Jedro

Sodišče lahko presoja utemeljenost le tistega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga zatrjuje delodajalec. Če ta razlog ni podan, je odpoved nezakonita - ne glede na obstoj morebitnih drugih odpovednih razlogov, ki bi to odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevali.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se glasi: "Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 17. 10. 2006 je nezakonita.

Ugotovi se, da je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ker ji delovno razmerje dne 3. 12. 2006 ni prenehalo. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za ves čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela, vključno z nadomestilom plače v višini plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska nadomestila plače, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 842,72 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 206,56 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2006 in za ugotovitev, da je tožnica na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju pri toženi stranki oziroma, da ji delovno razmerje dne 3. 12. 2006 ni prenehalo, zaradi česar jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ji za ves čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo (pravilno: nadomestilom plače), ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače (nadomestila plače) v plačilo, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, do plačila. Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopkovnih določb, saj je iz uvoda izpodbijane sodbe razvidno, da naj bi pri izdaji sodbe sodeloval sodnik porotnik X, ki ni bil prisoten na glavni obravnavi. Poleg tega sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo listinskih dokazov, ki jih je tožnica predložila skupaj s pripravljalno vlogo na naroku za glavno obravnavo dne 12. 3. 2007. Tega dne se je prvi narok za glavno obravnavo nadaljeval, kar pomeni, da ni nastopila prekluzija, poleg tega pa je sodišče prve stopnje s svojim ravnanjem tožnici odvzelo možnost odgovoriti na navedbe tožene stranke. Četudi bi šteli, da je bil prvi narok za glavno obravnavo zaključen dne 22. 1. 2007, bi bilo potrebno upoštevati, da je na tem naroku sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo petnajstdnevni rok za odgovor na tožničine navedbe. S tem namenom je tožena stranka vložila prvo pripravljalno vlogo, na katero tožnica ni mogla odgovoriti, s čimer je bilo poseženo v njeno pravico do poštenega sojenja. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem lahko sodišče zaradi spoštovanja načela materialne resnice izvaja dokaze po uradni dolžnosti, število vlog ne bi smelo biti omejeno. Tudi v zakonu to ni določeno.

