Jedro

Tožnikov (ponoven) prevzem mesta direktorja v družbi, ki ima vpisano (med drugim) dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, brez njegovega soglasja, torej predstavlja opravljanje dela ali sklepanja posla za svoj ali tuj račun, ki ustreza pojmu konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1, ne glede na to, če tožnik kot direktor prav v času, ko je bil na tem položaju v drugi družbi, ni sklenil prodaje takšnega vozila, ki jih prodaja toženka. Tožnik je torej kršil konkurenčno prepoved, ta kršitev pa predstavlja naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v družbi, ki je konkurenčna toženki, je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika. Tožnik je bil namreč ves čas (že od začetka) delovnega razmerja seznanjen, da toženka nasprotuje njegovemu udejstvovanju v družbi A. d. o. o., v zvezi s tem je tudi že prejel opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je kljub temu 6. 5. 2021 ponovno (že tretjič tekom delovnega razmerja s toženko) postal direktor družbe A. d. o. o. Kot je obrazložilo že Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 4/2024, izdanim v tej zadevi, že opisan potek dogodkov kaže, da toženka praktično ni imela več na razpolago drugega ustreznega pravnega sredstva, s katerim bi preprečila tako ravnanje tožnika. Zaradi tožnikovega ponavljanja kršitev v zvezi z njegovim položajem v družbi A. d. o. o., kljub njegovemu vedenju, da je za toženko to nesprejemljivo, niso odločilne pritožbene navedbe, da toženki zaradi tožnikovega ravnanja ni nastala škoda in da je sicer kvalitetno opravljal svoje delo. Toženka je torej zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v konkurenčni družbi utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika tako, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo več mogoče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v točkah I/1, 2, 3 in 4 izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2021 nezakonita in se razveljavi (I/1. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 29. 6. 2021, temveč z dnem 7. 1. 2022 (I/2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za reparacijo za čas od 29. 6. 2021 do 7. 1. 2022 (I/3. točka izreka) ter zahtevke za plačilo neizplačanega dela nadomestila plače za mesec junij 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/4. točka izreka), za plačilo denarnega povračila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/5. točka izreka) in povračilo stroškov postopka (I/6. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je napačna presoja sodišča prve stopnje glede dolžnosti omogočanja ustnega zagovora in prisotnosti pooblaščenca na njem. Podaja pisnega zagovora ne pomeni, da do ustnega zagovora ni upravičen, ta pravica mu ne bi smela biti odvzeta. Meni, da se odpoved šteje za podano, ko jo delavec prejme, kar je v tem primeru več kot 30 dni odkar je toženka izvedela za očitane kršitve. Odločitev sodišča, da zgolj možnost obstoja konkurence pomeni hujšo kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), je napačna, saj to ne predstavlja takšne vrste, narave in intenzivnosti kršitve, da bi bilo mogoče govoriti o utemeljenosti izredne odpovedi (na to kaže tudi predhodno ravnanje toženke ob njegovem identičnem ravnanju). Poleg tega to ne izhaja niti iz določbe 39. člena ZDR-1, ampak je potrebno opraviti delo oziroma skleniti posel, ki pomeni ali bi lahko pomenil konkurenco za delodajalca, česar pa po ugotovitvah sodišča ni bilo (niti škode). Tožnik zgolj z imenovanjem za direktorja v družbi A. d. o. o., kljub enaki registrirani dejavnosti, ni kršil konkurenčne prepovedi. S tem ni opravil dela oziroma sklenil posla, ki bi za toženko pomenil konkurenco. Za presojo konkurenčne kršitve je pomembno dejansko opravljanje konkurenčne dejavnosti, ne zgolj, da so v registru vpisane enake dejavnosti. Sodišče napačno razlaga, da družba vse registrirane dejavnosti tudi dejansko opravlja. Sodišče, kljub predloženim računom in kljub temu, da ni ugotovilo nobene konkretne transakcije, ni sledilo navedbam, da se družba A. d. o. o. ukvarja samo z dejavnostjo spremstva izrednih prevozov, napačno je presodilo, da se tožnik s tem ne more razbremeniti. Imenovanje tožnika za direktorja je štelo kot pripravljalno dejanje v smeri konkurenčne kršitve, čeprav družba dejansko opravlja drugo dejavnost. Poleg tega je toženko o ponovnem imenovanju in razlogih za to obvestil sam, zaradi česar so ugotovitve o nelojalnosti in popolni izgubi zaupanja toženke v njegovo delo neutemeljene. Pogodbe o zaposlitvi ni imel namena kršiti, niti kakorkoli škodovati toženki. Družba A. d. o. o. se ne ukvarja s prodajo rabljenih vozil, s toženko ne opravljata enake dejavnosti. Sodišče je napačno zaključilo, da toženke ni nikdar seznanil o svoji udeležbi v družbi B. d. o. o., saj je toženka to vedela, vendar pa ji to ni predstavljalo težave. Napačna je tudi ugotovitev sodišča o trajajoči kršitvi in posledični pravočasnosti izredne odpovedi, kot tudi, da nedvomno obstaja možnost konkurence in gre za navzkrižje interesov ter kršitev Kodeksa skupine C. Družba B. d. o. o. dokazano in neprerekano ni tekmec družbe D. d. o. o., zato mu ni moč očitati konkurenčnega ravnanja in možnosti konkurence. Družbi tudi nimata registrirane iste dejavnosti, razlogi sodišča o pomenu vpisa dejavnosti v poslovni register so si med seboj v nasprotju. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede uporabe telefonske številke za opravljanje dejavnosti izven delovnega razmerja je neutemeljena, sodišče ni (pravilno) uporabilo pravil o dokaznem bremenu. Sodišče ni upoštevalo, da je telefonsko številko uporabljal že 20 let pred zaposlitvijo pri toženki in da je iz uradnih evidenc ni izbrisal po pomoti, saj je za potrebe poslovanja družb A. d. o. o. in B. d. o. o. ni uporabljal (zgolj vpis v AJPES ne pomeni nasprotnega), zanju od zaposlitve pri toženki tudi ni opravljal nobenega dela več. Številka na AJPES-u tudi ni objavljena za namene oglaševanja. Njegovo ravnanje ne predstavlja kršitve, zaradi katere bi toženka izgubila zaupanje vanj do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, oziroma naj jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, toženki pa v plačilo naloži stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijane sodbe in naložitev stroškov pritožbenega postopka v plačilo tožniku.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo in sklepom Pdp 388/2022 pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točkah I/1, 2, 3 in 4 izreka spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in trajanje delovnega razmerja med strankama od 29. 6. 2021 do vključno 6. 1. 2022 ter za to obdobje ugodilo reparacijskemu zahtevku kot tudi zahtevku za plačilo neizplačanega dela nadomestila za mesec junij 2021 z obrestmi (prva alineja I. točke izreka); v točkah I/5 in 6 ter II izreka pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (druga alineja I. točke izreka). V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je še, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (III. točka izreka).

Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 4/2024 z dne 20. 8. 2024 ugodilo reviziji toženke in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo v prvi alineji I. točke izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških odgovora na revizijo pa je pridržalo za končno odločbo. Obrazložilo je, da je tožnik kršil konkurenčno prepoved, ta kršitev pa predstavlja naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbenemu sodišču pa je zadevo vrnilo v novo sojenje, ker (zaradi napačnega stališča, da ne gre za kršitev konkurenčne prepovedi) ni opravilo presoje o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1.

Pritožbeno sodišče je tako v ponovljenem sojenju ponovno odločalo o pritožbi tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je to zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi, ugotovitev trajanja delovnega razmerja do vključno 6. 1. 2022, reparacijski zahtevek za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in zahtevek za plačilo neizplačanega dela nadomestila plače za mesec junij 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost tožniku podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim tožnik v pritožbi ne nasprotuje, izhaja, da je toženka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "Prodajni predstavnik RT". Tožnik je dne 6. 5. 2021 (za čas do 26. 5. 2021) ponovno prevzel funkcijo direktorja v družbi A. d. o. o., ki jo je sicer ustanovil že dne 5. 10. 2011. Toženka se je z dejstvom, da je tožnik (ponovno) nastopil funkcijo direktorja družbe A. d. o. o., seznanila dne 11. 5. 2021, pri preverbi podatkov v uradnih evidencah dne 12. 5. 2021 pa še z dejstvoma, da je tožnik ni seznanil, da je direktor in družbenik v družbi B. d. o. o., in da je imel pri družbah A. d. o. o. in B. d. o. o. kot kontaktno telefonsko številko objavljeno službeno telefonsko številko, ki mu jo je zagotavljala toženka. Zato mu je ta dne 24. 5. 2021 podala in vročila Pisno seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi ter mu prepovedala opravljati delo za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je svoj zagovor dne 27. 5. 2021 podal pisno, toženka pa mu je dne 7. 6. 2021 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta je bila na pošto oddana 8. 6. 2021, tožniku pa vročena dne 28. 6. 2021. Tožniku je delovno razmerje pri toženki prenehalo dne 29. 6. 2021.

