Jedro

Zagovor delavca ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za nekakšen dokazni postopek niti primerjati s takšnim postopkom (npr. kazenskim postopkom), zato delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni dolžan delavca seznanjati z dokazi, ki jih je pridobil v zvezi z očitanimi kršitvami. Bistveno je, da delodajalec delavca seznani, katere kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti so mu očitane.

Pritožbena trditev tožnice, da je bila v času prejema pisne seznanitve v bolniškem staležu, še ne pomeni, da se tožnica ni mogla udeležiti zagovora. Delavec mora svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, ki jim po možnosti predloži ustrezne dokaze, to je ustrezno medicinsko dokumentacijo. ZDR-1 ne določa formalne oblike delavčevega zagovora, to je ne zahteva, da mora biti dan pred delodajalcem v ustni obliki in samo na kraju in ob času, ki ga je on določil. Dolžnost delodajalca je samo, da mu zagovor omogoči, vsebina, oblika, način in obseg te pravice pa je odvisna od volje delavca. Če delavec to želi, lahko namesto ustnega zagovora poda pisni zagovor, s katerim se je delodajalec dolžan seznaniti. Zagovor, za katerega je imela na voljo tri delovne dni, je tožnica podala pisno. Zato tožena stranka ni bila dolžna omogočiti še zagovora v ustni obliki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je zavrnilo reintegracijski in reparacijski zahtevek. Odločilo je, da stranki krijeta svoje stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo, razen v delu odločitve o stroških postopka tožene stranke, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče podvomiti v verodostojnost izpovedi A.A. in B.B., saj sta pri toženi stranki zaposleni na vodilnih položajih in zainteresirani za izid spora. Zatrjuje, da so opisi očitanih kršitev v pisni seznanitvi v primerjavi z vsebino izredne odpovedi precej splošni. Zato tožnici ni bil omogočen učinkovit zagovor pred odpovedjo. Tožena stranka bi morala tožnici omogočiti usten zagovor po zaključku bolniškega staleža. Tožnica v pisnem zagovoru ni mogla izpodbijati očitkov, ki so bili konkretizirani šele v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožnice bi morala pisna seznanitev vsebovati sestavine, kot jih ima obtožni akt v kazenskem postopku. Pisno seznanitev je tožnici vročila detektivka, iz obvestila v poštnem nabiralniku pa izhaja, da je bila vročitev opravljena na podlagi 144. člena ZPP, to je po pravilu za vročitev sodnih pisanj. Zaradi nezakonitega vročanja je nezakonit postopek odpovedi. Tožnica se je šele med sodnim postopkom lahko seznanila z številkami kartic ugodnosti in imeni njihovih imetnikov. Zakon o varstvu osebnih podatkov za obdelavo teh podatkov zahteva privolitev posameznika, ki jo tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni pridobila. Sodišče bi moralo verjeti izpovedi tožnici, da se je v praksi delo s karticami ugodnosti izvajalo mimo pravil tožene stranke, kar so potrdile tudi zaslišane priče, ki so delale kot prodajalke. Sodišče je zmotno zaključilo, da je tožnica kršila navodila tožene stranke, ne da bi presojalo, ali so bile kršitve pri toženi stranki običajne. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica knjižila točke na kartico ugodnosti strankam, ki niso opravile nakup. V zvezi z zaključkom, da je tožnica opravljala delo pod številko drugega blagajnika, sodišče ni upoštevalo njene izpovedi, da je želela zgolj pomagati sodelavkama, ki sta bili zasedeni. Nasprotuje zaključku sodišča, da je tožnica z očitanimi ravnanji oškodovala toženo stranko, ki ima pri svojem poslovanju vračunane popuste, ki jih stranke pridobijo z nakupi. Po razgovoru s področno vodjo je bila tožnica zaradi prepovedi nadaljnjega dela odstranjena z delovnega mesta, kjer je imela shranjene listine. Zato se ni mogla učinkoviti braniti zoper očitke tožene stranke. Področna vodja A.A. je šele po opozorilu tožnice prenehala z neupravičenim izplačevanjem potnih stroškov drugi delavki. Trdi, da imajo vodilni delavci tožene stranke dvojna merila pri obravnavi zaposlenih, kar ni dopustno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka je tožnici 16. 4. 2019 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "vodja poslovalnice" na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Predmet pritožbene presoje sta očitka tožene stranke, da je tožnica v obdobju od 14. 12. 2018 do 18. 3. 2019 večkrat (40-krat) manipulirala s kartico C., in sicer na način, da je izvajala naknadno knjiženje dobropisa brez prisotnosti kupca, na kartice kupcev C., ki tega nakupa niso opravili, in da je dne 15. 3. 2019 na blagajni opravljala delo pod blagajniško številko drugega blagajnika, pri čemer je pod drugo blagajniško številko opravila tudi naknadno knjiženje prihranka na kartico kupca C., ki tega nakupa ni opravil. Tožena stranka je tožnici očitala, da je z opisanimi ravnanji naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma da je kršila obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, da pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da so očitki v pisni seznanitvi precej splošni, zato ji ni bil omogočen kvaliteten zagovor. Zagovor delavca ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za nekakšen dokazni postopek niti primerjati s takšnim postopkom (npr. kazenskim postopkom), zato delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni dolžan delavca seznanjati z dokazi, ki jih je pridobil v zvezi z očitanimi kršitvami. Bistveno je, da delodajalec delavca seznani, katere kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti so mu očitane, tej zahtevi pa je tožena stranka zadostila. Zato na drugačno presojo ne vplivajo pritožbene navedbe, da v pisni seznanitvi niso bile posebej navedene številke in seznam imen lastnikov kartic C. ter datumi prepisov iz .... Pritožbene navedbe tožnice, da tožena stranka ni pridobila privolitve imetnikov kartic C. glede obdelave osebnih podatkov, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP.

