Jedro

Neformalni pogovor med obsojencem in njegovim bratrancem, čeprav je ta po poklicu policist, ni bil del policijskega preiskovanja kaznivega dejanja in ga ni mogoče šteti kot uradno dejanje policije. Čeprav je bil kasneje sestavljen uradni zaznamek o tem pogovoru, to ne spremeni njegove narave.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.B. in zahteva zagovornice obsojenega A.R. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojeni A.R. je dolžan plačati povprečnino 800 EUR, obsojenega E.B. pa se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 21.12.2005 obsojena E.B. in A.R. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ, obsojenega S.B. pa kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ. Obsojenemu E.B. je izreklo kazen pet let in dva meseca zapora in obsojenemu A.R. kazen tri leta zapora ter jima po prvem odstavku 49. člena KZ v izrečeni kazni vštelo čas pridržanja in hišnega pripora od 31.5.2004 do 8.8.2005. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 6.12.2006 pritožbe okrožnega državnega tožilca ter zagovornikov obsojenih A.R. in E.B. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper to pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega E.B. in zagovornica obsojenega A.R.. Tako zagovornik obsojenega E.B. kot tudi zagovornica obsojenega A.R. vlagata zahtevi zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojena oprosti ali pa sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahtevi nista utemeljeni. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojena E.B. in A.R. oziroma njuna zagovornika seznanjena.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti poleg tega omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

5. Zagovornika obsojenih A.R. in E.B. navajata, da je sodišče izpodbijano sodbo v nasprotju z zakonom oprlo na izpovedbo policista T.B. na glavni obravnavi dne 24.8.2005 o vsebini njegovega pogovora z obsojenim A.R., o katerem je kasneje napisal uradni zaznamek z dne 17.5.2004. Trdita, da je šlo pri tem razgovoru za zbiranje obvestil po drugem odstavku 148. člena ZKP, pred katerim obsojeni A.R. ni bil poučen po določbi četrtega odstavka istega člena ZKP. S tem, ko je sodišče zaslišalo T.B. o vsebini tega pogovora in izpodbijano sodbo oprlo na njegovo izpoved, je potrditvi zagovornikov storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. V zvezi s tem zahteva zagovornice obsojenega A.R. pravilno povzema, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 14.3.2005 uradni zaznamek T.B. z dne 17.5.2004 iz spisa izločen, kakor tudi razloge, ki jih je to sodišče navedlo v obrazložitev ocene, da gre ta uradni zaznamek enačiti z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih od osumljenca po 148. členu ZKP in ga zaradi opustitve pouka po četrtem odstavku tega člena iz spisa izločiti. Vendar pa je Okrožno sodišče v Kopru (katerega krajevna pristojnost je bila določena na podlagi prvega odstavka 34. člena ZKP s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 19.4.2005) odločilna dejstva ugotovilo in presodilo drugače. Ugotovilo je (35. in 36. stran sodbe), da se je T.B. z obsojenim A.R. pogovarjal na njegovem domu kot bratranec, da takrat ni bil v službi in da, čeprav je sicer po poklicu policist, ni delal pri zbiranju informacij o tej zadevi. Pomembna je tudi ugotovitev, ki jo pritožbeno sodišče sprejema, da je obsojeni sam prosil za ta pogovor, da bi od T.B. dobil informacije o tem, ali bi mu bilo priznanje kaznivega dejanja lahko v korist glede kazenskega pregona oziroma višine izrečene kazni, ter okoliščina, da je obsojeni sam želel, da se T.B. nato pogovori s kriminalistom D., ki je preiskoval to kaznivo dejanje. Poleg tega glede obsojenega v tem času niso bili podani razlogi za sum, da je storil obravnavano kaznivo dejanje in zato zoper njega policijsko delovanje ni bilo osredotočeno.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da pri pogovoru T.B. z obsojenim A.R. ni šlo za zbiranje obvestil od osumljenca. Zbiranje obvestil predstavlja eno od pooblastil policije, ki jih zaradi odkrivanja kaznivih dejanj in njihovih storilcev uporabi pod pogoji iz 148. člena ZKP. Kadar policija ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja (osumljenec), jo mora kot organ pregona pred začetkom zbiranja obvestil poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, med drugim zato, da osumljenca seznani, da ni dolžan izpovedati zoper sebe (privilegij zoper samoobtožbo). Vendar pa sodišči na podlagi povzetih dejstev pravilno zaključujeta, da obsojenčevih izjav bratrancu, čeprav je ta po poklicu policist, v zgoraj opisanih okoliščinah ni mogoče šteti kot uradno dejanje policije oziroma izjavo, dano policiji v fazi zbiranja obvestil na podlagi 148. člena ZKP. Neformalni pogovor med obsojencem in T.B. ni bil del policijskega preiskovanja obravnavanega kaznivega dejanja, le v takšnih okoliščinah pridobljena izjava pa bi morala biti zaradi opustitve pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP iz spisa izločena (prvi odstavek 83. člena ZKP). Narave pogovora med T.B. in obsojenim A.R. ter njunih vlog pri tem v ničemer ne spreminjajo okoliščine, da je T.B. o tem pogovoru (več kot mesec kasneje) po naročilu kriminalista D.D. napisal uradni zaznamek z dne 17.5.2004, da se je nanj podpisal kot policist, da je v isti zadevi sestavil tudi uradni zaznamek z dne 3.3.2004, katerega vsebina se v ničemer ne nanaša na obravnavano kaznivo dejanje, ter da je bil s kriminalistom pri državni tožilki zaradi pogajanja glede kazni. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju v tej zadevi ni bilo vezano niti na (nepravnomočen) sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 14.3.2005 o izločitvi uradnega zaznamka z dne 17.5.2004, niti na stališče sklepa predsednice Višjega sodišča v K. z dne 18.3.2005 o izločitvi predsednice in članov sodečega senata Okrožnega sodišča v N.G., tudi trditve zagovornice obsojenega A.R. v zvezi s tem ne morejo utemeljevati drugačnega zaključka. T.B. torej na glavni obravnavi dne 24.8.2005 ni bil zaslišan kot policist o tem, kar mu je osumljenec povedal pri zbiranju obvestil, temveč kot sorodnik obsojenca, zato je njegova izpovedba dovoljen dokaz, ki je predmet proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in na katerega se sodba sme opirati. To pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe (4. stran) v nasprotju s trditvijo zahteve zagovornika obsojenega E.B. povsem jasno zapisalo, da pogovora T.B. z obsojenim A.R. ne gre šteti za zbiranje obvestil po 148. členu ZKP in da B. pri tem ni nastopal kot uradna oseba, temveč kot obsojenčev sorodnik. Pri tem je med drugim kot pravilno sprejelo tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil razlog, da se je obsojeni obrnil na bratranca T.B. v tem, da je ta po poklicu policist. Trditev, da je sodba zato "nekonsistentna", kar je po vsebini mogoče razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato ni utemeljena.

9. Zagovornica obsojenega A.R. v zahtevi navaja, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 14.3.2005 iz spisa izločen tudi del uradnega zaznamka kriminalista D.D., sestavljenega po razgovoru z obsojenim A.R., medtem ko je bil ta v hišnem priporu, ker je ugotovilo, da je bil razgovor opravljen v nasprotju z dovoljenjem preiskovalnega sodnika (osmi odstavek 148. člena ZKP). Zahteva v tem delu sicer korektno povzema odločitev Okrožnega sodišča v Novi Gorici, vendar ne pove, v čem naj bi bila pri tem kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da se izpodbijana sodba ne opira na ta uradni zaznamek in da D.D. o njegovi vsebini pred sodiščem prve stopnje ni bil zaslišan (nasprotnega ne navaja niti zagovornica), zato trditve zahteve v zvezi s tem niso utemeljene.