11.Tožnik v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da mu je toženka s tem, ko mu ni omogočila tudi ustnega zagovora, kršila pravico do zagovora. Po določbi drugega in tretjega odstavka 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, pri zagovoru pa lahko po pooblastilu delavca sodeluje tudi z njegove strani pooblaščena oseba. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženka predpisane zahteve glede pravice do zagovora izpolnila, saj ga je tožniku omogočila. Tožnika je vabila na zagovor, vendar pa tožnik na zagovor ni prišel, je pa podal zagovor v pisni obliki. ZDR-1 ne določa formalne oblike delavčevega zagovora (ne zahteva, da mora biti ta dan pred delodajalcem v ustni obliki), temveč samo dolžnost delodajalca, da ga delavcu omogoči (čeprav pravica delavca do zagovora ni absolutna). Če delavec poda (zgolj) pisni zagovor, se je delodajalec z njim dolžan seznaniti, ni pa dolžan delavcu hkrati omogočiti še zagovora v ustni obliki, sploh če mu ga je enkrat že omogočil, delavec pa se ga brez utemeljenega razloga ni udeležil, kot je bilo to v obravnavanem primeru.

12.Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bila odpoved podana prepozno. Pri tem zmotno meni, da se odpoved šteje za podano šele, ko jo delavec prejme. Po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 mora namreč pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Katero dejanje delodajalca se šteje za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ZDR-1 ne opredeljuje. Sodna praksa je zavzela stališče, da je odpoved podana, ko je iz ravnanj delodajalca razvidna resna namera, da odpoved dejansko učinkuje. Med takšno ravnanje delodajalca sodi tudi priporočena oddaja odpovedi na pošto. Glede na navedeno in ugotovljeno dejansko stanje glede časa seznanitve toženke z očitanima kršitvama (11. in 12. 5. 2021), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dne 8. 6. 2021 podana (oddana na pošto) izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Neutemeljene so tudi v zvezi s pravočasnostjo odpovedi podane pritožbene navedbe, da je toženka za tožnikovo povezanost z družbo B. d. o. o. izvedela že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, saj takega zaključka dokazni postopek (izpovedi prič) ne podpira, poleg tega pa gre, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, za trajajočo kršitev. Tudi sicer pa je toženka kršitev Kodeksa skupine C. in s tem v zvezi tožnikovo povezanost z družbo B. d. o. o. v odpovedi navajala zgolj kot dodatni razlog, zaradi katerega delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), in ne kot očitek zaradi katerega je bila odpoved podana, kar stranki pravilno ugotavljata v pritožbi in v odgovoru na pritožbo.

13.Nadalje tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni kršil konkurenčne prepovedi in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 39. člena ZDR-1. Ta v prvem odstavku določa, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Toženka je dejansko opravljala dejavnost prodaje vozil, to dejavnost je pri njej opravljal (tudi) tožnik. Ta je (ponovno) prevzel zakonito zastopanje družbe A. d. o. o., ki je bila sicer v lastništvu njegove hčere in ima med dejavnostmi vpisano tudi enako dejavnost, s katero se dejansko ukvarja toženka.

14.Kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v že navedenem sklepu VIII Ips 4/2024, izdanim v tej zadevi, opravljanje del in sklepanje poslov iz 39. člena ZDR-1 ne vključuje le že izvedenih dejanj ali že izvedenih poslov, ki so konkurenčni dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec, temveč med takšna ravnanja spadajo tudi dejanja oziroma posli, ki bi lahko pomenili konkurenco in s tem lahko škodovali poslovnim interesom delodajalca. Zadošča potencialna nevarnost prevzema strank oziroma poslov zaradi informacij, do katerih ima delavec dostop pri delodajalcu. Ni pa pomembno, ali je družba tak posel že opravila ali ne. Ne zahteva se torej že nastala škoda.

15.V konkretni zadevi prevzem zakonitega zastopanja druge družbe z (med drugim) enako dejavnostjo, kot jo izvaja toženka, predstavlja konkurenčno dejavnost. Tožnik se je v svoji družbi že pred tem ukvarjal s prodajo vozil. Kljub zaposlitvi pri toženki je šele kasneje prenesel lastništvo in zastopanje družbe A. d. o. o. na ženo, kasneje za skoraj dve leti ponovno postal družbenik in direktor te družbe (od 30. 7. 2018 do 29. 6. 2020), nato ponovno prenesel svoje pravice na hčerko in 6. 5. 2021 ponovno postal direktor te družbe. Direktor je prenehal biti po vročitvi pisne seznanitve s kršitvijo in vabilom na zagovor. Direktorsko mesto je prevzel kljub večkratnem nasprotovanju toženke in njenemu opozorilu, da takšna dejanja šteje kot konkurenčno dejavnost, ki jo brez njenega predhodnega soglasja ne sme opravljati. Obstajala je tudi večja potencialna nevarnost izvedbe neposrednega konkurenčnega posla. To izhaja tudi iz dejstva, da je tožnik za opravljanje svojega dela pri toženki in poslovanje A. d. o. o. uporabljal isto telefonsko številko, ne glede na to, da A. d. o. o. v spornem (kratkem) obdobju ni prodala vozila. Tožnik bi se takšnemu obravnavanju lahko izognil, če bi toženko vnaprej prosil za soglasje, ne pa, da jo je že po izvršenem dejstvu prevzema zastopanja druge družbe s tem le seznanil. Takšnemu obravnavanju bi se lahko izognil tudi tako, da bi vse od začetka zaposlitve pri toženki v družbi A. d. o. o. izbrisal konkurenčno dejavnost, česar pa nikoli ni storil. Potek dogodkov tudi kaže, da toženka praktično ni imela več na razpolago drugega ustreznega pravnega sredstva, s katerim bi preprečila takšno ravnanje tožnika.