Glede materialnopravne presoje tožbenega zahtevka je tožnica navedla, da je bil razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki zgolj navidezen. Sodišče prve stopnje bi moralo tehtno presoditi vse okoliščine, na katere se je tožnica tekom postopka sklicevala. Tako pa je upoštevalo zgolj ukinitev delovnega mesta, kar se pogosto zgodi zgolj z namenom, da lahko delodajalec odpusti nezaželenega delavca. Sodišče prve stopnje je enostransko sledilo navedbam tožene stranke in izpovedbi njenega direktorja, ki je na več mestih neverodostojna. Poslovne odločitve niso neomejene oziroma so omejene s pravicami, ki jim delavcem zagotavlja delovnopravna zakonodaja. Med strankama ni bilo sporno, da tožnica ni prejemala dodatka za delovno dobo. Z namenom realizacije te pravice je v letu 2003 vložila tožbo. Tedaj so se pri toženi stranki pričeli problemi, ki so se kazali v več oblikah (na primer psihično nasilje, opisano v pripravljalni vlogi z dne 25. 1. 2007). Tožnica je predlagala izvedbo številnih dokazov, ki bi omogočali celovito ugotovitev dejanskega stanja v nakazani smeri (vpogled v spis Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 130/2003, zaslišanje sodelavke Z.B.), ki jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo. Poleg tega ji je tožena stranka odvzemala delo, obseg njenega dela se objektivno ni zmanjševal. S tem je ustvarila okoliščine, ki so kazale na nepotrebnost njenega dela. Njene delovne zadolžitve je prevzela novo zaposlena delavka M.B., čeprav je sklenila pogodbo o zaposlitvi zaradi začasno povečanega obsega dela. Sicer pa dejstvo, da je bila reorganizacija delovnega procesa pri toženi stranki le navidezna, potrjujejo številne okoliščine: z novim pravilnikom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest je bilo ukinjeno več kot dvajset delovnih mest, na katerih je delalo približno šest ljudi, odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa je bila podana le dvema delavkama, ostali delavci svoje delo opravljajo po nespremenjenih pogodbah o zaposlitvi. Izpovedba direktorja tožene stranke, da so ti delavci podpisali nove pogodbe o zaposlitvi ni resnična, kar je razvidno iz pogodbe o zaposlitvi N.B. z dne 12. 10. 2006, s katero je njeno delovno mesto umeščeno v plačilni razred po nespremenjeni sistemizaciji. Nadalje je pričanje direktorja neverodostojno, ko izpoveduje o tem, da so presodili vsaj štiri različne možnosti reorganizacije (torej, da je šlo za obsežno delo), vse pa so opravili znotraj treh dni. Potrebno bi bilo upoštevati, da je tožena stranka projekt nove sistemizacije izvajala vse od julija 2006, pri tem pa je bila tožnica (čeprav je bila v preteklih letih nosilka takšnih projektov) izključena. Poleg tega je sodišče prve stopnje prezrlo, da bi moralo delavki M.B. po pogodbi o zaposlitvi za določen čas delovno razmerje prenehati dne 14. 11. 