Jedro

V tožbenem zahtevku morajo biti stvari, katerih izročitev se zahteva, opredeljene tako, da je nedvomno možna njihova ločitev od drugih istovrstnih stvari, oziroma za generične stvari velja, da jih je treba označiti dovolj konkretno, da ne bo dvomov v morebitni izvršbi.

Primarno pravilo vračanja neupravičeno pridobljenega je vrnitev prejetega. Šele kadar to ni mogoče, je neupravičeno obogateni dolžan nadomestiti vrednost tistega, kar je prejel.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, tako, da se izpodbijana sodba:

I./1. razveljavi: - v I. točki izreka v 1., 2., 3. in 4. alineji; - v II. točki izreka glede zahtevka na vračilo blaga tožniku navedenega v računih št. 481-29-2011 z dne 18. 02. 2011, št. 481-26-2011 z dne 17. 02. 2011, št. 481-22-2011 z dne 16. 02. 2011, št. 481-3-2011 z dne 17. 01. 2011, št. 481-1-2011 z dne 21. 01. 2011, v primeru da vrnitev blaga ni mogoča, pa na plačilo vrednosti blaga po cenah ob izdaji sodne odločbe, s katero sodišče odloča o tem zahtevku, vendar najmanj znesek 127.410,72 EUR; - v III. točki izreka glede zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 127.410,72 za čas od 22. 09. 2011 do dne dejanskega vračila oziroma plačila denarnega zneska ter - v IV. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje;

I./2. spremeni v III. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 2.750,38 EUR za čas od 22.9.2011 do izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po tej sodbi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne (v 5. in 6. alineji I. točke izreka, v II. točki izreka glede vrnitve denarnega zneska v višini 2.750,38 EUR in v III. točki izreka glede plačila zakonskih zamudnih obresti od znesek 2.750,00 EUR, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po tej sodbi do dne plačila) in se izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev v zadevi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „I. V razmerju med tožnikom in tožencem se razveljavi: - učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo stvari po računu tožnika št. 481-29-2011 z dne 18. 02. 2011 v znesku 35.136,00 EUR in učinek nadomestne izpolnitve s kompenzacijo z dne 18. 02. 2011 za znesek 35.136,00 EUR za poplačilo terjatev toženca po računih št. 2010-2053, 2010-504, 2010-505, 2010-576, 2010-574, 2010-575, 2010-673, 2010-675, 2010-776 in 2010-777, v skupnem znesku 35.136,00 EUR; - učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo stvari po računu tožnika št. 481-26-2011 z dne 17. 02. 2011 v znesku 50.844,72 EUR in učinek nadomestne izpolnitve s kompenzacijo z dne 18. 02. 2011 za znesek 50.844,72 EUR za poplačilo terjatev toženca po računih št. 2010-408, 2010-409, 2010-503 in 2010-502, v skupnem znesku 50.844,72 EUR; - učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo stvari po računu tožnika št. 481-22-2011 z dne 16. 02. 2011 v znesku 33.897,60 EUR in učinek nadomestne izpolnitve s kompenzacijo z dne 16. 02. 2011 za znesek 33.897,60 EUR za poplačilo terjatev toženca po računih št. 2010-342, 2010-343, 2010-344, 2010-407 in 2010-409, v skupnem znesku 33.897,60 EUR; - učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo stvari po računu tožnika št. 481-3-2011 z dne 17. 01. 2011 v znesku 418,80 EUR in št. 481-1-2011 z dne 21. 01. 2011 v znesku 7.113,60 EUR in učinek nadomestne izpolnitve s kompenzacijo z dne 03. 02. 2011 za znesek 7.532,40 EUR za delno poplačilo terjatev toženca po računu št. 2010-342, v skupnem znesku 7.532,40 EUR; - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 19. 01. 2011 v višini 2.000,00 EUR, s čimer je toženec prejel delno plačilo svoje terjatve po računu št. 2010-342 v znesku 2.000,00 EUR; - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 21. 03. 2011 v višini 750,38 EUR, s čimer je toženec prejel delno plačilo svoje terjatve po računu št. 2010-777 v znesku 750,38 EUR.

