Jedro

Sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti mora temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah (objektivnih in subjektivnih), na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstoji nevarnost ponovitve.

Izrek

Zoper obdolženega M. P. se iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljša pripor še za en mesec, to je do 2. 10. 2016.

Obrazložitev

A. 1. S sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kranju I Kpd 21940/2016 z 3. 6. 2016 je bil zoper obdolženega M. P. odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki teče od prijetja obdolženega 2. 6. 2016 od 6.58 ure dalje, ker je utemeljeno osumljen storitve nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Ks 21940/2016 s 1. 7. 2016 obdolžencu pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšal še za dva meseca, to je do 2. 9. 2016. 2. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Kpr 21940/2016 s 6. 6. 2016 zoper obdolženega M. P. in soobdolženega U. K. uvedla kazensko preiskavo zaradi utemeljenega suma storitve nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1; s sklepom s 13. 6. 2016 je bila kazenska preiskava razširjena še zoper E. P. zaradi kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 ter zoper B. M. zaradi kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1; s sklepom z 20. 6. 2016 pa je preiskovalna sodnica preiskavo razširila še zoper L. S. zaradi kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 ter s sklepom z 8. 7. 2016 zoper P. K. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1. 3. Dne 18. 8. 2016 je okrožna državna tožilka predlagala podaljšanje pripora obdolžencu M. P. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za en mesec. V predlogu navaja, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev in podaljšanje pripora, niso v ničemer spremenile. Glede utemeljenosti suma se sklicuje na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, izpostavlja izpovedbo oškodovanca A. Š., ki je več ur prepričljivo in pretresljivo izpovedoval o dejanjih obdolženca v obdobju od marca 2011 do aprila 2016, ki je potrjena z izpovedbami zaslišanih prič (M. S., L. K., M. O., U. K., M. P., D. Š., L. J.) listinsko dokumentacijo, uradnimi zaznamki o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja (o opravljenih audio posnetkih in prepisih audio posnetkov, pregledu vsebine e-pošte, ugotovitve o pregledu podatkov na zaseženih mobilnih telefonih oškodovanca, pregleda vsebine zaseženih bančnih izpiskov pri A. A., d.d., B. B., d.d, D. B., d.d. za oškodovanca, pregledu gotovinskih dvigov z bančnih računov oškodovanca, analitičnega poročila PU Kranj o ugotovitvah na podlagi pridobljenih podatkov, izpisov s transakcijskih računov oškodovanca in zavarovanih elektronskih sporočil...) ter poročili o tajnem delovanju in opazovanju, s prepisi razgovorov, ki so potekali med obdolženim M. P., U. K. in oškodovancem, torej z vsebino izsledkov, pridobljenih z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov po 149.a členu ZKP, od prvega do četrtega odstavka 150. člena ZKP in po 155.a členu ZKP. Navaja objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje. Meni, da so glede na okoliščine, ki jih izpostavlja v predlogu, pričakovani učinki pripora sorazmerni s posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Zaradi ponovitvene nevarnosti obdolženca je varnost oškodovanca, pa tudi drugih ljudi ogrožena do te mere, da ji je potrebno dati prednost pred obdolženčevo pravico do osebne svobode. V predlogu še navaja, da je potrebno zaslišati še nekaj že predlaganih prič, pridobiti poročilo o opravljenih preiskavah zaseženih elektronskih naprav in na podlagi pridobljenih podatkov se bo lahko izkazalo, da bo potrebno preiskavo dopolniti. Zaradi kompleksnosti in obširnosti zadeve, potrebuje okrožni državni tožilec tudi primeren čas za pripravo obtožnice.

4. Predlog okrožne državne tožilke je bil posredovan v odgovor obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Obdolženčev zagovornik odvetnik M. S. v odgovoru na predlog nasprotuje podaljšanju pripora in predlaga, da se morebitni takšen ukrep izvaja s hišnim priporom ali prepovedjo približevanja. Ker bi bil v primeru kršitve milejšega ukrepa zoper obdolženca takoj odrejen pripor, odreditev milejšega omejevalnega ukrepa niti za državno tožilstvo niti za sodišče ne more predstavljati tveganja ponovitvene nevarnosti. Izpostavlja, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila oškodovančeve izpovedbe, ki jo okrožna državna tožilka povzema nepravilno in enostransko. Ni jasno, od kje obdolžencu očitana protipravna premoženjska korist, saj posamezni zneski seštevka, ki ga navaja državna tožilka ne dosegajo. Izpostavlja, da v zadnjem času pred priprtjem obdolženca le ta z oškodovancem ni imel stikov, prav tako ne drži navedba, da naj bi obdolženec oškodovanca ves čas spremljal, nadzoroval, zasledoval, mu omejeval svobodo gibanja, mu na vsakem srečanju vzel telefon ter denarnico. V zadevi je jasno le, da je oškodovanec obremenil obdolženca, potem ko se je znašel v nepremostljivih dolgovih in pritiska upnikov ni več zdržal. Navaja še, da ponovitvena nevarnost ni izkazana, saj objektivnega kriterija oškodovančeva izpovedba ne potrdi, s strani državne tožilke navedene subjektivne okoliščine pa so enostranske in nepreverjene trditve.

5. Preiskovalna sodnica M. R. je, ob predložitvi Vrhovnemu sodišču zaradi odločitve o predlogu okrožne državne tožilke za podaljšanje pripora, skladno z določbo tretjega odstavka 205. člena ZKP, dne 22. 8. 2016 podala pojasnilo. Navaja, da preiskava še ni končana, zaslišana je bila večina prič, s tem, da je potrebno zaslišati še dve priči, ki se do sedaj narokov nista udeležili, in sicer je zaslišanje je razpisano za dne 29. 8. 2016, poleg tega sodišče še ni prejelo odgovora PU Kranj glede vloženih kazenskih ovadb zoper A. Š., dne 6. 9. 2016 se bo v prostorih SKP PU Kranj ob prisotnosti obdolženega opravil pregled dokumentacije, ki je bila zasežena na hišni preiskavi pri njem, prav tako pa sodišče še vedno čaka na poročilo, ki se tiče pregleda obdolžencu zaseženih elektronskih naprav.

B.

6. Preiskovalna sodnica je dne 6. 6. 2016 izdala sklep o uvedbi preiskave zoper obdolženega M. P. in U. K., zaradi utemeljenega suma, da sta storila nadaljevano kaznivo dejanje izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje izsiljevanja je po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 v zakonu določena kazen zapora od enega do osmih let. Formalni pogoj za podaljšanje pripora nad tri mesece po drugem odstavku 205. člena ZKP je tako podan.

7. Pri odločanju o predlogu za podaljšanje pripora mora sodišče opraviti vsebinsko enak preizkus kot pri njegovi odreditvi oziroma podaljšanju pred nižjimi sodišči. Ta obsega presojo, ali so podani naslednji pogoji: (a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, (b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in (c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi. Vrhovno sodišče ocenjuje, da so podani vsi zakonski in ustavni pogoji za podaljšanje pripora, prav tako ni utemeljeno vztrajanje obrambe pri predlogu, da bi se obdolžencu izrekel milejši omejevalni ukrep.

8. Utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, je izkazan s pravnomočnim sklepom o uvedbi kazenske preiskave, kjer so konkretno ter določljivo izpostavljeni zbrani dokazni viri v spisu, bil pa je tudi večkrat pravnomočno presojen tako v sklepu o odreditvi pripora s 3. 6. 2016 in kasnejšemu sklepu s 1. 7. 2016, ko je bilo odločeno o prvem podaljšanju pripora. Strinjati se je z okrožno državno tožilko, ko v predlogu navaja, da dokazi, izvedeni med preiskavo, utemeljenega suma niso v ničemer omajali. Zato tudi niso utemeljene navedbe iz odgovora na predlog, v katerem obdolženčev zagovornik podaja svoje tolmačenje izpovedbe oškodovanca ter s sklicevanjem na posamezne izseke oškodovančeve izpovedbe utemeljuje tezo, da ni podan utemeljen sum. Po ustaljeni sodni praksi se namreč Vrhovno sodišče v postopku odločanja o podaljšanju pripora omeji le na ugotovitve, ali iz zbranih dokazov izhajajo dejstva in okoliščine, ki z določeno stopnjo verjetnosti omogočajo sklepanje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. V izpovedbi je oškodovanec vsebinsko potrdil navedbe v kazenski ovadbi ter se skliceval na konkretne podatke o prometu na transakcijskem računu, sklenjene posojilne pogodbe, elektronska sporočila in drugo komunikacijo med njim in obdolžencem. Ocena verodostojnosti oziroma zanesljivosti posameznih dokazov ni predmet presoje v tej fazi kazenskega postopka, ko gre za odločanje o predlogu okrožnega državnega tožilca za podaljšanje pripora, ampak predmet presoje razpravljajočega senata na glavni obravnavi, če bo do nje prišlo. V tej fazi postopka sodišče pretehta, ali zbrani dokazi in podatki upravičujejo sklep o utemeljenosti suma, da je konkretna oseba storila določeno kaznivo dejanje. V konkretnem primeru so takšni dokazi poleg izpovedbe oškodovanca, izpovedbe prič ter drugi dokazi, ki navedbe oškodovanca potrjujejo (podatki o bančnih transakcijah in njihova analiza, izsledki analize elektronske komunikacije in komunikacije po telefonu, predložene notarske listine, ki prikazujejo izvor denarja in vsebina izsledkov pridobljenih z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov po 149.a členu ZKP, od prvega do četrtega odstavka 150. člena ZKP in po 155.a členu ZKP) ter nenazadnje v pomembnem obsegu tudi navedbe soobdolženega U. K. 9. Prav tako se niso v ničemer spremenile okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora zoper obdolženca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Sodišče ocenjuje, da ponovitvena nevarnost objektivno izhaja že iz teže kaznivega dejanja ter načina njegove storitve. Na stopnji utemeljenega suma je namreč izkazano, da je obdolženec izvajal protipravno dejavnost skozi daljše časovno obdobje (pet let), da je pritiske kontinuirano izvajal in jih tudi stopnjeval, vršil je nadzor nad oškodovancem, uporabil resne grožnje zoper življenje oškodovanca, pa tudi v povezavi z njegovimi bližnjimi, uporabil je tudi fizično silo ter si na ta način od oškodovanca pridobil izjemno veliko premoženjsko korist. Gre tudi za veliko število izvršitvenih dejanj.

10. Kot subjektivne okoliščine, ki kažejo na obstoj ponovitvene nevarnosti, okrožna državna tožilka utemeljeno izpostavlja obdolženčev premoženjski motiv, dejstvo, da je na nivoju utemeljenega suma izkazano, da je bil obdolženec v svojih zahtevah do oškodovanca, da mu izroča vedno več denarja neizprosen in izjemno vztrajen in je od njega zahteval, da se zadolžuje po tem, ko ni mogel več iz lastnih sredstev izpolnjevati obdolženčevih zahtev. Življenjski slog obdolženca je, kot je bilo že ugotovljeno v predhodnih sklepih, nesorazmeren s prikazanimi dohodki, ki mu očitno niso bili dovolj za zadostitev potreb po višjem življenjskem standardu. Poleg tega iz predloga okrožne državne tožilke izhaja, da je obdolženec zahteve po izplačilu denarnih sredstev znatno povečal v času, ko je gradil hišo v kateri živi, ter da ima apartmaje v Črni gori, kar potrjuje soobdolženi U. K. Poleg navedenega na obstoj ponovitvene nevarnosti kaže tudi okoliščina, da je bil obdolženec že kaznovan za kaznivo dejanje z elementi nasilja in je očitano mu kaznivo dejanje izvrševal v preizkusni dobi po sodbi Okrajnega sodišča v Kranju I K 2959/10 s 7. 6. 2016, pravnomočni 15. 6. 2012. 11. Že izpostavljene objektivne okoliščine (velika teža kaznivega dejanja, način storitve kaznivega dejanja, zavržnost dejanja, motivi storitve kaznivega dejanja, vztrajnost, večje število izvršitvenih dejanj) kot subjektivne okoliščine (obdolženčev premoženjski motiv, njegova neizprosnost in vztrajnost ter predkaznovanost) kažejo na nevarnost, da bi obdolženec tovrstno kaznivo dejanje, če bi bil izpuščen na prostost, ponavljal. Vse te okoliščine, tako objektivne kot subjektivne tudi kažejo, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep, da se zagotovi varnost ljudi. Varnost ljudi in njihovih življenj je po oceni Vrhovnega sodišča ogrožena do te mere, da to odtehta poseg v osumljenčevo pravico do osebne svobode. Način izvrševanja in izpostavljene okoliščine, v katerih je obdolženec dejanje izvršil, ne utemeljujejo izreka milejšega omejevalnega ukrepa, za kar se zavzema obdolženčev zagovornik.

C.

12. Pri določitvi roka, za katerega je potrebno po predlogu okrožne državne tožilke pripor zoper obdolženca podaljšati, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je glede na dejstvo, da gre za obširno kazensko zadevo, da je potrebno zaslišanje dveh prič, da še ni bila opravljena preiskava in analiza zaseženih elektronskih naprav, teh pa je 16 ter da še ni bil opravljen pregled dokumentacije, ki je bila zasežena obdolžencu pri hišni preiskavi, potrebno predlogu okrožne državne tožilke ugoditi in pripor zoper obdolženca podaljšati še za en mesec, to je do 2. 10. 2016.