Jedro

Pritožbene navedbe, da sta stranki sklenili izvensodno poravnavo, v kateri sta sporazumno ugotovili, da je tožniku delovno razmerje prenehalo spornega dne, tožnik pa se je zavezal, da bo po prejemu spornega zneska umaknil tožbo, ter da je posledično zmotna odločitev o njegovi reintegraciji, pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 10. 2. 2020 nezakonito prenehalo in da še traja, tožena stranka pa je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo (točka I izreka); da je med tožnikom in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto monter suhomontažnih elementov, za polni delovni čas, z razporeditvijo delovnega tedna od ponedeljka do petka, z osnovno bruto plačo 1.000,00 EUR na mesec, od 11. 7. 2019 dalje (točka II izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku od 11. 2. 2020 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo in na ta znesek vse dodatke, ter mu izplačati pripadajoče neto zneske plače oziroma nadomestila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, za tožnika na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije posredovati podatke za vpis v matično evidenco in ga prijaviti v zavarovanje od 11. 2. 2020 dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo (prvi odstavek točke III izreka). V presežku, kar je tožnik iz naslova pravic iz delovnega razmerja zahteval več, je zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 183,60 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del zamudne sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 318. člena ZPP, bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del zamudne sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo pa šteje kot odgovor na tožbo. Navaja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 10. 2. 2020, pravdni stranki pa sta o tem dne 16. 4. 2020 sklenili izvensodno poravnavo. Tožnik je poravnavo sklenil brez napak volje, pri čemer se je strinjal, da mu je delovno razmerje prenehalo 10. 2. 2020, ter da dogovorjeni znesek 1.200,00 EUR predstavlja plačilo vseh zneskov, ki naj bi mu jih tožena stranka dolgovala. Tožnik se je zavezal po prejemu dogovorjenega zneska takoj umakniti tožbo. Tožena stranka je znesek 1.200,00 EUR tožniku poravnala, ter je bila utemeljeno prepričana, da bo tožnik tožbo umaknil, zato ni podala odgovora na tožbo. Tožnik je zoper toženo stranko vložil tožbo, datirano z dne 24. 6. 2020, za ugotovitev neveljavnosti oziroma ničnosti sklenjene izvensodne poravnave, ki jo je sodišče prejelo 15. 7. 2020 (Pd 61/2020). Sodišče prve stopnje je torej že pred izdajo sodbe vedelo, da obstaja dogovor oziroma poravnava, po kateri je tožniku delovno razmerje prenehalo. O sklenjeni izvensodni poravnavi je bilo sodišče seznanjeno že prej, pred izdajo sodbe, v zadevi, ki se vodi pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. Pd 46/2020, v kateri tožnik zahteva plačilo dodatkov za delo v tujini. Tožba je datirana z dne 4. 6. 2020, sodišče pa jo je prejelo 10. 6. 2020. Tožena stranka je predvidevala, da bo sodišče najprej odločilo v sporu, v katerem tožnik izpodbija sklenjeno izvensodno poravnavo, šele potem pa odločilo v ostalih dveh sporih. Dejstvo, da je tožnik sklenil izvensodno poravnavo, je postalo notorno dejstvo oziroma splošno znano dejstvo, zlasti pa znano sodišču, ki o zahtevku odloča. Zato bi moralo sodišče v tem sporu o vprašanju, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo 10. 2. 2020, odločiti kot o predhodnem vprašanju po 21. členu ZDSS-1. Meni, da je tožbeni zahtevek v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, torej da nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom, zato takšnega razpolaganja sodišče ne bi smelo priznati. V izvensodni poravnavi se je tožena stranka zavezala tožnikovi pooblaščenki plačati njene stroške v znesku 298,66 EUR, pooblaščenka pa tega zneska ni vrnila, ter ni nikoli omenila, da se tožnik ne bo ravnal po poravnavi in tožbe umaknil. 3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zlasti na kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana zamudna sodba nima, saj je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo obstoj vseh pogojev za izdajo zamudne sodbe.

7. Pritožba nadalje povsem pavšalno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnega nasprotja v sodbi ni, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsebino listin v spisu.

8. Tožba je sklepčna, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, saj je tožnik v njej navedel, da je pri toženi stranki pričel delati 11. 7. 2019, tožena stranka pa ga odjavila iz zavarovanj z 10. 2. 2020. Tožnik je navedel, da sta stranki sklenili ustno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, da je za toženo stranko v Avstriji opravljal suhomontažna dela za bruto plačo v znesku 1.000,00 EUR. Nazadnje je delal dne 12. 2. 2020, z naslednjim dnem pa je nastopil bolnišniški stalež. Tožena stranka mu je 14. 2. 2020 poslala SMS sporočilo o poteku pogodbe o zaposlitvi z 10. 2. 2020 ter da mu pogodbe niso podaljšali (A5). Od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je prejel obvestilo, da je bila podlaga za prijavo v zavarovanje pogodba o zaposlitvi za določen čas od 11. 7. 2019 do 10. 9. 2019 (A6), ki pa je ni nikoli podpisal. Glede na to, da je delal tudi po 10. 9. 2019, pa tudi to dokazuje obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas zaradi transformacije pogodbe o zaposlitvi iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bili podani vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP, za izdajo zamudne sodbe, in sicer: - da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranki ne moreta razpolagati; - da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in - da dejstva, na katera se opira zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

10. Zamudna sodba temelji na absolutni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek. Sodišče ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih navedb.1 Okoliščina, da tožnik ne umakne tožbe, ni ovira za zamudno sodbo zaradi zatrjevanega nemoralnega ravnanja tožnika, ki tožbe ni umaknil, saj je bistveno le, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, zato je sodišče prve stopnje štelo, da so vse navedbe v tožbi resnične. Navedbe v tožbi pa na dajejo podlage za zaključek, da gre za nedopustno razpolaganje strank. Le s podajo odgovora na tožbo bi se tožena stranka lahko izognila izdaji zamudne sodbe. Zato pritožba tudi zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje z odločitvijo v tej zadevi počakati tudi do odločitve v sporu o ničnosti sklenjene izvensodne poravnave.

11. Pritožbene navedbe, da sta stranki 16. 4. 2020 sklenili izvensodno poravnavo, v kateri sta sporazumno ugotovili, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 10. 2. 2020, tožnik pa se je zavezal, da bo po prejemu zneska 1.200,00 EUR umaknil tožbo, ter da je posledično zmotna odločitev o njegovi reintegraciji, pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da tožena stranka zmotno meni, da eventualne navedbe o tem, da sta stranki sklenili izvensodno poravnavo, ter predložitev samega sporazuma v drugih dveh odprtih delovnih sporih, ki naj bi se vodila pred sodiščem prve stopnje, ne pomenijo, da gre za splošno znano dejstvo, ki bi bilo sodišču prve stopnje znano, in bi ga moralo sodišče upoštevati, ne da bi ga tožena stranka navajala v tem sporu. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje bi bilo v nasprotju s 7. členom ZPP, saj bi sodišče svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak naj bi jih ugotovilo samo, zgolj na podlagi dejstva, da sta pred istim sodiščem odprta še dva spora med istima strankama. S tem bi kršilo načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

1 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 166/2016 z dne 7. 2. 2018.