2006, pa je kljub temu ostala zaposlena pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ni presojalo. Presojalo tudi ni možnosti za nadaljnjo zaposlitev tožnice pri toženi stranki. Tožnica ima VII. stopnjo strokovne izobrazbe, delavka na delovnem mestu kadrovik, pa zgolj V. stopnjo strokovne izobrazbe, kljub temu, da je to delovno mesto tudi po spremenjeni sistemizaciji delovnih mest umeščeno v VII. tarifni razred (kot delovno mesto, za katero se zahteva visoka stopnja strokovne izobrazbe). Tožena stranka bi morala to delovno mesto ponuditi tožnici kljub temu, da je za zasedbo zahtevala nižjo stopnjo strokovne izobrazbe - oziroma bi ga mogla za tožnico prihraniti. Za razliko od delavke N.B., ki jo je tožena stranka zaposlila na delovno mesto samostojni komercialist, je tožnica za zasedbo tega delovnega mesta izpolnjevala vse pogoje. Pogodba o zaposlitvi za navedeno delovno mesto je bila sklenjena 12. 10. 2006, torej v času, ko je tožnica prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do navajanj tožnice glede diskriminacije, ki jo je bila deležna, ker je v sodnem sporu, v katerem je zahtevala plačilo dodatka za minulo delo, uspela.

Tožnica je poleg pritožbe, vložene po pooblaščencu, vložila laično pritožbo, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je ponovno predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo razlogov, zakaj je tožena stranka sprejela nov pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je zgolj povzelo navedbe tožene stranke in dodalo, da se lahko kot delodajalec prosto odloča, kako se bo organiziral oziroma kako bo posloval. Poleg tega ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo nekatere dokazne predloge in ni upoštevalo navedb tožnice, podanih v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2007, s katerimi je odgovorila na pripravljalno vlogo tožene stranke. V presojani zadevi tožena stranka organizacije ni spreminjala z namenom ekonomizacije poslovanja, saj v tem primeru ne bi prišlo do avgustovskega povišanja plač po kolektivni pogodbi. Ko je tožnica direktorja tožene stranke opozorila na nepravilen izračun glede povišanja plač, je odvrnil, da je lahko to povišanje nad zneski, določenimi v kolektivni pogodbi, saj je sredstev dovolj. Prav tako nevzdržno je sklicevanje na potrebo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in pravni svetovalki s tem, da bodo le tako preprečili nadaljnje tožbe zaposlenih za plačilo dodatka na delovno dobo. Na opozorila glede nestrokovnosti pri poslovanju je tožena stranka reagirala tako, da je pričela z diskvalifikacijo tožnice. Vpletanje domnevnih interesov lastnikov družbe je nepomembno, saj o spremembi reorganizacije odloča generalni direktor in ne lastnik. Zaposleni o sprejemanju novega pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest niso bili seznanjeni in pri tem niso mogli sodelovati. Prav tako ne drži izpovedba direktorja tožene stranke, da so tri izvode pravilnika izročili sindikatom, da ga obesijo na oglasnih deskah, saj takšne oglasne deske ne obstajajo. Ker pravilnik kot splošni akt delodajalca ni bil objavljen, tudi ni začel veljati in je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

