Jedro

Na zemljišču v družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice ali vsaj pravice uporabe na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu.

Če za zgrajene objekte ob izdaji sodbe ni obstajalo veljavno gradbeno dovoljenje, so objekti, zgrajeni na zemljišču v družbeni lasti, imeli lahko zgolj položaj začasnih objektov in s tem pravno naravo, ki je izenačena s pravno naravo premičnine. Zato ima sicer dobroverni graditelj sodno varstvo pred posegi ali zahtevki drugih, ne pa tudi pravice do vpisa lastninske pravice na takšnih zgradbah.

Neizvršljivi zahtevki niso utemeljeni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi: Tožbeni zahtevek: „1. Ugotovi se, da sta tožnika M. Z. in A. Z., lastnika objektov „akumulacije potoka T.“, ki so bili zgrajeni v skladu s projektno dokumentacijo in tam izkazanimi tehničnimi lastnostmi, navedenimi v gradbenem dovoljenju Občine Brežice, št. 351-14791 z dne 30.9.1993 in obsegajo vodni zbiralnik (bazen), armiranobetonski plato za dostop na črpalno postajo, nasip, pretakališče in odvodni kanal, zgrajenih na parc. št. 417, 405/1, 405/2 in 405/3, vse k.o. P., last R. S., v upravljanju S..

2. Ugotovi se, da sta tožnika M. Z. in A. Z., imetnika stavbne pravice (imetnika pravice imeti v lasti) objektov „akumulacije potoka T.“, dokler ti objekti stojijo, ki so bili zgrajeni v skladu s projektno dokumentacijo in tam izkazanimi tehničnimi lastnostmi, navedenimi v gradbenem dovoljenju Občine Brežice št. 351-14791 z dne 30.9.1993 in obsegajo vodni zbiralnik (bazen), armiranobetonski plato za dostop na črpalno postajo, nasip, pretakališče in odvodni kanal, zgrajenih na parc. št. 417, 405/1, 405/2 in 405/3, vse k.o. P., last R. S., v upravljanju S..

3. Tožena stranka S. je dolžan v roku 15 dni izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče v korist tožnikov M. Z., EMŠO ... in A. Z., EMŠO …, za vsakega do ½, vknjižba stavbne pravice imeti v lasti objekt „akumulacije potoka T.“, ki so bili zgrajeni v skladu s projektno dokumentacijo in tam izkazanimi tehničnimi lastnostmi, navedenimi v gradbenem dovoljenju Občine Brežice. št. 351-14791 z dne 30.9.1993 in obsegajo vodni zbiralnik (bazen), armirano betonski plato za dostop na črpalno postajo, nasip, pretakališče in odvodni kanal, zgrajenih na parc. št. 417, 405/1, 405/2 in 405/3 vse k.o. P., sicer bo tako listino nadomestila ta pravnomočna sodba.

4. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama nerazdelno povrniti pravdne stroške v 15 dneh po izdaji sodbe, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 16. dne po izdaji sodbe dalje, vse do plačila“ s e z a v r n e .

Tožeči stranki sta dolžni plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.696,67 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude od 1. dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Tožeči stranki sta dolžni plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 644,23 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožeči stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zgoraj navedenemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da plača tožečima strankama njune pravdne stroške nerazdelno v znesku 1.752,64 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 16. dne po izdaji sodbe dalje vse do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da sodišče navaja, da ni jasno niti logično, kaj bi kupec počel s pravicami, če bi te kupil, kot dejansko po zapisanem sledi iz pogodbe, zato sodišče razlaga, da je potrebno glede predmeta razlagati pogodbo v skladu s pravo voljo strank, ta pa da je tudi po stečajnem dolžniku bila, da tožnika pridobita stvari in ne neamortizirani del vlaganj. Pri velikodušni razlagi volje pogodbenih strank o predmetu pogodbe sodišče ne upošteva kogentnih predpisov za zemljišče, ki so veljali ob sklepanju pogodbe. V dokaznem postopku je bilo ponovno ugotovljeno, da je bilo gradbeno dovoljenje razveljavljeno. Razveljavljeno gradbeno dovoljenje je imelo za posledico, da investicije stečajnega dolžnika niso bile sposobne prenosa v pravnem prometu. Zemljišče je prav zaradi te okoliščine ostalo kmetijsko in nepozidano stavbno zemljišče in bilo na toženo stranko oziroma R. S. prenešeno že v letu 1997 in ne 2007, kar sodišče ugotavlja pri utemeljitvi zavrnitve predloga z vpogledom v zemljiškoknjižni izpisek, predložen na naroku dne 18.8.2010. Prav zato stečajni dolžnik ni prodajal in ni mogel prodajati objektov, pač pa le neamortizirana vlaganja. Zemljišča ni bilo v stečajni masi, ker je bilo prenešeno na R. S. že v letu 1997 in ne v letu 2007 in je zato stečajni dolžnik v stečajni masi imel postavko neamortizirane investicije in ne objekte. Sodišče za sklepanje, da je predmet pogodbe med stečajnim dolžnikom in tožnikom stvar, nima nobene podlage. V dokaznem postopku ponovnega obravnavanja zadeve, ki je bil izveden le z vpogledom v predhodno izveden dokaz, sodišče ni moglo sklepati na dejstva, da je stečajni dolžnik prodajal stvar. Legalizacija objekta ni bila izvršena, ker bi to pomenilo finančni strošek, in je zato razumeti, da do legalizacije ni prišlo, da pa je sicer stečajni dolžnik z investicijo razpolagal v skladu s svojimi upravičenji. Sodišče je pri razlogovanju v celoti zanemarilo določbe prisilnih predpisov o objektih, ki nimajo gradbenega dovoljenja, kar v postopku ni bilo sporno. Prav odsotnost gradbenega dovoljenja je povzročila, da objekti niso bili predmet v pravnem prometu, saj je za črne gradnje veljala zakonska prepoved prometa. Po mnenju tožene stranke želja pogodbenih strank manjkajoče zakonske podlage posla ne more nadomestiti. Veljavna zakonodaja je pogojevala predmet pogodbe med stečajnim dolžnikom in tožnikoma. Tožnika objektov nista mogla pridobiti v last, pač pa sta lahko kupila le neamortizirana vlaganja. Stečajni dolžnik ni mogel prodajati in prodati drugega, kot neamortizirana vlaganja v zemljišče, saj lastninske pravice na objektih že od leta 1997 in zato tudi v času sklepanja pogodbe ni imel. Slednje potrjuje, da je stečajni upravitelj imel na zemljišču, ki ga upravlja tožena stranka, le upravičenja, ki jih je prenesel na tožnika kot neamortizirana vlaganja. V nasprotju z dokaznim postopkom je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka pridobila lastninsko pravico po letu 2007, torej predno je tožnik pridobil lastninsko pravico od stečajnega dolžnika s pogodbo z dne 9.8.2001. Tožena stranka oziroma R. S. je bila vpisana kot lastnica zemljišča v letu 1997 na podlagi pravnega posla, torej pred sklenitvijo pogodbe, ki jo je tožnik v stečajnem postopku sklenil. Zato in zaradi dejstva, da je bilo razveljavljeno gradbeno dovoljenje, je stečajni dolžnik imel in v bilanci vodil na zemljišču le neamortizirana sredstva, ne pa objektov. O pravici uporabe, ki naj bi jo pravni prednik tožnika na zemljišču imel, v dokaznem postopku ni bilo govora. Prav razlogovanje o odločilnem dejstvu, ali je bil pravni prednik lastnik objektov, je tako pomanjkljivo, da se sodbe ne da preizkusiti, ker razlogov o tem nima. Sodišče navaja le, da ni jasno niti logično, kaj bi kupec počel s pravicami, če bi te dejansko kupil tako kot je zapisano v pogodbi in navaja še, da bi legalizirana gradnja pomenila finančni strošek za stečajnega dolžnika in zato ni bila izvršena. Tako sodišče zasleduje načelo pravičnosti, ki pa nikakor ne more biti nad in v nasprotju z načelom zakonitosti.

Tožeči stranki sta odgovorili na pritožbo in predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so predmet kupoprodajne pogodbe z dne 9.8.2001, ki sta jo sklenili tožeči stranki kot kupca in A. p.o. v stečaju kot prodajalec, objekti Vodne akumulacije T., na katerih tožeči stranki s tožbo uveljavljata ugotovitev lastninske pravice in posledično ugotovitev stavbne pravice na zemljiščih, na katerih ti objekti stojijo. V omenjeni pogodbi je res navedeno, da tožeči stranki kupujeta „neamortizirani del vlaganj v Vodno akumulacijo T.“, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi razlagalnih metod iz 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – ZOR, ki se v tej zadevi uporablja v skladu s 160. členom Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07; OZ) lahko zaključilo, da sta tožeči stranki kupili objekte in ne amortizirani del vlaganj v omenjeno vodno akumulacijo. Takšen pravno pravilen zaključek temelji na izpovedbah tožečih strank in prič N. in P., iz katerih izhaja, da sta kupila objekte in ne pravic.

Vendar pa pritožnika utemeljeno opozarjata, da na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ni mogoče zaključiti, da naj bi njun pravni prednik pridobil na navedenih objektih lastninsko pravico ali vsaj pravico uporabe. Že sodišče prve stopnje pravilno pravno izključi pridobitev takšnih pravic na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu, upoštevaje, da v skladu z določbo 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami – ZTLR) ni bilo mogoče pridobiti navedenih pravic na zemljišču v družbeni lastnini. Ker je bila v času gradnje (objekti so bili zgrajeni do leta 1993) še vedno v veljavi družbena lastnina oziroma so bile sporne parcele v družbeni lasti, na tej podlagi pravni prednik torej ni mogel pridobiti pravic, ki bi jih lahko veljavno prenesel na tožeči stranki. Teh tudi ni mogel pridobiti na kakšni drugi pravni podlagi – z dedovanjem, z odločbo državnega organa ali na podlagi pravnega posla (20. člen ZTLR), saj dejanske ugotovitve kot tudi širši podatki spisa takšnih zaključkov ne omogočajo, oziroma teh podlag tožnika niti ne zatrjujeta. Zgolj med pravdnima strankama nesporna okoliščina, povzeta v razloge izpodbijane sodbe, da so bili objekti zapisani kot del stečajne mase in da je tožena stranka v stečajnem postopku, uvedenem zoper pravnega prednika, uveljavljala le izločitveno pravico na samem zemljišču, ne izkazujejo stvarnopravnega upravičenja, ki bi se lahko preneslo na tožeči stranki. Kot izhaja iz zemljiškoknjižnih izpiskov, povzetih v dokazni sklep sodišča prve stopnje, je na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) lastninsko pravico na predmetnih parcelah v letu 1996 pridobila R. S. in torej tudi ne tožena stranka. Zato slednja niti ni (stvarnopravno) materialno pravno pasivno legitimirana za uveljavljanje tožbene zahtevke, ko se s tožbo zahteva vpis lastninske pravice na zgradbi oziroma objektih in posledično uveljavlja še vpis stavbne pravice na zemljišču z objekti, in so ti neutemeljeni tudi iz tega razloga (načelo pravnega prednika iz 9. člena in 2. alinee prvega odstavka 150. člena Zakona o zemljiški knjigi; ZZK-1).

Med pravdnima strankama je tudi nesporno dejstvo, prav tako povzeto v razlogih izpodbijane sodbe, da za zgrajene objekte ob izdaji sodbe ni obstajalo veljavno gradbeno dovoljenje. To pa pomeni, da so objekti, zgrajeni na zemljišču v družbeni lasti, imeli lahko zgolj položaj začasnih objektov in s tem pravno naravo, ki je izenačena s pravno naravo premičnine. Zato ima sicer dobroverni graditelj sodno varstvo pred posegi ali zahtevki drugih, ne pa tudi pravice do vpisa lastninske pravice na takšnih zgradbah oz. v spornem primeru tudi ne do vpisa stavbne pravice na spornih nepremičninah v zemljiški knjigi na podlagi določbe 2. odstavka 271. člena SPZ. (1) Tožbeni zahtevki tudi niso izvršljivi. Tožeči stranki terjata vpis lastninske pravice oziroma stavbne pravice na objektih, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, in niti še ne v ustreznem zemljiškem katastru oziroma katastru stavb. Neizvršljivi zahtevki pa niso utemeljeni.

Zahtevek pod točko 3 na izstavitev zemljiškoknjižne listine pa je v vsakem primeru neutemeljen tudi iz razloga, ker tožeči stranki uveljavljata ugotovitveni zahtevek, da sta imetnika stavbne pravice in torej ne uveljavljata pravno poslovne podlage pridobitve takšne pravice, kar jima onemogoča uveljavitev zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine, oz. zemljiškoknjižnega dovolila, ki je v takšnih primerih pridržan pravno poslovnim pridobitvam (glej določbo 271. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Da pa bi tožeči stranki pridobili stavbno pravico na podlagi pravnega posla, pa ne zatrjujeta niti sami, temveč se sklicujeta na pridobitev te pravice na podlagi zakona.

Ob pravilni materialnopravni presoji navedene zadeve se torej pokaže, da tožeči stranki nista mogla pridobiti niti lastninske pravice na kupljenih objektih in posledično torej tudi ne stavbne pravice na objektih oziroma na parceli, na katerih se ti objekti nahajajo. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in sicer tako, da je vse tožbene zahtevke zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Spremenjena odločitev je posledično terjala tudi spremembo odločitve o stroških vsega postopka. Ker je tožena stranka v celoti uspela v tej pravdi, morata tožeči stranki plačati njene stroške tako prvostopnega kot tudi pritožbenega postopka. Stroški prvostopnega postopka tožene stranke znašajo 1.696,67, EUR, upoštevaje stroškovnike tožene stranke, sodišče druge stopnje pa jih je odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Stroški pritožbenega postopka tožene stranke pa znašajo 644,23 EUR in so prav tako odmerjeni po stroškovniku ter ob upoštevanju Zakona o sodnih taksah in Odvetniške tarife. Toženi stranki pripadajo tudi zamudne obresti v višini zakonite mere zamudnih obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila v primeru zamude. Glede na neuspeh pa tožeči stranki sami nosita stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

(1) Glej: Sklep VS RS II Ips 105/95, z dne 12.12.1996.