Jedro

Vprašanja odškodninske odgovornosti v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena ureja 163. člen OZ. Po tej določbi tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če jo brez utemeljenega razloga preneha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Protipravnost se torej kaže v opustitveni dolžnosti. Po presoji sodišča druge stopnje zato ugotovljeno ravnanje zavarovanke toženke (ob ugotovitvi neprestanega sneženja in predhodno izvedenega posipa) v danem primeru ustreza merilom zahtevane profesionalne skrbnosti in posledično odškodninska odgovornost toženke ni podana.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek: “Tožena stranka Z.M. , je dolžna v 15 dneh na t.r. njenega pooblaščenca št. ... plačati tožnici H.J., roj., st., O.v., znesek 15.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.10.2013 do plačila in pravdne stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.““

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 2.035,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo odškodnine v znesku 4.620,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2013 dalje do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 360,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) v pritožbi uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava po 2. in 3. točki 338 člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi tožnici pripadala odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 7.700,00 EUR, nato pa je glede na ugotovljen prispevek k nastanku škode, bodisi po zmotni matematični operaciji ali pa zaradi pomote v zapisu prispevka k nastanku škode prisodilo tožnici znesek 4.620,00 EUR, kar kaže na to, da je sodišče odštelo 40 % in ne 60 % od določene odškodnine. Očitki tožnici, da pri hoji ni bila dovolj previdna, so neutemeljeni, res je tožnica že prehodila daljšo pot po zasneženem in neočiščenem cestišču, vendar slednje kaže na to, da je hodila previdno, lahko pa tudi, da cestišče pred krajem padca ni bilo ledeno in izvajalec zimske službe cestišča ni posipal samo na mestu, kjer je tožnica padla. Tudi sinu tožnice je spodrsnilo v bližini mesta, kjer je padla tožnica. Tožnica je po zasneženem cestišču, na katerem je bilo okrog 15 cm zapadlega suhega snega, brez posebnosti prehodila daljšo pot. Stanja površine pod snežno odejo ni mogla videti, zato ji ni mogoče očitati, da bi morala pričakovati, da se na določenih površinah pod snežno odejo nahaja led, pa tudi izvedenec je pojasnil, da se običajno, ko naletava suh sneg, pod snežno odejo ne dela led. Led, na katerem je tožnici zdrsnilo, se je torej na cestišču nahajal že prej. Glede soodgovornosti tožnice je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, v kolikor je štelo, da je bilo celotno cestišče poledenelo, pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Graja tudi višino prisojene odškodnine in odmero stroškov postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi njeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da toženki naloži v plačilo še znesek 6.080,00 EUR.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) izpodbija odločitev sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo ugovor zastaranja, saj je obseg škode tožnici moral biti znan že 19. 4. 2011. Kot namreč izhaja iz izvida s tega dne, je tedaj bilo tožnici znano pričakovano stanje po poškodbi, zaključeno pa je bilo tudi primarno zdravljenje. Prav tako je tožnica s pomočjo izvedenca komunalne stroke uspela dokazati, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati nerednega opravljanja komunalne dejavnosti zimske službe. Ta je potrdil, da je bila kritična cesta dan prej posipana, na dan škodnega dogodka pa splužena in je bila zimska služba pravilno izvedena. Iz mnenja izvedenca tudi izhaja, da kljub pravilno izvedenemu posipu in pluženju lahko pride do pojava drsenja oziroma ledu. Drugačno stanje cestišča bi bilo mogoče zagotoviti le s stalno in neprestano izvedbo pluženja in posipa na obravnavanem mestu, kar pa krepko presega zahtevani standard vzdrževanja. Noben predpis ne določa, da je pluženje potrebno pričeti še preden zapade 10 cm snega. Izhajajoč iz vremenskih podatkov se je takšna snežna odeja pojavila šele 18. 12. 2010, ko pa tudi ni mogoče naenkrat splužiti in očistiti vseh cest in poti naenkrat, najprej pa se morajo očistiti mesta pred ustanovami (šole, zdravstvene ustanove, itd.). Predmetna cesta pa je prišla na vrsto, ko pridejo na vrsto sosednje ulice. Napačno je sodišče prve stopnje tožnici, glede na ugotovljen prispevek k nastanku škode prisodilo, tudi znesek odškodnine. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnica na pritožbo ni odgovorila. Toženka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnice ni utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica poškodovala, ko ji je dne 18. 12. 2010 v jutranjih urah, ko je bila na sprehodu, zdrsnilo na poledenelem cestišču javne občinske ceste na V. cesti v R.. Cesta, na kateri se je poškodovala, je javna cesta, za njeno vzdrževanja pa je predvidena gospodarska javna služba. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je zavarovanec toženke oziroma izvajalec zimske službe dan pred škodnim dogodkom opravil posip proti poledici, na dan škodnega dogodka pa tudi pluženje, vendar v času škodnega dogodka ob 8. uri, to še ni bilo opravljeno. Kot tudi izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je močno snežilo celo noč iz 17. 12. 2010 na 18. 12. 2010 in sicer nekje od 20:30 do 12:00 ure naslednji dan. Sodišče prve stopnje je tudi povzelo izvedensko mnenje izvedenca komunalne stroke, ki je pojasnil, da je v času izvajanja zimske službe ob stalnem naletavanju snega nemogoče zagotoviti kopno cestišče in da so bile razmere na cestišču ob upoštevanju količine padavin neugodne za hojo, konkretno cestišče pa je bilo sicer primerno komunalno urejeno, do pojava drsenja in ledu pa je lahko prišlo kljub izvedenemu posipu in pluženju (pa tudi če pada suh sneg), saj je šlo za neprekinjeno sneženje. Po presoji sodišča prve stopnje bi posip in pluženje morala biti opravljena v noči iz 17. 12. 2010 na 18. 12. 2010, ko je močno snežilo, temperature pa so bile pod lediščem in ker ob 8. uri, ko se je tožnica odpravila na sprehod, to ni bilo opravljeno oziroma toženka ni izkazala, kdaj točno se je vršil posip sporne ceste in kdaj pluženje, je posledično odškodninsko odgovorna za nastalo škodo tožnici, saj je kršila dolžnost rednega vzdrževanja ceste tega dne.

