Jedro

Po določbi drugega odstavka 45. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sme državni tožilec opravljati druga dejanja, ki so določena v zakonu, poleg tistih iz prvega odstavka istega člena. Državni tožilec lahko opravlja le tiste naloge, ki mu jih zakon nalaga. Tretji odstavek 498. člena ZKP državnemu tožilcu ne nalaga, da mora vložiti predlog zaradi česar sodišče lahko izda sklep po uradni dolžnosti.

Odvzem predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP ni omejevalni ukrep, ampak gre za izrekanje varnostnega ukrepa odvzema predmetov, kadar takšna odločitev manjka v sodbi, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega. Ob odločanju o odvzemu predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP je domneva nedolžnosti že pravnomočno ovržena. Obtožnemu načelu je bilo zadoščeno s tem, da je kazenski postopek tekel na predlog državnega tožilca.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom IV Ks 49654/2024 z dne 17. 12. 2024 obsojenemu A. A. odvzelo osebno vozilo znamke Dacia Logan s kontaktnimi ključi. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornice obsojenca s sklepom II Kp 49654/2024 z dne 8. 4. 2025 zavrnilo kot neutemeljeno in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2.Obsojenčeva zagovornica zoper navedeni pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi ter obsojencu vrne zaseženo vozilo.

3.Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da zatrjevane kršitve niso podane.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegova zagovornica, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5.Zahtevo za varstvo zakonitosti je glede na prvi odstavek 420. člena ZKP, mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

6.Zagovornica vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep, s katerim kazenski postopek ni bil končan, ampak zoper posebni sklep o odvzemu predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP, ki je druga sodna odločba v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi se vložnica zavzema za ugotovitev, da sme sodišče sklep o odvzemu predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP le na predlog državnega tožilca, saj pooblastilo sodišču za postopanje po uradni dolžnosti ni izrecno, pri čemer se sklicuje na načelo akuzatornosti. Vrhovno sodišče presoja, da zagovornica s svojimi navedbami odpira pravno vprašanje, pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava, saj o njem ni relevantne sodne prakse.

7.V 498. členu ZKP je urejen poseben postopek odvzema predmetov. V prvem odstavku je določeno, da se predmeti, ki jih je po kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti, vzamejo tudi tedaj, kadar se postopek ne konča s sodbo, s katero se obsojenca spozna za krivega, če je nevarno, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje, ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale. V drugem odstavku je določeno, da poseben sklep o tem izda organ, pred katerim je tekel postopek takrat, ko je bil postopek končan oziroma ustavljen. Tretji odstavek določa, da sklep o odvzemu predmetov iz prvega odstavka izda sodišče tudi, če v sodbi, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega, manjka taka odločba. Četrti in peti odstavek urejata vročanje sklepa ter pravico do pritožbe.

8.Vrhovno sodišče se omejuje na presojo položaja, s katerim je soočeno. V obravnavani zadevi je sodišče izdalo sklep, ker je v obsodilni sodbi, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), manjkala odločba o obligatornem odvzemu vozila, ki je bilo uporabljeno za storitev kaznivega dejanja in last obsojenca, skladno z osmim odstavkom 308. člena KZ-1. Gre torej za primer, kjer po določbi tretjega odstavka 498. člena ZKP sodišče izda sklep o odvzemu predmetov, ki se po kazenskem zakonu morajo vzeti, kadar v sodbi, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega, manjka odločba o odvzemu predmetov.

9.Zagovornica trdi, da sme sodišče tak sklep skladno z načelom akuzatornosti izdati le na predlog državnega tožilca, ob tem poudarja, da tudi vse ostale predloge daje tožilec, postopanje po uradni dolžnosti pa je izjema, ki mora biti izrecno določena, ki po stališču vložnice, v 498. členu ZKP ni izrecno določena. Zlasti izpostavlja, da tožilec v pravnomočno končanem postopku, ki se je končal z obsodilno sodbo, izrecno ni predlagal odvzema osebnega vozila, zaradi česar ga sodišče ni smelo izreči in ga pravilno ni izreklo, posledično pa ga ne bi smel izreči niti zunajobravnavni senat.

10.Uvodoma Vrhovno sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni vložničini očitki, da višje sodišče ni pojasnilo zaključka, da je nesubstancirno pritožbeno zatrjevanje kršitve 16. in 19. člena ZKP. Razlogi sodišča druge stopnje vključujejo tako ugotovitev o nesubstanciranosti zatrjevanih kršitev kot tudi, da takšne kršitve niso izkazane. V tem okviru se je pritožbeno sodišče opredelilo do v zahtevi izpostavljenih pritožbenih navedb, da tožilec v postopku ni predlagal odvzema predmetov in da sodišče kljub temu, da gre za obligatoren odvzem predmetov, le-teh ne sme odvzeti brez predloga državnega tožilca (točki 5 in 6 drugostopenjskega sklepa). Ker se je sodišče do navedb o kršitvi načela akuzatornosti opredelilo so brezpredmetne nadaljnje navedbe o obsegu preizkusa sodišča druge stopnje po uradni dolžnosti.

11.Zagovornici ni mogoče pritrditi v zatrjevanju, da sodišče v sodbi ne sme odločiti o varnostnem ukrepu odvzema predmetov brez predloga državnega tožilca. Sodišče po stališču sodne prakse in pravne literature na predlog tožilca glede kazenskih sankcij ni vezano. Sodišče lahko že v sodbi brez predloga ali celo v nasprotju s predlogom državnega tožilca odvzame predmete skladno s 73. členom KZ-1, če gre za obligatoren odvzem, pa sodišče po zakonu mora odvzeti predmete. Ta odločitev sodišča tako ni odvisna od volje državnega tožilca, ki s tem varnostnim ukrepom ne more razpolagati. Tudi v obravnavanem primeru je varnostni ukrep po osmem odstavku 308. člena KZ-1 obligatoren, zaradi česar državni tožilec s svojim stališčem, da izrecno ne predlaga odvzema predmetov, ne more izključiti izreka varnostnega ukrepa, zato lahko sodišče po uradni dolžnosti v sodbi izreče ukrep odvzema predmetov.

12.Po presoji Vrhovnega sodišča lahko sodišče izreče odvzem predmetov po uradni dolžnosti tudi s posebnim sklepom. Zagovorničine teze namreč ne podpira določba drugega odstavka 45. člena ZKP po kateri sme državni tožilec opravljati druga dejanja, ki so določena v zakonu, poleg tistih iz prvega odstavka istega člena. Predpisano je torej obratno, kot si prizadeva vložnica. Državni tožilec lahko opravlja le tiste naloge, ki mu jih zakon nalaga. Tretji odstavek 498. člena ZKP državnemu tožilcu ne nalaga, da mora vložiti predlog, zaradi česar sodišče lahko izda sklep po uradni dolžnosti. Pri tem ni mogoče spregledati, da je glede na zakonsko določbo za obrambo predvidljivo, da bo sodišče tak sklep lahko izdalo.

13.Izhajajoč iz navedenega zagovornica ne more uspeti niti s sklicevanjem na obtožno načelo, kot ga opredeljujeta drugi odstavek 16. člena in prvi odstavek 19. člena ZKP. Skupno sporočilo obeh določb je, da se kazenski postopek začne na predlog upravičenega tožilca (prvi odstavek 19. člena ZKP) in da mora tožilec navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje (drugi odstavek 16. člena ZKP). Načelo akuzatornosti tako nalaga, da se sme kazenski postopek zaradi ločitve funkcije kazenskega pregona od funkcije sojenja začeti in teči le na predlog upravičenega tožilca. Sodišče je tako vezano na predlog državnega tožilca glede očitanega ravnanja. Dokazno breme v zvezi z očitanim dejanjem nosi upravičeni tožilec zaradi domneve nedolžnosti, ki varuje obdolženca, dokler mu krivda ni pravnomočno dokazana. Stališče, da se načelo akuzatornosti izvorno nanaša na obtožbo oziroma pojem dejanja v procesnem smislu je mogoče razbrati tudi v sodni praksi. Ustavno sodišče je zahtevo, da mora predlog za omejevalne ukrepe kot je npr. začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi podati tožilec utemeljilo na domnevi nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Ob odločanju o odvzemu predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP je domneva nedolžnosti že pravnomočno ovržena. Obtožnemu načelu pa je bilo zadoščeno s tem, da je kazenski postopek tekel na predlog državnega tožilca.