II. Toženec mora v 15ih dneh vrniti tožniku blago, navedeno v računih št. 481-29-2011 z dne 18. 02. 2011, št. 481-26-2011 z dne 17. 02. 2011, št. 481-22-2011 z dne 16. 02. 2011, št. 481-3-2011 z dne 17. 01. 2011, št. 481-1-2011 z dne 21. 01. 2011, v primeru da vrnitev blaga ni mogoča, mora plačati tožniku vrednost blaga po cenah ob izdaji sodne odločbe, s katero sodišče odloča o tem zahtevku, vendar najmanj znesek 127.410,72 EUR ter vrniti denarni znesek v višini 2.750,38 EUR, vse na račun tožnika št. IBAN 000, v roku 15 dni pod izvršbo;

III. Toženec mora plačati tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 130.161,11 EUR za čas od 22. 09. 2011 do dejanskega vračila oziroma plačila denarnega zneska, v roku 15 dni pod izvršbo.

IV. Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti njegove pravdne stroške v višini 5.213,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala pa je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom (prve štiri alineja točke I. izreka sodbe) zahtevala razveljavitev učinkov prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo stvari po v zahtevku navedenih računih ter vrnitev tega istega blaga. Blaga oziroma stvari izročitev katerih zahteva z ničemer ni opredelila. Sklicevala se je na številke in datume računov, ki jih je izstavila. Računi tožeče stranke so enostranske listine. Brez navedbe blaga, ki je predmet računov, pa ni jasno, o katerem blagu/stvareh tožeče stranke je sodišče prve stopnje odločalo. V tožbenem zahtevku morajo biti stvari, katerih izročitev se zahteva, opredeljene tako, da je nedvomno možna njihova ločitev od drugih istovrstnih stvari oziroma za generične stvari velja, da jih je treba označiti dovolj konkretno, da ne bo dvomov v morebitni izvršbi.(1) Tožbeni zahtevek je zato v tem delu nedoločen.

6. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja na naravo tožbenega zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo v tč. II izreka izpodbijane sodbe. Skladno z določbo drugega odstavka 278. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) mora oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe (povračilni zahtevek). Primarno pravilo vračanja neupravičeno pridobljenega je tako vrnitev prejetega. Šele kadar to ni mogoče (ker gre na primer za individualno določeno stvar, ki je uničena), je neupravičeno obogateni dolžan nadomestiti vrednost tistega, kar je prejel. To pomeni, da sme tožeča stranka v stečajno maso zahtevati vrnitev tistega, kar je bilo predmet izpodbijanega dejanja, in nima zahtevka za denarno nadomestilo, če je vrnitev v naravi še mogoča.(2)

7. Skladno z navedenim sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku v zvezi z izpodbijanimi pravnimi dejanji prenosa lastninske pravice in nadomestne izpolnitve s kompenzacijo ter posledično dajatvenim zahtevkom ne bi smelo odločiti, pač pa tožbo v tem delu tožeči stranki na podlagi prvega odstavka 108. člena ZPP vrniti v popravo. Ker te kršitve pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj je potrebno sodelovanje tožeče stranke, je pritožbi glede odločitve sodišča prve stopnje v 1., 2., 3. in 4. alineji I. točke izreka; v II. točki izreka glede tožbenega zahtevka na vračilo blaga tožniku navedenega v računih oziroma na plačilo vrednosti blaga; v III. točki izreka glede tožbenega zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 127.410,72 EUR za čas od 22. 09. 2011 do vračila oziroma plačila ter v IV točki izreka izreka ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

8. Neutemeljena pa je pritožba v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi učinka dveh nakazil (dne 19. 01. 2011 in 21. 03. 2011) v skupnem znesku 2.750,38 EUR (5. in 6. alineja I. točke izreka), vrnitvi prejetega zneska 2.750,38 EUR (del II. točke izreka) ter plačila zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 22. 09. 2011 do plačila (del III. točke izreka). Pritožbeno sodišče se namreč z razlogi sodišča prve stopnje o podanem objektivnem in subjektivnem elementu strinja.

