Jedro

Tožnik mora že v zahtevi za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati hujše škodljive posledice in obstoj pravnega razmerja. Tudi predlog, kako naj se začasno uredi stanje, se mora nanašati na verjetno izkazano obstoječe pravno razmerje, ne pa na razmerje, ki bi nastalo, če bi se začel drug postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 901/99-10 z dne 30.7.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke, vloženo na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97), naj se z začasno odredbo Slovenski razvojni družbi do pravnomočne odločitve v upravnem sporu prepove izvajati postopek privatizacije podjetja M. p.o., Ljubljana. Po presoji upravnega sodišča za predlagano začasno odredbo niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 69. člena ZUS, ker niso verjetno izkazane hujše škodljive posledice, ki bi jih bilo treba preprečiti do pravnomočnosti sodne odločbe. V upravnem sporu je namreč izpodbijana odločba Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 22.4.1999, s katero je bilo med drugim odločeno, da se odločbi Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 21.12.1998 in z dne 18.3.1999 odpravita (2. in 4. točka izreka), zahtevek M. p.o., Ljubljana za izdajo soglasja in dopolnilnega soglasja k programu lastninskega preoblikovanja podjetja zavrne (3. in 5. točka izreka), pod 5. točko izreka pa navedeno, da je celotni družbeni kapital tega podjetja prešel na podlagi 1. in 2. odstavka 3. člena ZZLPPO v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe. Ker se s to odločbo neposredno še ne odloča o načinu privatizacije podjetja, po mnenju upravnega sodišča to ni akt, na podlagi katerega bi lahko tožeči stranki neposredno nastale hujše škodljive posledice. Upravno sodišče navaja, da je glede na določbe 16. in 17. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe način privatizacije stvar drugega postopka, ki ga izvede Slovenska razvojna družba na podlagi sklepa o privatizaciji. Ker tožeča stranka želi z zahtevano začasno odredbo preprečiti, da bi bil tak sklep izdan samo zaradi možnosti, da bi bil z njim predviden način privatizacije, ki bi bil v njeno škodo, po mnenju upravnega sodišča še niso verjetno izkazane hujše škodljive posledice, ki bi jih bilo treba preprečiti do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da je upravno sodišče svojo odločitev oprlo na določbe Zakona o zaključku lastninskega preoblikovanja ... (v nadaljevanju: ZZLPPO) in po svoje razumelo določbe 15. in 16. člena navedenega zakona. Uporaba določb 15. člena namreč povsem izključuje uporabo določb 16. člena. Pooblastila Slovenske razvojne družbe (SRD) so namreč po 16. členu popolnoma drugačna od pooblastil iz 15. člena, ki v 2. odstavku obravnava primer, v katerem SRD že izvedene postopke le revidira in jih potrdi, če so bili pravilno izvedeni. Tak primer je tudi M. p.o., ki je svoj program lastninskega preoblikovanja, potrjen prav s spornima odločbama agencije, že izvedla do te mere, da so bile delnice podjetja vpisane in sprejet akt o lastninskem preoblikovanju s statutom. Če bo odločba, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, odpravljena, bo SRD izvedeni postopek revidirala, ne bo pa imela pravice odrejati načina privatizacije. SRD bi sicer lahko sprejela sklep, ki bi pomenil, da sprejema program lastninskega preoblikovanja v celoti, to je tako z interno razdelitvijo kot z notranjim odkupom, ki je že bil izveden, vendar je SRD z dopisom z dne 11.5.1999, ki ga prilaga k pritožbi, že izrazila stališče, da je ne zavezuje sprejeti program in da ne namerava ravnati po 15. členu ZZLPPO, kar pomeni, da obstaja nevarnost, ki jo dokazuje. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in predlagano začasno odredbo izda, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Z začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena ZUS se začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, če tožnik verjetno izkaže, da je to potrebno zaradi odvrnitve hujših škodljivih posledic. Hujše škodljive posledice morajo seveda izhajati neposredno iz obstoječega pravnega razmerja. Oboje, to je hujše škodljive posledice in obstoj pravnega razmerja, mora verjetno izkazati tožnik že v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tudi predlog, kako naj se začasno uredi stanje, se mora nanašati na verjetno izkazano obstoječe pravno razmerje. V tem primeru pa tožeča stranka dokazuje verjetne hujše škodljive posledice, če bi se začel drug postopek, in predlaga začasno ureditev stanja v razmerju do Slovenske razvojne družbe, torej iz drugega razmerja. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da upravno sodišče ne razume razlike med stanjem, ki ga ureja 15. člen, in stanjem, ki ga ureja 16. člen ZZLPPO. Prav na drugačno pravno razmerje opozarja sodišče prve stopnje, ko razlaga pomen 16. člena tega zakona, in pravilno navaja, da tudi sicer samo možnost izbire načina privatizacije (v drugem postopku) verjetno ne izkazuje nastanka hujših škodljivih posledic, ki bi jih bilo potrebno preprečiti do odločitve v tem upravnem sporu, v katerem je tožena stranka le ministrstvo, ki je izdalo izpodbijano odločbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo.