Jedro

Tožnica je na zaslišanju pred organom za dodelitev brezplačne pravne pomoči jasno izjavila, da v danem roku 30 dni od poziva, predloga za sodno ureditev meje ni podala. Tako je nastopila situacija iz 4. odstavka 39. člena ZEN, po kateri se šteje, da lastnik s potekom predlagane meje soglaša, če sodni postopek v roku 30 dni od vročitve oziroma poziva ne začne sodnega postopka za ureditev meje. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka prošnjo tožnice kot očitno nerazumno zavrnila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 673/2010-26 z dne 9. 2. 2011. Tožena stranka je presodila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 1. odstavku 24. člena ZBPP. V skladu z 9. členom ZUP je zaradi razjasnitve situacije tožnico pozvala na zaslišanje, na katerem je med drugim navedla, da kljub temu, da je bila seznanjena z zamujenim 30 dnevnim rokom za vložitev predloga za sodno določitev meje, želi vložiti revizijo, saj je bila z odločitvami GURS oškodovana, meja pa ni bila pravično odmerjena. Na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS je tožena stranka ugotovila, da tožnica glede na določila 1. odstavka 39. člena v zvezi s 4. odstavkom 39. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) v 30 dnevnem roku ni sprožila zahteve za sodno ureditev meje, kot je bilo to določeno v odločbi GURS, zaradi česar se je glede na citirane določbe ZEN štelo, da soglaša s potekom predlagane meje v upravnem postopku. Zato tožena stranka ugotavlja, da je tožnici s tem, ko jo je povabila na zaslišanje, dala možnost za navajanje morebitnih okoliščin, vezanih na obravnavano vloge za brezplačno pravno pomoč. Tožnico je še pred podajo izjave na zapisnik seznanila z vsebino sodbe Upravnega sodišča RS. Kljub temu je tožnica na zaslišanju le pavšalno navajala razloge za revizijo v smislu napačno določene meje med konkretnimi parcelami. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da je zahteva tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči očitno nerazumna in z vložitvijo revizije nima izgleda za uspeh.

Tožnica se ne strinja z izpodbijano odločbo in vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je tožena stranka nepravilno sklepala, da se je tožnica strinjala in soglašala s potekom meje, predlagane v upravnem postopku, češ da ni v 30 dnevnem roku sprožila zahteve za sodno določitev meje. Te možnosti ni imela, saj v postopku, ki ga je vodil geometer, sploh ni sodelovala, kot je bilo nepravilno navedeno v obrazložitvi odločbe. Zapisnik je lastnoročno podpisal nekdo drug. Sodelovala je v postopku, katerega je geometer opravil dne 15. 9. 2008, vendar se s postavljeno mejo ni strinjala ter temu posledično in izključno zaradi tožničinega nestrinjanja tudi ni želela niti ni podpisala nobenega zapisnika. Krivde za nesprožitev postopka ureditve sporne meje ni mogoče pripisati tožnici, saj za takšno ravnanje ni krivda na njeni strani, saj zadnje odločbe od Geodetske pisarne Brežice ni prejela. Tožena stranka tudi nepravilno ugotavlja, da je tožnici s tem, ko jo je pozvala na zaslišanje, dala vse možnosti za uveljavljanje morebitnih okoliščin, vezanih na obravnavano vlogo. Sodni uslužbenec, ki rešuje zadeve, bi jo moral s pravno in dejansko problematiko seznaniti in poučiti kot prava neuko stranko, vendar se to ni zgodilo. Če bi se ravnalo tako, kakor bi se moralo, bi bilo ugotovljeno, da ima tožnica podlago za vložitev pravnega sredstva – revizije. Poleg tega pa tudi ni mogoče govoriti o kakšni zamudi z ZEN določenega materialnega roka, saj ta rok lahko stranka zamudi le v primeru, ko ji je vročena odločba. Predlaga, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je organ za brezplačno pravno pomoč po presoji sodišča pravilno zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz razlogov po 24. členu ZBPP, ker zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh in je zato tudi ni razumno sprožati. Organ za brezplačno pravno pomoč je za svojo odločitev navedel pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče sklicuje v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZUS-1. Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna in da ima verjeten izgled za uspeh, zaradi česar je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alineja 1. odstavka 24. člena). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma če je pričakovanje oziroma zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (3. odstavek 24. člena ZBPP).

V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker je že Upravno sodišče RS presodilo, da iz izpodbijane odločbe upravnega organa izhaja, da je potekala ustna obravnava, katere se je tožnica udeležila. Po opravljeni ustni obravnavi je meja ostala sporna, ker se tožnica s predlagano mejo ni strinjala. Prvostopni organ je zato tožnico v skladu s 1. odstavkom 39. člena ZEN pozval, da v 30 dneh od poziva pri pristojnem Okrajnem sodišču v Brežicah vloži predlog za sodno ureditev meje. Opozorjena je tudi bila, da se bo sicer štelo, da se s predlagano mejo, kot izhaja iz elaborata, strinja. Postopka ureditve sporne meje ni sprožila, navedena dejanja pa izkazujejo, da je organ ravnal v skladu z odločbo 39. člena ZEN, po kateri se šteje, da lastnik oziroma lastniki soglašajo s potekom predlagane meje, če sodni postopek v roku 1. odstavka tega člena ni začet. Tudi po presoji sodišča je bila tožnici v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe v skladu z določbo 9. člena ZUP dana možnost v zadostni meri, da se o zadevi izjasni. Iz zapisnika o zaslišanju vabljene stranke z dne 17. 3. 2011 je razvidno, da je tožnica s svojim podpisom potrdila izjavo: „ko me seznanite z vsebino odločbe GURS in dejstvom, da v danem roku 30 dni od poziva nisem na sodišču podala predloga za sodno določitev meje povem, da kljub temu želim vložiti revizijo, saj menim, da sem bila z odločitvami GURS oškodovana, meja pa ni bila pravično odmerjena“. Zato ne vzdržijo tožbeni ugovori tožnice, da ni imela možnosti vložiti predloga za sodno varstvo, saj je kot rečeno na zaslišanju pred organom za dodelitev brezplačne pravne pomoči jasno izjavila, da v danem roku 30 dni od poziva, predloga za sodno ureditev meje ni podala. Tako je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno sklepala, da je nastopila situacija iz 4. odstavka 39. člena ZEN, po kateri se šteje, da lastnik (v tem primeru tožnica) s potekom predlagane meje soglaša, če sodni postopek v roku 30 dni od vročitve oziroma poziva ne začne sodnega postopka za ureditev meje. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka pravilno uporabila določbo 24. člena ZBPP in prošnjo tožnice kot očitno nerazumno zavrnila, saj tudi po presoji sodišča v postopku revizije ne bi mogla uspeti.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene ugovore, ki jih v upravnem postopku ni navedla. Sodišče navedene ugovore ocenjuje kot nedovoljeno tožbeno novoto v smislu 3. odstavka 20. člena ZUS-1, po katerem v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. To možnost je tožnica imela s tem, ko je bila povabljena na zaslišanje v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnice na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka je vsebovan v izreku o zavrnitvi tožbe in temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.