16.Tožnikov (ponoven) prevzem mesta direktorja v družbi, ki ima vpisano (med drugim) dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, brez njegovega soglasja, torej predstavlja opravljanje dela ali sklepanja posla za svoj ali tuj račun, ki ustreza pojmu konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1, ne glede na to, če tožnik kot direktor prav v času, ko je bil na tem položaju v drugi družbi, ni sklenil prodaje takšnega vozila, ki jih prodaja toženka. Tožnik je torej kršil konkurenčno prepoved, ta kršitev pa predstavlja naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v družbi, ki je konkurenčna toženki, je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika. Tožnik je bil namreč ves čas (že od začetka) delovnega razmerja seznanjen, da toženka nasprotuje njegovemu udejstvovanju v družbi A. d. o. o., v zvezi s tem je tudi že prejel opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je kljub temu 6. 5. 2021 ponovno (že tretjič tekom delovnega razmerja s toženko) postal direktor družbe A. d. o. o. Kot je obrazložilo že Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 4/2024, izdanim v tej zadevi, že opisan potek dogodkov kaže, da toženka praktično ni imela več na razpolago drugega ustreznega pravnega sredstva, s katerim bi preprečila tako ravnanje tožnika. Zaradi tožnikovega ponavljanja kršitev v zvezi z njegovim položajem v družbi A. d. o. o., kljub njegovemu vedenju, da je za toženko to nesprejemljivo, niso odločilne pritožbene navedbe, da toženki zaradi tožnikovega ravnanja ni nastala škoda in da je sicer kvalitetno opravljal svoje delo. Toženka je torej zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v konkurenčni družbi utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika tako, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo več mogoče.

18.Ker je torej toženka tožniku povsem utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi že iz zgoraj obrazloženih razlogov, so nebistvene pritožbene navedbe (zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo - prvi odstavek 360. člena ZPP), ki se nanašajo na dodaten očitek, da je tožnik s tem, ko toženke ni seznanil, da je direktor in družbenik (tudi) družbe B. d. o. o., ki opravlja družbi D. d. o. o. (v skupini C.) konkurenčno dejavnost, kršil tudi Kodeks ravnanja skupine C. Ta očitek je toženka sicer v odpovedi navajala zgolj kot še dodaten argument, zaradi katerega je bilo porušeno njeno zaupanje v tožnika, torej kot okoliščino, zaradi katere ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

19.Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v točkah I/1, 2, 3 in 4 izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20.O stroških pritožbenega postopka je bilo že odločeno s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 388/2022 z dne 21. 2. 2023.

-------------------------------

1Razen glede ugotovitve časa seznanitve toženke z dejstvom, da je bil tožnik družbenik in direktor družbe B. d. o. o., kar pa, kot bo razvidno iz nadaljevanja, ni odločilno.

2Delodajalcu ga namreč ni potrebno zagotoviti, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega nerazumno pričakovati, da ga omogoči (drugi odstavek 85. člena ZDR-1).

3Prim. VDSS sodba Pdp 294/2020.

4Sodba in sklep VSRS VIII Ips 242/2009.

5Tožnik v pritožbi sam navaja, da je v uradnih evidencah - v AJPES, pri družbah A. d. o. o. in B. d. o. o. (katere direktor in družbenik je tudi bil), objavljena telefonska številka službena - toženkina telefonska številka, ki jo je tožnik uporabljal pri delu za toženko. Tožnik je torej za opravljanje dejavnosti izven delovnega razmerja uporabljal delovna sredstva (službeno telefonsko številko) toženke. Že sama navedba telefonske številke kot kontakta navedenih družb namreč pomeni uporabo, zato so pritožbene navedbe o nasprotnem neutemeljene.