V nadaljevanju pritožbe je tožnica navedla, da tožena stranka ni preverila možnosti za njeno nadaljnjo zaposlitev. Nasprotno: za delovno mesto kadrovika je 15. 5. 2006 za določen čas (zaradi začasno povečanega obsega dela) zaposlila drugo delavko, ki ni izpolnjevala pogojev za zasedbo tega delovnega mesta, nato pa ji je z aneksom k pogodbi o zaposlitvi dne 1. 8. 2006 delovno razmerje spremenila v delovno razmerje za nedoločen čas. Meseca septembra je sprejela nov pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, na podlagi katerega naj bi tožničino delo postalo nepotrebno. Za novo sistemizirano delovno mesto kadrovik se zahteva V., VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe (pred tem le V. ali VI. stopnja strokovne izobrazbe). Glede na to, da ima novo zaposlena delavka le V. stopnjo strokovne izobrazbe, je od nje nerealno pričakovati, da bo delo na tem delovnem mestu lahko opravljala. Tako delo tožnice, ki ima za to delovno mesto vse potrebne delovne izkušnje in kvalifikacije, ni postalo odveč. Tudi za delovno mesto samostojni komercialist, ki ga od dne 12. 10. 2006 zaseda N.B., je tožnica izpolnjevala vse zahtevane pogoje. Kljub temu, da je bilo v razpisu navedeno, da se bo pogodba o zaposlitvi sklenila za določen čas, je omenjena delavka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (kot jo je imela pred tem na delovnem mestu receptor I.). Ob koncu je tožnica še navedla, da ni bilo zakonito ravnanje tožene stranke, ki ji je isti dan vročila tako obvestilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in samo odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navedla je, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo dokazov, ki jih je tožnica predložila na drugem naroku za glavno obravnavo dne 12. 3. 2007. S temi dokazi je tožnica ves čas razpolagala in jih je bila dolžna posredovati sodišču najkasneje do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka je imela resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj je bila organizacijska enota Organizacija, kadri in administracija (OKA), ki je bila ustanovljena leta 1999 na podlagi drugačne strategije tožene stranke (povezovanje z drugimi hotelskimi družbami, pridobivanje novih kapacitet), zaradi spremembe plana ukinjena. Tožnica kot vodja OKA je bila zadolžena predvsem za zagotavljanje učinkovite organizacijske, kadrovske in administrativne podpore pri upravljanju hotelov oziroma vzdrževanju sistema kadrov, kar pomeni, da je - ker do predvidenega združevanja hotelov ni prišlo - dejansko opravljala le 15 % predvidenih nalog. Vsa pomembnejša kadrovska opravila tožena stranka prepušča zunanjim izvajalcem, zaradi česar takšne organizacijske enote, kot je bila OKA, ne potrebuje. Nadzorni svet tožene stranke je upravi avgusta 2006 naložil zmanjšanje stroškov dela, zaradi česar se je začelo s spreminjanjem akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Po sprejemu novega akta je pri toženi stranki pet organizacijskih enot, posebne službe za administracijo oziroma kadre pa ni več. To delo pokriva neposredno uprava, prav tako po spremembi ni več svetovalcev. Razlogi, ki so privedli do ukinitve delovnega mesta, na katerem je delala tožnica, niso bili le navidezni, prav tako ni šlo za nikakršno šikaniranje. Nadalje je tožena stranka navedla, da ni imela možnosti za nadaljnjo zaposlitev tožnice: za delovno mesto kadrovik, ki ga je od maja 2006 zasedala M.B. a, se je tedaj zahtevala V. ali VI. stopnja strokovne izobrazbe, torej za tožnico ni bilo ustrezno. Enako velja za delovno mesto samostojnega komercialista, na katero je tožena stranka zaposlila N.B. - ta delavka je bila pri toženi stranki že vse od leta 2004 dalje, pri čemer je svoje delo najprej opravljala v hotelu X, po prenehanju delovnega razmerja D.D., pa je tožena stranka z njo sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je prosto delovno mesto objavila pri Zavodu za zaposlovanje v mesecu avgustu 2006 in tedaj sprejela odločitev, s katero delavko ga bo zapolnila. Pogodbo o zaposlitvi je sklenila šele oktobra 2006, saj je počakala do zaključka turistične sezone. Tako je jasno, da je bilo delovno mesto samostojnega komercialista ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zasedeno, sicer pa tožnica za to delovno mesto niti ni izpolnjevala pogojev (V., VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe, aktivno znanje treh tujih jezikov) ter ni imela zahtevanih dodatnih znanj (poznavanje tržnih razmer, komercialnih zakonitosti). V odgovoru na laično pritožbo je tožena stranka še dodala, da je tožnica navedla številna nova dejstva, kar ni dopustno, saj ni izkazala, da jih sodišču pred tem ni mogla podati. V delu, v katerem obrazlaga sistem zvišanja plač pri toženi stranki, pa njene navedbe niti niso v zvezi z obravnavano zadevo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katera je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti relativnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je opozorila tožnica v pritožbi, vendar pa je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne materialnopravne presoje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnica v pritožbi in ki je podana, kadar je sodišče nepravilno sestavljeno, oziroma kadar pri izdaji sodbe sodeluje sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi. Dne 12. 3. 2007 je sodišče prve stopnje opravilo narok za glavno obravnavo pred spremenjenim senatom, zaradi česar je skladno z določbo 3. odstavka 302. člena ZPP sklenilo, da se glavna obravnava prične znova ter je v soglasju s strankama prebralo zapisnik poravnalnega naroka z dne 22. 1. 2007. Na tem naroku, na katerem se je glavna obravnava zaključila in je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, je sodeloval sodnik porotnik X. Slednje je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 12. 3. 2007, ki sta ga tako tožnica kot njen pooblaščenec podpisala in glede katerega nista imela pripomb (ki bi se vpisale na konec zapisnika). Tako se pritožbene navedbe, da omenjeni sodnik porotnik ni sodeloval na glavni obravnavi, je pa sodeloval pri sprejemu izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, izkažejo za neutemeljene.

Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev določb postopka je podana v primeru, če je stranki zaradi nezakonitega postopanja, zlasti zaradi opustitve vročitve, onemogočena obravnava pred sodiščem, ne pa - kot zmotno meni tožnica v pritožbi - če sodišče določenih navedb stranke ne upošteva, oziroma se do njih v obrazložitvi svoje odločbe ne opredeli. Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 5. člena ZPP (s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP) oziroma z 2. odstavkom 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke tudi na kasnejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, ker ni upoštevalo navedb tožnice v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2007, s katerimi je odgovorila na vsebino pripravljalne vloge tožene stranke z dne 26. 1. 2007, oziroma ker ni upoštevalo k tej pripravljalni vlogi priloženih dokazov, vendar takšno postopanje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Do navedb tožnice v omenjeni pripravljalni vlogi (glede zaposlitve M.B. in N.B.) se je sodišče prve stopnje kljub drugačnemu sklepu opredelilo, dokazi, ki jih je tožnica predložila skupaj s pripravljalno vlogo (priloge A25 do A27) pa po oceni pritožbenega sodišča za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja v konkretnem primeru niso bistveni.

Prav tako neutemeljene so pritožbene navedbe glede absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo, zakaj je zavrnilo posamezne dokazne predloge, omenjena absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 12. 3. 2007 izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov popolno ugotovljeno, zato je preostale predlagane, a neizvedene dokaze zavrnilo kot nepotrebne. Glede na to ne predstavlja postopkovne kršitve sklep sodišča prve stopnje, da se določenim dokaznim predlogom ne ugodi, saj glede na določbo 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Takšno ravnanje lahko zgolj vpliva na popolno oziroma pravilno ugotovitev dejanskega stanja, vendar v obravnavani zadevi tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki so bili potrebni za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede dejstev, ki so predstavljala podlago za materialnopravno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sprejeto dokazno oceno (predvsem glede izpovedb pravdnih strank) je obrazložilo ter navedlo, zakaj in v katerih delih je verjelo posamezni priči in kakšne ugotovitve je na podlagi vsebine pričanja izpeljalo. Dokazna ocena je po stališču pritožbenega ocena pravilna, pritožbene navedbe, ki ji oporekajo, pa neutemeljene.

Kot že povedano, je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, predvsem določbo 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02). Skladno s citiranim členom ZDR lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved. Posamezni odpovedni razlogi so določeni v 1. odstavku 88. člena ZDR, za poslovni razlog pa gre v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Glede na določbo 1. odstavka 82. člena ZDR je delodajalec tisti, ki je v primeru sodnega spora dolžan dokazati utemeljenost odpovednega razloga.

V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 10. 2006 je tožena stranka navedla, da je bil oddelek Organizacija, kadri in administracija (OKA), ki ga je vodila tožnica, s sprejemom novega pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ukinjen, zaradi česar je trajno prenehala potreba po njenem delu. To pomeni, da se je sklicevala zgolj na organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ukinitev delovnega mesta) in ne na ekonomske (racionalizacija poslovanja) in druge razloge. Slednjih sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati, saj lahko le presoja, ali je zatrjevani razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan. Če ugotovi nasprotno, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita - ne glede na obstoj morebitnih drugih odpovednih razlogov, ki bi jo utemeljevale.

Skladno z določbo 2. odstavka 20. člena ZDR je dolžan delodajalec s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu. Za delovno mesto, ki je opredeljeno v splošnem aktu, se nato glede na določbo 1. odstavka istega člena ZDR sklene pogodba o zaposlitvi, kar pomeni, da predstavlja splošni akt delodajalca (konkretno akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) pravno podlago za individualno pogodbo o zaposlitvi. Navedena določba ZDR daje aktu o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pomembno vlogo v zvezi z vsemi vprašanji, ki se nanašajo na delovna mesta, torej tudi v zvezi z vprašanji glede prenehanja potreb po opravljanju določenega dela oziroma redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka zmotno štelo, da neobjava (in posledično neveljavnost) pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 27. 9. 2006 ne vpliva na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega (organizacijskega) razloga. Pri tem je potrebno poudariti, da obveznosti glede objave pravilnika ni mogoče nadomestiti tako, da se pred njegovim sprejemom o vsebini sprememb seznani sindikate oziroma, da se jim izroči nekaj izvodov pravilnika z namenom, da z njimi seznanijo delavce.

S splošnim aktom (aktom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) se natančneje uredijo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev. Ker morajo biti po določbi 2. in 3. odstavka 153. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06) podzakonski predpisi in drugi splošni pravni akti usklajeni, ne le z ustavo in zakoni, temveč tudi z drugimi ratificiranimi in objavljenimi mednarodnimi pogodbami, je pri njihovi vsebini na področju delovnega prava potrebno upoštevati zlasti obveznosti iz konvencij Mednarodne organizacije dela o minimalnih pravicah v delovnem razmerju. To pomeni, da so v vseh predpisih na tem področju vsebovani tako elementi civilnega kot javnega prava in takšnega razmerja ni mogoče pojmovati kot razmerja, ki ima le zasebni pomen za stranki pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega splošni akt delodajalca predstavlja akt, s katerim se posega v pravice nedoločenega oziroma le določljivega kroga oseb (stališče Vrhovnega sodišča v sklepu opr. št. VIII Ips 95/2006 z dne 30. 1. 2007).