9. Tožena stranka navedb tožeče, da so bile s spornimi nakazili poplačane že nastale terjatve tožene stranke, ni prerekala. Ker nadaljnjih trditev, ki bi izpodbile domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena, ni podala, je odločitev sodišča o obstoju objektivnega elementa izpodbojnosti pravilna. Tožena stranka navedb o tem, da je bilo dejanje opravljeno v običajnih rokih izpolnitve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Zato je njen pritožbeni očitek o izostanku opredelitve sodišča prve stopnje o tem dejstvu neutemeljen.

10. Prav tako dejstvo, da je tožeča stranka s spornimi nakazili poplačala obstoječe terjatve tožene stranke, ne more pomeniti, da stečajna masa ni bila zmanjšana. Pri vzajemnih obveznostih je namreč zakon sam opredelil, da izpolnitev nima za posledico zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, zaradi katere bi upniki stečajnega dolžnika prejeli manjše poplačilo iz stečajne mase, le v primeru, ko je bila izpolnitev opravljena v pogodbenem oz. običajnem roku. Ker v zadevnem primeru ni šlo za sočasno izpolnitev oziroma izpolnitev v običajnem roku, je zaključek sodišča o podanem objektivnem elementu izpodbojnosti pravilen.

11. Pravilen pa je nadalje tudi zaključek sodišča prve stopnje o podanem subjektivnem elementu izpodbojnosti. Tožeča stranka je obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti utemeljevala na domnevi iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Dejstvo, da so bila izpodbijana dejanja opravljena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, med strankama ni bilo sporno.(3) Zakonodajalec je zakonsko domnevo podane subjektivne predpostavke izpodbijanja predpisal z namenom njenega lažjega dokazovanja. Gre za kratko obdobje neposredno pred stečajem, ko izkušnje kažejo, da ima dolžnik že težave z likvidnostjo in s plačilno sposobnostjo. Zato se domneva, da je upnik stečajnega dolžnika v primeru, če je bilo izpodbijano dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, vedel ali moral vedeti za insolventnost dolžnika.

12. Predpisana domneva je po svoji naravi izpodbojna. Izpodbiti jo je mogoče z izpodbijanjem domnevne baze, tj. s trditvijo, da izpodbijano dejanje ni bilo opravljeno v kritičnem obdobju, pa tudi z navajanjem in dokazovanjem, da upnik v trenutku, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ni vedel oziroma moral vedeti za insolvetnost stečajnega dolžnika.(4) Trditveno in dokazno breme v zvezi z izpodbijanjem domneve nosi upnik (konkretno tožena stranka), v korist katerega je bilo izpodbijano dejanje storjeno.(5)

13. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala naslednje okoliščine (ki jih ponavlja tudi v pritožbi): - da tožeča stranka v času izpodbijanih dejanj ni imela blokiranih transakcijskih računov; - da bilančni izkazi za leto 2010 še niso bili objavljeni, da pa izkazi za leto 2009 niso vzbujali suma v poslovanje tožeče stranke; - da ni bilo medijskih objav o težavah tožeče stranke ter da - je slednja še v marcu 2011 toženi stranki na račun nakazala znesek 750,38 EUR.

14. Sodišče prve stopnje je navedene okoliščine presodilo, da v obravnavanem primeru te okoliščine ne utemeljujejo zaključka, da tožena stranka ni vedela oziroma ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke.

15. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi moralo dejstvo, da je tožeča stranka toženi prvič v času njunega poslovanja izpolnila s kompenzacijami, toženi stranki predstavljati indic, da ima tožeča stranka težave v poslovanju. Neprerekana je namreč ostala navedba tožeče stranke, da tožena pri njej ni nikoli prej dobavljala železa in je šlo pri tem očitno za enkraten in izjemen dogodek.(6) Prav tako je sodišče prve stopnje odločitev o podanem subjektivnem elementu izpodbojnosti oprlo na ugotovljeno okoliščino, da je tožena stranka zaradi plačilne nezmožnosti tožeče stranke v novembru 2010 prenehala z opravljanjem svojih storitev. Tožena stranka je namreč v tč. I.II odgovora na tožbo z dne 10. 07. 2012 navedla, da je zaradi zamude s plačili tožeče stranke zadnje krivljenje železa opravila novembra 2010 in od tožeče stranke takrat zahtevala plačilo neporavnanih obveznosti, v primeru neplačila pa je dala vedeti, da naprej ne bo več delala. Iz te navedbe jasno izhaja dejstvo, da je tožeča stranka zamujala s plačili do te mere, da je tožena stranka prenehala s svojimi storitvami. Gre za okoliščino, ki bi skrbnemu gospodarstveniku gotovo predstavljala razlog za dvom v solventnost poslovnega partnerja.

16. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb o sklenjenem dogovoru ob začetku poslovanja med strankama, po katerem naj bi tožeča stranka toženi v primeru neplačila ali zamude s plačilom terjatev tožene stranke poravnala s kompenzacijami. Sodišče prve stopnje se je namreč do tega dogovora opredelilo v tč. 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se je tožena stranka na sklenjeni dogovor sklicevala le pavšalno in nekonkretizirano, Tako ni pojasnila niti kdaj, niti med katerimi osebami in na kakšen način je bil dogovor sklenjen. Ker jo je na pomanjkljivost navedb izrecno opozorila tožeča stranka,(7) nadaljnje izvajanje materialno procesnega vodstva v tej smeri ni bilo potrebno, prav tako sodišče prve stopnje ni bilo zavezano h konkretnejši opredelitvi do tako pavšalno zatrjevanega dogovora.

17. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da predstavlja dejstvo, da je tožeča stranka v februarju in marcu prodala vsa svoja osnovna sredstva in poslala delavce na čakanje, interno okoliščino, ki toženi stranki ni mogla biti znana. Prav tako ji niso mogli biti znani (v času izpodbijanih pravnih dejanj še neobjavljeni) bilančni podatki. Vendar pa ugotovljene okoliščine izvedenih kompenzacij tudi pritožbeno sodišče prepričajo do te mere, da je bil pri izpodbijanih pravnih dejanjih subjektiven element podan.

18. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od dolgovane glavnice od dne 22.9.2011 dalje. V skladu s prvim v zvezi z drugim odstavkom 278. člena ZFPPIPP nastanejo pravne posledice uspešno izpodbitega pravnega dejanja dolžnika takrat, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo učinke izpodbitega pravnega dejanja. Sodba je pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo. Sodba, ki se izpodbija s pritožbo je pravnomočna na dan seje pritožbenega senata. Rok za izpolnitev obveznosti po tej sodbi pa ob smiselni uporabi tretjega odstavka 313. člena ZPP začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Zato je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti šele od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Tožena stranka bo glede na določila 278. člena ZFPPIPP prišla v zamudo šele po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (299. člen OZ).

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu (III. točka izreka) delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa uveljavljeni pritožbeni razlogi v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o izpodbijanju pravnih dejanj – nakazil z dne 19. 01. 2011 in z dne 21. 03. 2011 niso podani in je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje v 5. in 6. alineji I. točke izreka, v delu II. točke izreka, ki se nanaša na plačilo zneska 2.750,38 EUR ter v delu III. točke izreka, v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.750,38 EUR, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po tej sodbi do plačila, kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe pritožbe, ki so odločilne v zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Ker je sodišče (v delu) razveljavilo odločitev o glavni stvari, je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje v tč. IV. izreka izpodbijane sodbe.

22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Tako tudi A. Galič, v Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, str. 125. (2) Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 41/2011 z dne 11. 6. 2013. (3) Glej neprerekane navedbe tožeče stranke na str. 6 tožbe z dne 10. 10. 2011 (list. št. 6).

(4) Glej tudi VSM sodba in sklep I Cpg 504/2012 z dne 14. 2. 2013, VSL sodba I Cpg 131/2011 z dne 17. 2. 2011. (5) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 70/2002 z dne 14. 11. 2002. (6) Navedbe tožeče stranke v tč. III pripravljalne vloge z dne 5. 2. 2012, list. št. 40. (7) Glej tč. X njene pripravljalne vloge z dne 5. 2. 2012, list, št. 45.