Jedro

Tožena stranka bi glede na svoje trditveno (in dokazno) breme morala v predlogu navesti vsa dejstva, ki glede na zgoraj navedeno zakonsko podlago utemeljujejo delno taksno oprostitev, oziroma odloženo ali obročno plačilo sodne takse.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zavrne predlog tožene stranke za delno oprostitev plačila sodne takse za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari (I. točka izreka), kakor tudi predlog za odloženo plačilo sodne takse (II. točka izreka) in njeno obročno plačilo (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper izpodbijani sklep vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženo stranko delno oprosti plačila sodne takse, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožene stranke za plačilo sodne takse v 12 obrokih, oziroma da ji naloži plačilo le-te po pravnomočno končanem postopku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno z 11. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 63/2013 z dne 26. 7. 2013, vključujoč ZST-1B) lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba ali podjetnik posameznik, glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila taks, oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1), kar sodišče ugotovi na podlagi podatkov, ki jih je v skladu z drugim in tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 dolžna navesti stranka, ki prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

5. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka glede na svoje trditveno (in dokazno) breme v predlogu navesti vsa dejstva, ki glede na zgoraj navedeno zakonsko podlago utemeljujejo delno taksno oprostitev, oziroma odloženo ali obročno plačilo sodne takse, vendar tega ni zmogla.

6. Tožena stranka je namreč v predlogu (list. št. 79 spisa) glede svojega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja navedla le, da v kolikor bi morala plačati visoko sodno takso, bi bilo njeno poslovanje ogroženo, in ničesar drugega (vsebinskega) več. Ni torej opisala svojega premoženjskega stanja, niti ni zatrjevala, da premoženja ne more unovčiti (in zakaj). Tožena stranka tudi ni navedla razlogov, zaradi katerih bi plačilo sodne takse ogrozilo opravljanje njene dejavnosti (navedla je le, da bi bilo s plačilom sodne takse njeno poslovanje ogroženo). Ob takšni pomanjkljivi trditveni podlagi se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe tožene stranke, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa (pre)kratka in je zato mogoče trditi, da sodišče prve stopnje sploh ni presojalo premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke. Enako velja za pritožbene navedbe, da ni izpeljalo nobene dokazne ocene o trditvah tožene stranke in da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in je neobrazložen v tolikšni meri, da ga ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je tožena stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla, da sta njena pasiva in aktiva 0,00 EUR, kakor tudi čisti poslovni izid in bilančni dobiček, kar se ne ujema z javno objavljenimi podatki na spletni strani AJPES. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da bilanca stanja na dan 31. 12. 2014 izkazuje sredstva (aktivo) v višini 7.428,00 EUR, od tega 7.393,00 EUR dolgoročnih, 35,00 EUR pa kratkoročnih sredstev. Tožena stranka v zvezi s tem v predlogu ni navedla ničesar, v izjavi o premoženjskem stanju pa je celo navedla, da so njena sredstva 0,00 EUR. Zato v pritožbenem postopku ne more uspeti s (prepoznimi) navedbami, da dolgoročnih sredstev v danem trenutku ne more preoblikovati v denar in si s tem zagotoviti likvidnosti. To bi morala tožena stranka konkretizirano navesti že v predlogu, svoje trditve pa dokazno podpreti, ali pa vsaj v pritožbi navesti, zakaj teh trditev ni mogla podati že prej (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja tudi za navedbe, da višina sodne takse presega sredstva družbe.

8. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).