Jedro

Učinek neposredne izvršljivosti ima le tisti del notarskega zapisa, glede katerega sta stranki določili neposredno izvršljivost in v to njuno odločitev, izvršilno sodišče ne more posegati.

Pri odločanju o stroških postopka je odločilen končni uspeh glede sprejete odločitve v ponovljenem postopku in je povsem nepomembno, ali je stranka s pritožbo uspela in dosegla razveljavitev sklepa in ponovno odločanje.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se v izpodbijani 1., 2. in 4. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik in upnica sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbi upnice se delno ugodi in se izpodbijana 3. točka izreka spremeni tako, da dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sicer se pritožba zavrne.

Dolžnik je dolžan upnici v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti 65,48 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrnilo in odločilo, da ostane sklep o izvršbi v celoti v veljavi (1. točka izreka); zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe (2. točka izreka); upnici naložilo, da mora dolžniku povrniti 753,36 EUR stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka) in zavrnilo predlog dolžnika za povrnitev stroškov ugovornega postopka (4. točka izreka).

Zoper sklep sta se pravočasno pritožila tako dolžnik kot upnica. Dolžnik odločitev sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in predlog zavrne oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sporazum, ki je bil pripravljen v pravni službi dolžnika, popolnoma jasen. V njem je zapisano, da če delodajalec odpravnine ne plača do 31. 01. 2009, pogodba s tem dnem ne preneha. V tem primeru torej upnici preneha samo mandat članice uprave, ne pa tudi delovno razmerje. Pogodba za tak primer v 13.3 točki določa, da se v primeru, da je upnica razrešena pred potekom časa, za katerega je imenovana, le tej ponudi delovno mesto, ki ustreza stopnji njene strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim ter da ima v tem primeru pravico še tri mesece prejemati plačo zadnjega meseca pred prenehanjem mandata. Ker upnici do 31. 01. 2009 odpravnine ni plačal, ji je ponudil razporeditev na drugo delovno mesto oziroma sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto planer analitik in je s tem svojo obveznost izpolnil. Upnici tako zaradi neplačila odpravnine delovno razmerje ni prenehalo. Sodišče prve stopnje samo šteje, da gre za sporazum iz 79. člena ZDR, pri tem pa prezre, da je bil sporazum odvisen od tega, ali dolžnik do 31. 01. 2009 plača odpravnino. Delovno razmerje ne bi prenehalo, če upnica sama ne bi odklonila drugega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje zmotno zaključi, da je notarski zapis jasen. Velja ravno obratno, in sicer le ta zaradi izvršilne klavzule postane nejasen. Klavzula je namreč nezdružljiva z dogovorjenim. Dejstvo je, da je bila izvršilna klavzula prvič dopisana pri notarju in jo je g. D. podpisal brez ustreznega pooblastila nadzornega sveta. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo ZGD in OZ, ko je zaključilo, da prokurist za takšno dejanje ne potrebuje posebnega pooblastila. Pri tem sodišče ne pojasni, na kateri predpis ali listino je oprlo svojo oceno, ki je zato arbitrarna. Ob pravilni uporabi materialnega prava, to je 73. člena OZ, bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da notarski zapis v tem delu ni veljaven in dolžnika se zavezuje, saj dolžnik tega določila ni nikoli odobril. Tako navedeno določbo razume tudi Vrhovno sodišče RS. Prav tako je napačna odločitev, da se dovoli izvršba, po kateri se bruto znesek prenaša neposredno na račun upnice. Tudi upnica sama priznava, da mora dolžnik plačati davke in prispevke. Po predlagani in dovoljeni izvršbi pa se celoten znesek prenese na račun upnice. Dolžnik meni, da je takšna obveznost po notarskem zapisu, ki ni pravilno in jasno določena, neizvršljiva, zato notarski zapis ni primeren za izvršbo. Upnica bi lahko zahtevala le, da se ji na njen račun izplača zgolj neto plača, pri čemer pa notarski zapis ne vsebuje neto zneska. Glede predloga za odlog meni, da v konkretnem primeru ne gre za izvršbo, na katero bi moral dolžnik računati, saj je svojo obveznost izpolnil. Blokada tako velikega zneska mu povzroča likvidnostne težave.

Upnica odločitev o stroških pritožbenega postopka izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da stroške pritožbenega postopka naloži v plačilo dolžniku, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi napačno uporabilo 154. člen ZPP, ki določa, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Odločilno je načelo končnega uspeha in je nepomembno, ali je stranka uspela s posameznim dejanjem.