V skladu z navedenimi razlogi je mogoče preizkusiti posamezno odločitev delodajalca (konkretno: redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki se sklicuje na organizacijski razlog, to je spremembo akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) samo na podlagi predpisa oziroma splošnega akta, ki je na ustrezen način veljavno sprejet in objavljen. Glede tega je potrebno ločiti objavo in veljavnost splošnega akta delodajalca od obveznosti delodajalca, da delavce seznani s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (ki so v takšnem aktu vsebovane). Takšna obveznost se lahko nanaša le na veljavne splošne akte, veljavni pa postanejo šele po tem, ko so ustrezno objavljeni. Tako določa 1. odstavek 154. člena URS, po katerem začnejo predpisi praviloma veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njih drugače določeno. Sicer pa stališče, da noben splošni akt, ki ureja delovna razmerja, ne more veljati brez predhodne objave, izhaja tudi iz dosedanje prakse Ustavnega sodišča RS (v odločbah opr. št. U-I-87/92; Ur. l. RS, št. 59/92 in opr. št. U-I-97/02; Ur. l. RS, št. 70/92) ter iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (v zadevah opr. št. VIII Ips 172/2001 z dne 21. 5. 2002 in opr. št. VIII Ips 82/2002 z dne 11. 3. 2002).

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 17. 10. 2006 in ki temelji na neobjavljenem pravilniku o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, nezakonita. Poleg tega je pri presoji izpodbijanega dela sodbe ugotovilo nadaljnjo nezakonitost, saj tožena stranka ni niti navedla niti dokazala, da je pred odločitvijo, da bo tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, med seboj primerjala posamezne delavce na primerljivih delovnih mestih. Poleg določb ZDR, ki urejajo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma posledice trajnega prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, vsebuje določbe v zvezi z ugotavljanjem presežnih delavcev (torej delavcev, katerih delo postane nepotrebno) tudi Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KP dejavnosti; Ur. l. RS, št. 83/97 in nadaljnji). Navedena kolektivna pogodba s sprejemom ZDR ni bila razveljavljena, njene določbe pa so za delavce ugodnejše od zakonske ureditve in jih je glede na določbo 2. odstavka 7. člena ZDR potrebno uporabiti (stališče Vrhovnega sodišča RS; na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 429/2006 z dne 27. 2. 2007). To pomeni, da bi morala tožena stranka pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici uporabiti kriterije, določene v 24. členu KP dejavnosti, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da bi tožnico lahko primerjala (oziroma morala primerjati) vsaj z delavko N.B. na delovnem mestu samostojni komercialist, za katero se zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe družboslovne smeri (kar ustreza vrsti in stopnji strokovne izobrazbe, ki se je zahtevala za ukinjeno delovno mesto vodje OKA). Ker tožena stranka opisane primerjave ni opravila, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz tega razloga nezakonita.

Na podlagi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožena stranka nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pritožbi tožnice je ugodilo in po določbi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Na preostale pritožbene navedbe po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP ni odgovorilo, saj za odločitev niso bistvenega pomena.

Zaradi spremembe odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče skladno z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o povračilo stroškov pred sodiščem prve stopnje. Tožnici je glede na določbi 154. člena ZPP in 1. odstavka 155. člena ZPP ter v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03) priznalo 300 točk za sestavo tožbe, dvakrat po 225 točk za dve pripravljalni vlogi, 300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, 150 točk za drugi narok, 300 točk urnine za trajanje obeh narokov in 2 % (30 točk) materialnih stroškov. Glede na vrednost odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo utemeljeno priglašeni stroški postopka tožnice 702,27 EUR oziroma skupaj z 20 % davka na dodano vrednost (140,45 EUR) v celoti 842,72 EUR. Navedeni znesek ji je dolžna povrniti tožena stranka, saj je tožnica s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, zaradi česar je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožnici je pritožbeno sodišče priznalo 375 točk za sestavo pritožbe, kar skupaj z davkom na dodano vrednost predstavlja znesek 206,56 EUR, ter odločilo, da ji ga je dolžna povrniti tožena stranka. Svoje stroške za sestavo odgovora na pritožbo pa krije tožena stranka sama, saj le-ta ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora.