Jedro

S tem ko vložnik zahteve sodišču očita, da je napačno ugotovilo, da obsojenec pritožbe ni napovedal in trdi nasprotno, uveljavlja zmotno ugotovitev obstoja procesno pomembnega dejstva, to je napovedi pritožbe. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Škofji Loki je z uvodoma navedeno sodbo F.V. (obsojenca) spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, od tega povprečnino 60.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 12.6.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov po 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku" (ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi "in izda novo sodbo, zoper katero bo obdolženec lahko vložil pritožbo".

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Ugotavlja, da je protispisna zagovornikova navedba, da je obdolženec po razglasitvi sodbe na glavni obravnavi pritožbo smiselno napovedal, saj v zapisniku o glavni obravnavi takšna obdolženčeva izjava ni zabeležena. Vložnikove navedbe pa so po njegovem mnenju tudi nerazumljive, saj ni jasno, zakaj pritožba ni bila vložena, če je obsojenec smatral, da jo je napovedal. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik trdi, da je sodišče napačno ugotovilo, da upravičenci pritožbe niso napovedali, saj naj bi obsojenec na glavni obravnavi na vprašanje predsednika senata ob razglasitvi sodbe, ali se namerava pritožiti, odgovoril, da se namerava. Meni, da je sodišče z izdajo sodbe brez možnosti pritožbe kršilo vsaj določbe 368. člena ZKP.

Napačna ocena, da so se upravičenci odpovedali pravici do pritožbe, pa je po mnenju zagovornika vplivala tudi na zakonitost sodbe.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 23.7.2001, v katerem je povzeta vsebina določbe 368. člena ZKP, izhaja, da je bil obsojenec na glavni obravnavi po razglasitvi sodbe seznanjen z dolžnostjo napovedi pritožbe, kdaj in v kakšnem času jo lahko poda in o posledicah opustitve napovedi pritožbe. Zapisnik o glavni obravnavi je listina, s katero se dokazuje, kdaj in kako je bilo opravljeno posamezno procesno dejanje. V zapisniku o glavni obravnavi ni zabeležena obsojenčeva procesna aktivnost v smeri napovedi pritožbe, tudi v tem smislu ne, kot jo zatrjuje zagovornik. S tem, ko vložnik zahteve sodišču očita, da je napačno ugotovilo, da obsojenec pritožbe ni napovedal in trdi nasprotno, uveljavlja zmotno ugotovitev obstoja procesno pomembnega dejstva, to je napovedi pritožbe. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno štelo, da obsojenec pritožbe ni napovedal, zaradi česar tudi ni bilo potrebno, da bi pisno izdelana sodba vsebovala obrazložitev (3. odstavek 368. člena ZKP). Zatrjevana kršitev določbe 368. člena ZKP ni podana, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določbami 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino, ki je bila odmerjena po določbi 3. odstavka 92. člena ZKP.