10. Zagovornika obsojenih A.R. in E.B. navajata, da se izpodbijana sodba opira na izvedensko mnenje dr. F.S. z dne 11.10.2004, ki vsebuje primerjalno analizo vlaken oblačil, zaseženih oškodovanemu Z.C., in vlaken kombinezona, zaseženega na domu obsojenega A.R. pri hišni preiskavi dne 31.5.2004. Ta hišna preiskava je bila opravljena na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 27.5.2004, ki se opira na kasneje izločeni uradni zaznamek z dne 17.5.2004 o razgovoru, ki ga je z obsojenim A.R. opravil T.B. Zagovornika trdita, da bi morala biti obsojencu zaseženi kombinezon in navedeno izvedensko mnenje zato iz spisa izločena oziroma da sodišče na te dokaze ne bi smelo opreti izpodbijane sodbe, kar predstavlja očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Vrhovno sodišče je že ugotovilo (enako tudi sodišči prve in druge stopnje), da uradni zaznamek o vsebini pogovora med obsojenim A.R. in T.B. z dne 17.5.2004, ki je bil sicer res priložen predlogu PU N.G. za izdajo odredbe o hišni preiskavi z dne 26.5.2004, ni nezakonit dokaz, zato je lahko predstavljal podlago odredbe za hišno preiskavo. Poleg tega iz odredbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 27.5.2004 ni razvidno, da bi se opirala izključno na navedeni uradni zaznamek. Dejansko podlago odredbe (kolikor se nanaša na obsojenega A.R.) namreč predstavlja tudi uradni zaznamek o zbranih obvestilih od P.R. z dne 16.5.2004, ki je bil prav tako priložen predlogu, in ugotovitve o telefonskem prometu, in sicer med drugim tudi med telefonskima številkama obeh obsojencev. Nepravilna je zato tudi trditev zagovornika obsojenega E.B., da izsledki telefonskega prometa nimajo nič opraviti z obsojenim A.R. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevama, da odredba za hišno preiskavo ni bila izdana v skladu zakonom, ker naj bi se opirala na nezakonito pridobljeni uradni zaznamek oziroma ker naj sicer ne bi obstajala zadostna podlaga za sklepanje o utemeljenih razlogih za sum, da sta obsojena A.R. in E.B. storila obravnavano kaznivo dejanje (prvi odstavek 215. člena ZKP). Zatrjevana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato tudi v tem delu ni podana. Kolikor pa zagovornik obsojenega E.B. navaja dejstva, na podlagi katerih trdi, da je bil uradni zaznamek o zbranih obvestilih od P.R. pridobljen nezakonito, s tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno.

12. Trditve zagovornice obsojenega A.R., da je mnenje izvedenca dr. F.S. z dne 11.10.2004 nepopolno, ker bi na kombinezonu, zaseženem pri hišni preiskavi dne 31.5.2004, morale biti najdene sledi krvi oškodovanca, oziroma da bi se po številnih pranjih s kombinezona morala sprati kontaktna vlakna, ki jih je pri izdelavi mnenja primerjal izvedenec, predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno. Enako velja glede trditev, da naj bi bila oblačila, ki so bila uporabljena v času ropa, odvržena v smetnjak izven N.G.; da so bila oškodovančeva oblačila in zaseženi kombinezon poslana izvedencu istočasno in da bi pri tem lahko prišlo do medsebojnega kontakta ter da se sodišče ni spuščalo v oceno DNK analize bioloških sledov na predmetih, zaseženih obsojenima pri hišni preiskavi.

13. Tako zagovornica obsojenega A.R. kot tudi zagovornik obsojenega E.B. uvodoma navajata, da zahtevi za varstvo zakonitosti vlagata tudi zaradi kršitev kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), vendar teh očitkov ne konkretizirata, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

14. Zatrjevane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP torej niso podane, poleg tega pa sta zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornice obsojenega A.R. in zagovornika obsojenega E.B. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

15. Zagovornika obsojenih z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela. Obsojeni A.R. je zato na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati na 800 EUR odmerjeno povprečnino, obsojenega E.B. pa je Vrhovno sodišče oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP). Vrhovno sodišče se je pri tem oprlo na ugotovitve sodišča prve stopnje o premoženjskih razmerah obsojencev, odločitev, da obsojenega E.B. plačila stroškov oprosti, pa je oprlo tudi na ugotovitev, da bi bilo ob upoštevanju, da je brez zaposlitve in poklica, ter višine stroškov, ki jih je dolžan plačati na podlagi sodb sodišča prve in druge stopnje, lahko ogroženo njegovo preživljanje.