Jedro

V obravnavanem primeru je tožnica sama pooblastila zagovornika v kazenskem postopku, zaradi česar ji zagovornik po uradni dolžnosti na podlagi določb ZKP ni bil dodeljen. Glede na navedeno dejansko stanje ter pravno stališče Vrhovnega sodišča RS je torej razlaga 3. člena ZBPP, po kateri je specialna ureditev ZKP izključila uporabo ZBPP v vseh primerih obvezne obrambe z zagovornikom po 70. členu ZKP, napačna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 1250/2015 z dne 13. 10. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku opr. št. I K 28689/2013. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica obtožena storitve kaznivega dejanja po členu 176 KZ-1, za katerega je zagrožena zaporna kazen od šestih mesecev do osmih let zapora. Po določbi 70. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mora imeti obdolženec v takem primeru zagovornika, kar pomeni, da sodišče obdolžencu postavi zagovornika po uradni dolžnosti, če si ga ta sam ne izbere. Ker je prosilka sama pooblastila zagovornika, ji odvetnik po uradni dolžnosti na podlagi 70. člena ZKP ni bil dodeljen. Po določbi 3. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) upravičenec, ki mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more uveljavljati te pravice v isti zadevi po ZBPP. Ker je torej prosilka upravičena do brezplačne pravne pomoči po posebnem zakonu, to je po ZKP, je glede dodelitve brezplačne pravne pomoči treba uporabiti določbe ZKP in ne ZBPP. Tudi po določbah ZKP (člen 97) namreč lahko sodišče obdolženca oprosti plačila stroškov postopka, če bi bilo zaradi navedenega ogroženo njegove preživljanje. Ker torej ZKP predvideva način, kako lahko socialno ogrožen obdolžen dobi brezplačno pravno pomoč, je po določbi 3. člena ZBPP uporaba navedenega zakona izključena. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 379/2010. 2. Tožnica v tožbi ugovarja, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 70. člena ZKP o obveznem zagovorniku, saj je bila za kaznivo dejanje, za katerega je obtožena, v času storitve dejanja zagrožena zaporna kazen od šestih mesecev do petih let zapora, zato ni upravičena do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti. Posledično to pomeni, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 3. člena ZBPP. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njeni prošnji, podredno pa, da vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka ter prosi za taksno oprostitev.

3. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno pravno vprašanje razlage ZBPP v razmerju do ZKP v primeru, ko je prosilcu – obdolžencu v kazenskem postopku zagotovljena obvezna obramba na podlagi ZKP.

6. O navedenem pravnem vprašanju je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče v sodbi opr. št. X Ips 251/2015 z dne 25. 11. 2015. Pri tem je navedlo, da specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po ZKP nastopi le v primerih obveznega zastopanja, če si obdolženec sam ne izbere zagovornika in je postavljen zagovornik s strani sodišča. Zato ZBPP ni mogoče razlagati tako, da se specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po 97. členu ZKP (ki omogoča plačilo z zastopanjem povezanih stroškov iz sredstev proračuna) nanaša tudi na primere, ko do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti ni prišlo, ker si ga je izbral obdolženec sam. V primerih, ko si obdolženec zagovornika izbere sam, se to vprašanje rešuje na podlagi ZBPP, v primeru, da je zagovornik postavljen po uradni dolžnosti, pa po specialni ureditvi ZKP. Prav tako je navedlo, da je s tem spremenilo stališče, ki je bilo zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 379/2010. 7. V obravnavanem primeru je tožnica sama pooblastila zagovornika v kazenskem postopku, zaradi česar ji zagovornik po uradni dolžnosti na podlagi določb ZKP ni bil dodeljen. Glede na navedeno dejansko stanje ter pravno stališče Vrhovnega sodišča RS v citirani sodbi je torej razlaga tožene stranke 3. člena ZBPP, po kateri je specialna ureditev ZKP izključila uporabo ZBPP v vseh primerih obvezne obrambe z zagovornikom po 70. členu ZKP, napačna. Sodišče je zato tožbi ugodilo ter odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala o zadevi ponovno odločiti upoštevaje pravno stališče v zvezi z razlago določb ZBPP, ki je navedeno v tej sodbi in sodbi Vrhovnega sodišča RS.

8. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica upravičena do povrnitve stroškov postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v pavšalnem znesku, ki v skladu z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 285,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker se v postopkih odločanja o brezplačni pravni pomoči v skladu z 10. členom ZST-1 sodna taksa ne plača.