to določbo (oziroma pred tem identično določbo 273. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) zavzela stališče, da je z njo predpisano, od kdaj dalje upnik ne more več zahtevati pogodbene kazni. To ne more pomeniti drugega, kot da mora upnik najkasneje ob sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Izjavo pa lahko poda tudi prej, to je vsaj takrat, ko dolžnik pride v zamudo. Tožnica si z dopisom z dne 8. 9. 2016 (A9) pravice do pogodbene kazni ni le pridržala, ampak je njeno plačilo že zahtevala, a to na presojo ne vpliva (enako: sodba VSL II Cp 1416/2019). Namen petega odstavka 251. člena OZ je namreč v odpravi negotovosti, ali bo stranka, ki je z izpolnitvijo zamudila, morala plačati tudi pogodbeno kazen. Varovalni namen te določbe pa ni potreben, če je pogodbena stranka, ki ima pravico do pogodbene kazni, že pred izpolnitvijo izjavila, da plačilo pogodbene kazni zahteva.

10. Glede na to, da je toženka obveznost izpolnila z zamudo, kar je tožnica sprejela (od pogodbe ni odstopila), pri čemer je v času zamude zahtevala tudi plačilo pogodbene kazni zaradi zamude, je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno zaključilo, da predpostavke za uveljavljanje zahtevka za plačilo denarne kazni zaradi zamude niso izpolnjene. Na to je pritožba utemeljeno opozorila. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo petega odstavka 251. člena OZ, je zaradi tega posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali vzroki za zamudo pri izpolnitvi1, na katere se je toženka sklicevala, izvirajo iz sfere toženke ali pa so izven njene sfere. Za pridobitev in ohranitev pravice do pogodbene kazni2 mora biti namreč poleg izpolnjenih vsebinskih predpostavk: dogovora o pogodbeni kazni, kršitve pogodbene obveznosti, za katero je dogovorjena, pravočasnega sporočila upnika, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, če je dogovorjena, sprejema upnika z zamudo opravljene storitve, podana tudi naslednja predpostavka: in sicer odgovornost dolžnika za vzrok kršitve. Z vprašanjem, ali vzrok zamude (zdravstvene težave mladega raziskovalca, bolniška odsotnost mentorja, dolg postopek recenzije članka, dolg postopek do zagovora doktorata in očetovski dopust za nego otrok) izvira izven sfere toženke in mladega raziskovalca ali pa sodi v njuno sfero, pa se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe 251. člena OZ ni ukvarjalo. V ponovljenem postopku bo moralo tako sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določila 251. člena OZ ugotoviti, ali je do zamude toženke in mladega raziskovalca prišlo zaradi vzrokov, ki izvirajo izven njune sfere ali sodijo v njuno sfero, in nato ob upoštevanju ugotovljenega ponovno odločiti o zadevi.

11. Ker je pritožba utemeljena, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava 251. člena OZ na podlagi določila prvega odstavka 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napotki, ki naj jih upošteva sodišče v novem sojenju, so navedeni v 10. točki obrazložitve te odločbe.

12. Za razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje se je pritožbeno sodišče odločilo zato, ker je presodilo, da pomanjkljivosti sodbe ne more odpraviti samo. Pritožbeno sodišče namreč ne more in ne sme na drugi stopnji prvič in edinkrat v postopku obravnavati obsežnih sklopov dejstev, ki predstavljajo samostojne in zaključene pravne celote, saj bi bilo s tem prekomerno poseženo v pravico do sojenja na dveh stopnjah in pravico o pritožbe (enako VSL sklep I Cp 340/2019). Pritožbeno sodišče ocenjuje tudi, da s takšno odločitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP). Odprava ugotovljene pomanjkljivosti pred sodiščem prve stopnje bo hitrejša in bolj ekonomična, kot bi bila z razpisom pritožbene obravnave, saj je sodišče prve stopnje že izvedlo dokaze z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke dr. B. B. ter prič C. C. in A. A. in jih bo moralo zato le še oceniti, medtem ko bi pritožbeno sodišče moralo navedene dokaze izvajati ponovno zaradi spoštovanja načela neposrednosti.

13. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 VSL sklep I Cp 340/2019 2 VSL sodba II Cp 1847/2012