8. Po preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP).

9. Vprašanja odškodninske odgovornosti v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena ureja 163. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po tej določbi tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če jo brez utemeljenega razloga preneha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Protipravnost se torej kaže v opustitveni dolžnosti.

10. Pritrditi je toženki, da njena dolžnost stalnega posipavanja in čiščenja predmetne ceste na način, kot ji ga nalaga sodišče prve stopnje, ne izhaja iz materialnopravnih predpisov. V skladu s prvim odstavkom 30. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju Pravilnik) se v obdobjih, ko obstaja nevarnost poledice, izpostavljeni in prometno nevarni deli cest posipajo proti poledici, mesta in način posipanja pa se določijo glede ne geografsko-klimatske razmere, lego, naklon in kategorijo ceste ter druge lokalne razmere. Drži sicer, da je pri vzdrževalcu ceste presoja preprečitve škodnega dogodka podvržena merilu skrajne skrbnosti, vendar pravni standard skrajne skrbnosti ne pomeni, da mora vzdrževalec na vseh cestah, ki jih vzdržuje, vzpostaviti takšno stanje, da na nobeni od njih nikoli ne pride do poledice. Takšne zahteve bi bile prestroge za vzdrževalca, saj jih glede na to, da ni mogoče nadzirati in zagotoviti posipanja vseh ledenih površin istočasno, objektivno ni mogoče izpolniti. V konkretnem primeru je šlo za močno sneženje celo noč in še naslednji dan dopoldan. Dejstvo, da je zavarovanka toženke opravila posip proti poledici en dan pred škodnim dogodkom, naslednji dan pa je cesto tudi splužila, pri čemer tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca komunalne stroke izhaja, da bi drugačno stanje cestišča bilo mogoče zagotoviti le ob stalni izvedbi pluženja in posipa, po presoji sodišča druge stopnje utemeljuje zaključek, da je bilo vzdrževanje spornega dela ceste ustrezno glede na okoliščine konkretnega primera. Upoštevati je namreč treba tudi, da v obravnavanem primeru niso bile ugotovljene kakšne posebne okoliščine, ki bi vzdrževalcu cest narekovale povečano skrbnost pri odpravljanju ali preprečevanju poledice, ki jo je bilo glede na vremenske razmere sicer pričakovati. Ni bilo na primer ugotovljeno, da bi bila na predmetnem cestišču, kjer je prišlo do škodnega dogodka, tu poledica pogostejša kot drugod ali da bi se ta odsek oziroma cesta v preteklosti že izkazal za problematičnega z vidika nesreč zaradi poledice. V zvezi s pluženjem pa je dodati, da citirani Pravilnik v 31. členu določa, da se šteje, da je prevoznost zagotovljena, če višina snega na cestah I. in II. prednostnega razred ne presega 10 cm, na drugih cestah pa 15 cm, promet pa je možen z uporabo zimske opreme vozil. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, gre za občinsko cesto (ne sodi med ceste I. in II. prednostnega razreda), v času sneženja v noči iz 17. 12. 2010 na 18. 12. 2010 pa naj bi zapadlo 15 cm svežega snega, torej ne več, kot sicer določa Pravilnik, da se zagotovi prevoznost ceste v danem primeru. Po presoji sodišča druge stopnje zato ugotovljeno ravnanje zavarovanke toženke (ob ugotovitvi neprestanega sneženja in predhodno izvedenega posipa) v danem primeru ustreza merilom zahtevane profesionalne skrbnosti in posledično po oceni sodišča druge stopnje odškodninska odgovornost toženke ni podana.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v celoti ugodilo pritožbi toženke in posledično zavrnilo pritožbo tožnice (glede katere se prav iz razloga, ker je v celoti ugodilo pritožbi toženke ni bilo potrebno opredeljevati) ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

12. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremenjeni odločitvi je tožnica v pravdi v celoti propadla, zato je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške (154. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) priznalo toženki 1.760,39 EUR pravdnih stroškov. S sodbo sodišča prve stopnje so tožnici že bili naloženi v plačilo stroški v višini 360,83 EUR (v tem delu je zamuda s plačilom stroškov že nastopila), zato je v sodbi sodišča druge stopnje tožnici naloženo v plačilo še 1.399,56 EUR pravdnih stroškov.

13. V skladu z drugim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je tožnica dolžna toženki povrniti tudi potrebne stroške pritožbe, saj je z njo v celoti uspela. Sodišče druge stopnje je toženki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 312,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV v znesku 68,64 EUR in sodno takso za pritožbo v znesku 255,00 EUR znaša 635,64 EUR.

14. Skupaj je tako tožnica dolžna toženki povrniti še stroške v znesku 2.035,20 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

15. Toženka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer doprinesel k razrešitvi zadeve, zato tudi stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.