14.Odvzem predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP ni omejevalni ukrep v smislu citirane odločbe Ustavnega sodišča, ampak gre za izrekanje varnostnega ukrepa odvzema predmetov, kadar takšna odločitev manjka v sodbi, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega. V obravnavanem kontekstu lahko manjka le odločba o varnostnem ukrepu, ki je predpisana kot sestavina sodbe v 5. točki prvega odstavka 359. člena ZKP. Ker že v kazenskem postopku sodišče o varnostnem ukrepu odvzema predmetov odloča po uradni dolžnosti, po presoji Vrhovnega sodišča ni razloga, zakaj ne bi tako odločalo tudi na podlagi tretjega odstavka 498. člena ZKP. Stališče, da gre za odločanje po uradni dolžnosti je zastopano tudi v pravni literaturi.

15.V pravni literaturi se pojavlja stališče, da sme sklep po 498. členu ZKP izdati le na predlog državnega tožilca.

16.Takšnega stališča v zvezi s sklepom po tretjem odstavku 498. člena ZKP ni mogoče sprejeti iz dveh razlogov. Prvič, avtor izhaja iz stališča, da gre za omejevalni ukrep, kar sklep po tretjem odstavku 498. člena ZKP ni, kot že pojasnjeno. Drugič pa zato, ker zakon državnemu tožilcu ne nalaga, da bi moral vložiti predlog, česar ne spremeni niti upoštevanje načela akuzatornosti, ki se na obravnavni položaj ne razteza, saj ne gre za odločanje o obtožbi, ampak za odločanje o odvzemu predmetov, kadar takšna odločba manjka v obsodilni sodbi.

17.Zagovornica zatrjuje še, da se obramba ob odsotnosti predloga ni mogla izjaviti o odvzemu predmetov. Pri tem izhaja iz pravno zmotnega stališča, da bi sodišče smelo izdati sklep le na predlog državnega tožilca, ki po obrazloženem ni potreben. Kolikor vložnica trdi, da se obramba ni mogla izjaviti o odvzemu predmetov, pri tem zaide v nasprotje z lastnimi navedbami, da je bila pisno obveščena, da bo o odvzemu predmetov odločal zunajobravnavni senat, hkrati pa ne konkretizira, zakaj obramba kljub takšnemu obvestilu svojega stališča ni mogla podati, pri čemer je obramba tudi imela možnost vložiti pritožbo, ki jo je tudi izkoristila. Ob takšnem procesnem dejanskem stanju ni mogoče prepoznati kršitve pravice do izjave.

C.

18.Zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP po navedenem niso podane, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

19.Upoštevaje obsojenčeve slabe premoženjske razmere ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1B. Nerat v M. Šepec, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 728, npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 77/2002 z dne 30. 9. 2004, I Ips 76/2007 z dne 19. 4. 2007, I Ips 122/2003 z dne 17. 11. 2005.

2Z. Dežman v M. Šepec, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 168.

3Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 208/2005 z dne 21. 12. 2006, I Ips 27359/2013 z dne 14. 9. 2017.

4Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004.

5Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1048.

6Z. Fišer v M. Šepec, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 454.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 498, 498/1, 498/3 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 73, 73/1, 308, 308/8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.