Jedro

Če je tožnik že v upravnem postopku ugovarjal, da mu bo postavitev ograje zaprla pot, ne gre za tožbeno novoto. Zato je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu (3. odstavek 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 903/99-10 z dne 15.11.2000, se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 28.4.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. z dne 2.7.1998. Z njo je bilo dano investitorici A.H. iz R., D.v., enotno dovoljenje za gradnjo nadomestne in nove ograje na zemljišču parc. št. 851 in 853 k.o. R. pod pogoji navedenimi v odločbi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Investitorici je bilo izdano enotno dovoljenje na podlagi določbe 33.a člena Zakona o graditvi objektov za gradnjo nadomestne in nove ograje na zemljišču, ki je last investitorice in ki leži oziroma meji na javno pot. Ugotovljeno je bilo, da je gradnja predvidena v območju planske celote R6 KS D.v., v ureditvenem območju R6-S2, ki se ureja z Odlokom o prostorsko-ureditvenih pogojih za območji planskih celot R3 - Krajevne skupnosti S. in R6 - Krajevne skupnosti D.v.. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je gradnja v skladu z 11. točko 8. člena in 11. členom PUP. Pravilna je tudi ugotovitev, da je investitorica predložila vsa dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja, in vsa dokazila, ki so po ZGO potrebna za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišče zavrača tožbeni ugovor tožnika, da ima na zemljišču investitorice služnostno pravico hoje in vožnje z osebnimi vozili. Tožena stranka tega ugovora ni mogla upoštevati, saj ga tožnik v postopku ni niti uveljavljal. Zato gre za nedovoljeno novoto v smislu 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v nov postopek. Ne drži, da v upravnem postopku ni uveljavljal ugovora služnostne pravice. Tožnik je to ves čas zatrjeval. Čeprav ni uporabil izraza služnost, bi moralo sodišče prve stopnje ta ugovor presoditi. Tudi mejno stanje je sporno.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Že iz odločbe prve stopnje je razvidno, da je tožnik ugovarjal, da mu bo postavitev ograje zaprla pot, ki jo uporablja za vsakodnevno opravljanje dejavnosti (dovoz in odvoz lesa). Tak ugovor je nato tožnik ponovil še v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo in enak ugovor je uveljavljal tudi v tožbi, s katero je sprožil upravni spor. Tožena stranka tega pritožbenega ugovora ni presodila, glede na navedeno pa po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je takšen ugovor tožnika, naveden v tožbi, opredelilo kot tožbeno novoto. Gre za odločilno dejstvo, ki zaradi napačne opredelitve, da gre za tožbeno novoto, ni bilo presojeno. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu (3. odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena Zakona o upravnem sporu pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.