Upnica je na pritožbo dolžnika odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za sporazum iz 79. člena ZDR, na podlagi katerega preneha veljati pogodba o zaposlitvi. Takšna je bila tudi volja strank. Dolžnik zmotno navaja, da ima sporazum alternativni obveznosti in da je izpolnil drugo obveznost, to je ponudil upnici sklenitev nove pogodbe za delovno mesto planer analitik. Pri tem ne pove, da je upnici sklenitev navedene pogodbe ponudil po tem, ko je upnici izročil razdolžni list in delovno knjižico. Meni, da prokurist ni prekoračil svojih pooblastil, saj ni zavezal dolžnika za več, kot je bilo dogovorjeno. Prav tako se strinja s sodiščem prve stopnje, da je višina obveznosti jasno določena. Glede na to, da je odpravnina dohodek, ki se izplačuje za več mesecev, in se zato obdavči s povprečno stopnjo dohodnine, je praktično nemogoče vnaprej določiti neto znesek. Upnica pa vsekakor ne zahteva, da dolžnik še dodatno plača davke in prispevke. Strinja se tudi z odločitvijo o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe.

Dolžnik na pritožbo upnice ni odgovoril. Pritožba dolžnika je neutemeljena, pritožba upnice je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo dolžnika izpodbijani sklep preizkusilo v delu, v katerem ni uspel, to je v 1., 2. in 4. točki izreka, na pritožbo upnice pa v odločitvi o stroških pritožbenega postopka, to je v 3. točki izreka sklepa (prvi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ). Preizkus je napravilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi dolžnika: Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 19. 03. 2009 na predlog upnice dovolilo izvršbo zaradi izterjave glavnice v znesku 90.710,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 02. 2009 do plačila ter izvršilnih stroškov, kot jih bo odmerilo sodišče, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper sklep o izvršbi ima dolžnik pravico ugovora (drugi odstavek 9. člena ZIZ). Po določbi drugega odstavka 53. člena ZIZ mora dolžnik svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložiti. Navesti mora dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ.

V skladu z določbo 17. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Izvršilni naslov je kvalificirana javna listina, na podlagi katere je mogoče zahtevati prisilno izvršitev terjatve, ki je v njem ugotovljena. Za postopek izvršbe velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da je sodišče na izvršilni naslov vezano in ne more presojati njegove pravilnosti in pravilnosti postopka, iz katerega izvira. Nanj je vezano toliko časa, dokler izvršilni naslov obstaja (dokler ni razveljavljen, odpravljen, spremenjen ali izrečen za neveljavnega). Izvršilni naslov kot procesna predpostavka za dopustnost izvršbe predstavlja domnevo, da obstaja terjatev, ki je v njem ugotovljena, in da so v njem navedene stranke legitimirane za izvršbo. Sodišče prve stopnje mora pri odločanju o predlogu za izvršbo tako ugotoviti, ali predložena listina predstavlja katero izmed v zakonu predvidenih listin, ki so lahko izvršilni naslov (17. člen ZIZ), ali le ta izpolnjuje pogoje za izvršljivost (19., 20. in 20. a člen ZIZ) in ali je po vsebini primeren za izvršbo (skladno z 21. členom ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti).

V obravnavani zadevi je upnica predlagala izvršbo na podlagi notarskega zapisa opr. št. SV z dne 27. 10. 2008 (glej 2. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ), ki predstavlja sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, in s katerim sta se stranki dogovorili, da ima upnica pravico do 6 bruto plač odpravnine, ki jo mora dolžnik izplačati do 31. 01. 2009. Notarski zapis je izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Pogoj izvršljivosti določa tudi Zakon o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94 s spremembami), ki v 4. členu določa, da je lahko notarski zapis izvršilni naslov za obveznost nekaj storiti ali dopustiti, če je glede takšne obveznosti dovoljena poravnava in če zavezanec soglaša z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa.

Sklenjen notarski zapis po presoji sodišča druge stopnje predstavlja veljaven in za izvršbo primeren izvršilni naslov, vse dokler le ta ni razveljavljen ali izrečen za ničnega. V njem je bila ugotovljena višina dolžnikovega dolga, dolžnik se je tudi strinjal z njegovo neposredno izvršljivostjo. Dolžnik se tako v ugovoru kot tudi ponovno v pritožbi sklicuje na 72. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ), ki določa, da je v primerih, če zastopnik prekorači svoja pooblastila, zastopani v zavezi samo, v kolikor odobri prekoračitev oziroma na 73. člen OZ, po katerem se šteje, da pogodba, ki jo sklene oseba brez pooblastila, brez odobritve neupravičeno zastopanega, sploh ni bila sklenjena. Zato meni, da navedeni notarski zapis dolžnika ne zavezuje, saj je pri njegovi sklenitvi prokurist, gospod D., prekoračil svoja pooblastila. Glede na zgoraj navedeno presojo izvršilnega naslova, ki jo napravi sodišče v izvršilnem postopku, pa dolžnik v tem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovora, da je sporazum, sklenjen v obliki notarskega zapisa, neveljaven, pač pa mora sprožiti pravdni postopek in izpodbiti veljavnost takšnega sporazuma (tako tudi sodna praksa npr. VSL III Cp 1692/99 in III Cp 667/2000).

Terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, upoštevajoč njegovo pravno naravo, se razlikujejo od drugih terjatev obligacijskega prava. Dolžnik zaradi pristanka na neposredno izvršljivost ni v pravni negotovosti, upnik pa lahko neposredno vloži predlog za izvršbo. Kot pri poravnavi, v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ne more biti dvoma o obstoju in višini terjatve. Prav zaradi tega ima naravo neposredne izvršljivosti terjatve tisti del notarskega zapisa, glede katerega sta stranki dogovorili njegovo neposredno izvršljivost. V konkretnem primeru sta stranki dogovorili neposredno izvršljivost obveznosti, da dolžnik plača upnici šest bruto plač v znesku 90.710,63 EUR do 31. 01. 2009 na njen osebni račun, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek točke tretjič). Ta del je jasen in zato tudi izvršljiv. V zvezi z notarskim zapisom kot izvršilnim naslovom, na podlagi katerega upnik zahteva neposredno izvršbo, mora biti izvršilno sodišče še posebej natančno in dosledno. Prav zato ima učinek neposredne izvršljivosti le tisti del notarskega zapisa, glede katerega sta stranki določili neposredno izvršljivost in v to njuno odločitev, izvršilno sodišče ne more posegati, tako, kot ne more upnik uspešno zahtevati na njegovi podlagi, kot izvršilnem naslovu, neposredne izvršbe za drugačno ali višjo terjatev, kot je določena v neposredno izvršljivem delu notarskega zapisa. Le ta del ima torej naravo izvršilnega naslova. Zato tudi ni utemeljena trditev, da dolžnik ne more izpolniti svoje obveznosti iz predloga za izvršbo, ne da bi s tem povečal svoje obveznosti iz izvršilnega naslova, saj mora od bruto zneska v korist države odvesti davke in prispevke. Ker sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku ni moglo odločiti izven okvira izvršilnega naslova, je odločitev, da je upnica upravičena terjati celoten znesek 90.710,63 EUR, pravilna. Morebitne ugovore glede tega zneska bi moral dolžnik uveljavljati pri sklepanju notarskega zapisa oziroma v okviru postopka njegovega izpodbijanja. Odločitev o zavrnitvi ugovora dolžnika ter posledično odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov ugovornega postopka je tako pravilna.

Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe. Že sodišče prve stopnje je dolžniku pravilno pojasnilo, da je pravno upoštevna le tista škoda, ki ni direktno v izpolnitvi same obveznosti, temveč mora nastati posebej oziroma se odražati v nekih drugih dobrinah. Zatrjevane likvidnostne težave torej niso razlog za odlog izvršbe.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Tudi glede stroškov upnice za odgovor na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije sama, ker so bili nepotrebni. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi sodišča druge stopnje (peti odstavek 38. člena ZIZ).

O pritožbi upnice: Delno utemeljeno pa odločitev v 3. točki izreka sklepa, s katero je sodišče prve stopnje odločilo o pritožbenih stroških strank, izpodbija upnica. Višje sodišče v Ljubljani je v svoji odločbi opr. št. z dne 04. 11. 2009 pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep zaradi podane bistvene kršitve določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o pritožbenih stroških pa na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za končno odločbo. V takšnem primeru v trenutku odločitve višjega sodišča še ni jasno, kakšna bo končna odločitev, zato še ni mogoče uporabiti temeljnega merila za odločanje o povrnitvi stroškov, to je kriterij uspeha. Pravilno pritožba opozarja, da je odločilen končni uspeh glede sprejete odločitve in je povsem nepomembno, ali je stranka s pritožbo uspela. Čeprav je torej dolžnik s pritožbo z dne 15. 07. 2009 uspel in je bila zadeva razveljavljena ter vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek, do stroškov navedene pritožbe ni upravičen, saj je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku z izpodbijanim sklepom ponovno zavrnilo njegov ugovor in predlog za odlog. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3.točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi upnice delno ugodilo in izpodbijano 3. točko izreka spremenilo tako, da dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Potrdilo pa je vsebovano odločitev sodišča, da upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo z dne 09. 09. 2009, saj ne gre za stroške, potrebne za izvršbo, ki jih je na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ dolžan kriti dolžnik. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje. V tem delu je pritožbo upnice zavrnilo ( 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnica je s pritožbo delno uspela, zato je upravičena do stroškov pritožbenega postopka v skladu z uspehov (drugi odstavek 165. člena v zvezi s drugim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnica je glede na vrednost spornega zahtevka upravičena do priglašenih stroškov pritožbe v višini 25,80 EUR (tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/08), povečane za 20 % DDV, kar skupaj znese 30,96 EUR. Pripada ji tudi plačani strošek sodne takse za pritožbo v višini 100,00 EUR. S pritožbo je upnica dosegla spremembo odločitve glede povračila stroškov dolžniku, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da ji je dolžnik dolžan povrniti polovico stroškov pritožbenega postopka, to je 65,48 EUR.