Jedro

Pritožbeni očitki postopkovne kršitve zaradi izločitve nasprotne tožbe v posebno obravnavanje (tretji odstavek 300. člena ZPP) za odločitev v zadevi niso odločilni. Gre namreč za sklep o razločitvi postopkov po 8. točki prvega odstavka 270. člena ZPP, ki se nanaša na vodstvo postopka, zoper takšne sklepe pa po tretjem odstavku 270. člena ZPP ni pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati plačo za junij 2017 v znesku 477,36 EUR bruto, plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2017 do plačila, obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017 v znesku 335,40 EUR bruto ter tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku 161,60 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2017 dalje do plačila. Zahtevek iz naslova nadomestila za neizkoriščeni letni dopust za leto 2017 v znesku 293,76 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku plača 110,81 EUR, za 300,00 EUR višji zahtevek pa je zavrnilo. Tožbo je v delu, ki se je nanašal na odvod davkov in prispevkov, zavrglo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka v znesku 718,30 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter spremeni tako, da upošteva pobotni ugovor v celoti, podredno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podala svoj pobotni ugovor, ki ga sodišče ni obravnavalo, in sicer iz razloga ekonomičnosti in hitrosti postopka, ker bi bilo zato potrebno izvesti obširen dokazni postopek. Pobotni ugovor je zato sodišče štelo kot nasprotno tožbo ter oblikovalo nov spis pod opr. št. Pd 122/2018. Zoper to odločitev tožena stranka ni imela posebne pritožbe, zato se zoper njo pritožuje v tej pritožbi in meni, da je ni mogoče preizkusiti. Meni, da je v svojem pobotnem ugovoru navedla vsa dejstva in dokaze, ki so potrebni za odločitev o pobotu ter da ni bilo nobene potrebe po obširnem dokaznem postopku. Z bančnimi izpiski je izkazala, da je akontacija plačana na račun tožeče stranke, tako da za posamezno vožnjo kot v skupnem seštevku, tožeča stranka pa prejemu zneskov akontacije ni ugovarjala. Sodišču je tudi predložila vse obračune potnih stroškov tožeče stranke, ki jih je ta sestavila sama ter tožeči stranki priznala vse stroške, ki jih je izkazala z računi. Na obračunih pa so posebej prikazani tudi "črni stroški", za katere pa ni imela nobene vsebinske utemeljitve, ne nobenih računov, niti nobenih drugih izkazov, ki se po veljavnih davčnih in računovodskih predpisih štejejo za poslovne listine. Tožena stranka je tudi prikazala razliko med izplačanimi akontacijami ter dejansko izkazanimi stroški. Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi odgovorila, da je šlo za plačilo mafijskim družbam v tujini (v Ukrajini in Rusiji), kar pa je odgovor, ki se ga ne da preveriti oziroma dokazati, poleg tega pa bi šlo za pravno nedopusten način izplačila. Pove, da je tožnik zahteval regres za letni dopust za leta, v katerih mu je bil izplačan. Zatrjuje, da v sodbi ni pojasnila, za kakšen obširen dokazni postopek naj bi šlo, zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Sodišču prve stopnje očita, da dejanskega stanja v zvezi s pobotnim ugovorom ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, določbe pravdnega postopka pa bistveno kršene. Posledično je zmotna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Bistvo pritožbe je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o pobotnem ugovoru tožene stranke. Pritožba ne vsebuje konkretnih navedb v zvezi z ugodilnim delom sodbe oziroma v zvezi s prisojenimi zneski iz naslova plače za junij 2017, sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017, odpravnine ter odtegljaja pri plači za mesec oktober 2016. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožba pa temu ne nasprotuje, med strankama ni sporno, da tožena stranka tožniku ni izplačala plače za junij 2017 v višini 477,36 EUR bruto, da mu ni plačala sorazmernega dela regresa za leto 2017 v višini 335,40 EUR bruto, da mu ni plačala odpravnine v višini 161,60 EUR ter mu neutemeljeno odtegnila od plače znesek 110,81 EUR. Zato je sodišče prve stopnje tožniku navedene zneske priznalo, pri tem pa se je sklicevalo tudi na pravilno pravno podlago iz ZDR-1 (44. člen ZDR-1 - plačilo za opravljeno delo, 131. člen ZDR-1 - plačilo regresa za letni dopust, 108. člen ZDR‑1 - plačilo odpravnine, 136. člen ZDR-1 - odtegljaj brez pisnega soglasja delavca).

6. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na pobotni ugovor, ki ga je tožena stranka obrazložila s tem, da iz medsebojnega poslovanja strank izvirajo različne obveznosti, ki so posledica načina opravljanja avtoprevozniške dejavnosti, kar ima za posledico za 1.269,59 EUR več akontacije potnih stroškov kot pa so znašali dejanski stroški posameznih voženj. Ob podaji pobotnega ugovora je toženka predlagala, da lahko sodišče vse navedbe v zvezi s pobotnim ugovorom šteje kot navedbe po nasprotni tožbi. Kot izhaja iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 17. 9. 2018 je sodnica navedbam tožene stranke sledila in pojasnila, da se v zvezi z nasprotno tožbo odpre nov spis opr. št. Pd 122/2018. Temu tožena stranka ni nasprotovala, v pritožbi podane trditve v zvezi s tem pa so prepozne. Stranka mora namreč kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286. člena ZPP), tovrstnih okoliščin pa tožena stranka v pritožbi ne uveljavlja.

7. Pritožbeni očitki postopkovne kršitve zaradi izločitve nasprotne tožbe v posebno obravnavanje (tretji odstavek 300. člena ZPP) za odločitev v zadevi niso odločilni. Gre namreč za sklep o razločitvi postopkov po 8. točki prvega odstavka 270. člena ZPP, ki se nanaša na vodstvo postopka, zoper takšne sklepe pa po tretjem odstavku 270. člena ZPP ni pritožbe. Tako ne gre za ureditev po tretjem odstavku 363. člena ZPP, po katerem se sme, če ta zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo.

8. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je nasprotno tožbo izločilo iz skupnega obravnavanja v tem sporu, na naroku pojasnilo, da je to storilo, ker bo to terjalo izvedbo obširnega dokaznega postopka ter se ob tem sklicevalo še na ekonomičnost in hitrost postopka. S tem je obrazložilo svojo odločitev o razdružitvi zadev. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki o neobrazloženosti oziroma nemožnosti preizkusa pravilnosti razločitve postopkov v smislu kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za odločilne okoliščine primera.

9. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor prav na predlog tožene stranke upoštevalo kot nasprotno tožbo in jo pravilno izločilo v posebno obravnavanje, zato ni podlage za ugotovitev postopkovne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe, prav tako pa ni podlage za ugotovitev zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

10. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.