8. Pritožbena trditev tožnice, da je bila v času prejema pisne seznanitve v bolniškem staležu, še ne pomeni, da se tožnica ni mogla udeležiti zagovora. Delavec mora svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, ki jim po možnosti predloži ustrezne dokaze, to je ustrezno medicinsko dokumentacijo. ZDR-1 ne določa formalne oblike delavčevega zagovora, to je ne zahteva, da mora biti dan pred delodajalcem v ustni obliki in samo na kraju in ob času, ki ga je on določil. Dolžnost delodajalca je samo, da mu zagovor omogoči, vsebina, oblika, način in obseg te pravice pa je odvisna od volje delavca. Če delavec to želi, lahko namesto ustnega zagovora poda pisni zagovor, s katerim se je delodajalec dolžan seznaniti. Zagovor, za katerega je imela na voljo tri delovne dni, je tožnica podala pisno. Zato tožena stranka ni bila dolžna omogočiti še zagovora v ustni obliki. Tožnica v pritožbi prvič navaja, da vročitev pisne seznanitve in vabila na zagovor opravljena ni bila zakonita, ker je bila opravljena po detektivu oziroma na podlagi 144. člena ZPP, kar je glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP prepozno.

9. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj navedenih kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer ravnanje tožnice glede manipulacije s kartico C. ugodnosti predstavlja odpovedni razlog iz prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ravnanje tožnice glede dela na blagajni pod drugo uporabniško številko pa odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Za tretjo kršitev, ki jo je tožena stranka očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je uporaba kartice D. sodelavca pri stranki, s katero lahko kupujejo in uveljavljajo 10 % popust na nakupe izključno za nedoločen čas zaposleni delavci tožene stranke, pa je sodišče ocenilo, da ni dokazana.

10. Ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da sta pri delodajalcu zaposleni prokuristka B.B. in področna vodja A.A. zgolj zaradi tega manj verodostojni. Sodišče prve stopnje dokazne ocene ni oprlo le ne izpovedi navedenih prič, temveč tudi na izpovedi prič E.E., F.F., G.G. in H.H., ki niso več zaposlene pri toženi stranki, ter listine. Sodišče se je opredelilo do izpovedi tožnice in pojasnilo, zakaj verjame pričam in ne njenemu zagovoru oziroma izpovedi, ter za to navedlo ustrezne razloge. Razlogi sodišča, s katerimi je utemeljilo presojo o obstoju kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, so jasni in prepričljivi, zato pritožbeno sodišče z njimi soglaša. 11. Ne drži pritožbeni očitek, da so zaposlene delavke potrdile, da se je v praksi delalo mimo pravil tožene stranke. Zaradi ugotovljenih zlorab oziroma manipulacij s karticami ugodnosti je več delavkam prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi sporazumnega prenehanja pogodb o zaposlitvi. Zaslišane delavke so skladno potrdile, da je bilo naknadno knjiženje točk ugodnosti na kartico C. dopustno zgolj isti dan in v isti poslovalnici, če je stranka predložila kartico in račun. Na izrecno željo stranke je bilo mogoče knjižiti točke drugi stranki, če npr. stranka, ki je opravljala nakup, ni imela kartice in je rekla, naj točke naložijo stranki, ki je na blagajni stala za njo. Naknadno knjiženje ugodnosti na kartico C. ni bilo dopustno v nobenem drugem primeru. Prav tako so vse izpovedale, da naknadnega knjiženja točk ni bilo dovoljeno opraviti prek telefona, stranka je morala fizično priti v poslovalnico z računom in kartico.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica naknadno knjižila ugodnosti na kartice C. brez prisotnosti stranke, ki je opravila nakup, in na kartice strank, ki niso opravile tega nakupa in zato do ugodnosti niso upravičene. S tem je tožnica kršila točko 2.5. Navodil za poslovalnice z dne 3. 5. 2018, po kateri je naknaden pripis točk nakupa strankam, ki kartice ob nakupu nimajo s seboj, možen le isti dan v isti poslovalnici, ob predložitvi kartice in računa, torej ob navzočnosti stranke in na kartico stranke, ki je opravila nakup. Z opisanim ravnanjem je tožnica kršila tudi točko 3.5. Navodil za blagajniško poslovanje z dne 1. 9. 1999, po kateri blagajnik pri svojem delu ne sme imeti osebnega denarja, plačilnih in kreditnih kartic in katerekoli kartice D., ki je neposredno usmerjena v preprečevanje manipulacij s kartico C.. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni bila oškodovana z ravnanjem tožnice, ker naj bi imela pri poslovanju vračunane popuste, ki se jih pridobi z nakupi. V posledici navedenih ravnanj je bila tožena stranka oškodovana, saj so imele možnost ugodnosti unovčiti osebe, ki do teh ugodnosti ne bi bile upravičene. Če stranka ob nakupu ne predloži svoje kartice ugodnosti oziroma ne pride naknadno istega dne v isto poslovalnico z računom in kartico, te ugodnosti, ki bi ji pripadle, predstavljajo prihranke tožene stranke. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

13. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica dne 15. 3. 2019 z delom na blagajni pod uporabniško številko drugega blagajnika, ko je izvedla tudi naknadno knjiženje prihranka na kartico kupca C., kršila točko 4. 1. Navodil za blagajniško poslovanje z dne 1. 9. 1999, zlasti ker davčni predpisi zahtevajo, da blagajnik dela pod svojo številko, kjer so vpisani vsi njegovi matični podatki. Pravila blagajniškega poslovanja ne dopuščajo nobenih izjem, zato tožnica neutemeljeno navaja, da je želela le pomagati sodelavkama. Takšna kršitev predstavlja za podjetje hudo kršitev, ki je sankcionirana z izrekom globe. Poleg tega je bila tožnica zaposlena kot vodja poslovalnice in bi morala še posebej skrbeti za dosledno spoštovanje navodil delodajalca glede blagajniškega poslovanja, ne pa jih sama kršiti. Glede na navedeno je treba pritrditi presoji sodišča, da je tožena stranka dokazala tudi obstoj te kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Ob dokazanem odpovednem razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo tožničinih trditev, da priča A.A. ni nikoli odgovarjala za škodo, ki naj bi jo povzročila z neupravičenim izplačilom potnih stroškov drugi delavki. Te navedbe niso relevantne za presojo utemeljenosti odpovednega razloga. V izvedenih dokazih je sodišče imelo zadostno podlago za ugotovitev vseh odločilnih dejstev, to je glede obstoja dveh kršitev iz izredne odpovedi.

15. Podan je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je v okviru stvarnega pogoja "narave in posledice kršitve" pravilno upoštevalo, da je šlo za oškodovanje tožene stranke v posledici kršitev dela tožnice z denarjem. V okviru subjektivnega pogoja "interesi obeh strank" pa je sodišče upoštevalo, da izvedeni dokazi potrjujejo obstoj utemeljenih razlogov za izgubo zaupanja tožene stranke do tožnice. Od delavke, ki opravlja delo vodje poslovalnice, se namreč upravičeno pričakuje visoka stopnja odgovornosti.

16. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, ter reintegracijski in reparacijski zahtevek.

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Kljub temu pa tožena stranka, glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo. V skladu z navedeno določbo v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa gre tudi v tej zadevi) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.