Jedro

Zavezanec plačila za opravljeno delo je naročnik. Lastništvo nepremičnine, v kateri je tožeča stranka v okviru pogodbe o delu opravljala pogodbeno določena dela, na vtoževano terjatev ne vpliva, ker gre v obravnavani zadevi za obligacijsko terjatev, ki ni vezana na lastninsko pravico na nepremičnini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo objektivno spremembo tožbe ter razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 106600/2012 z dne 18.7.2012 ohrani v veljavi v 1. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 11.756,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.817,69 EUR od 24.6.2011 do plačila in od zneska 1.939,09 EUR od 31.7.2011 do plačila ter v 3. točki izreka. Toženi stranki je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.480,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek s stroškovno posledico v celoti zavrne. Toženec je ves čas postopka poudarjal, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, saj z njo ni nikoli poslovno sodeloval in kot fizična oseba s strani tožeče stranke tudi nikoli ni ničesar prejel. Vztraja pri izvedbi dokaza z njegovim zaslišanjem, predvsem pa z ogledom prostorov, kjer naj bi po zatrjevanju tožeče stranke, le ta opravljala delo oz. dobavila sporni material. Sodišče je izvedbo teh dokazov zavrnilo. V nasprotju z zakonom je stališče prvega sodišča, da je za nastanek obligacijske obveznosti povsem nepomembno, če naročnik del in lastnik prostora, kjer se dela opravljajo, ni ista oseba. Še toliko bolj, ker v nasprotju z načelom proste presoje dokazov sodišče v obrazložitvi zatrjuje, da bi bila edini relevanten dokaz, da je dela naročila druga oseba, kakršna koli listina. Meni, da bi tožeča stranka morala dokazati, kdo je bil naročnik storitev, a ji to ni uspelo. Ker je prvo sodišče z neizvedbo predlaganih dokazov napačno ugotovilo dejansko stanje, je tudi napačno razsodilo, da je toženec tisti, ki je bil naročnik in zato dolžnik tožeče stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na jasne in pravno utemeljene razloge izpodbijane sodbe, ki jih pritožba prav v ničemer ne omaja.

5. V tem postopku je tožeča stranka vtoževala plačilo izdelave, dobave in vgradnje tlaka, stenske obrobe in vhodnega praga iz naravnega kamna „emperador temni“ na gradbenem objektu na naslovu M. 5. Sodišče prve stopnje je s strani tožeče stranke predloženih listin ugotovilo, da je bil naročnik navedene storitve toženec in je pri tem pravilno uporabilo zakonsko normo iz 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri je zavezanec plačila za opravljeno delo naročnik. Lastništvo nepremičnine, v kateri je tožeča stranka v okviru pogodbe o delu opravljala pogodbeno določena dela, na vtoževano terjatev ne vpliva, ker gre v obravnavani zadevi za obligacijsko terjatev, ki ni vezana na lastninsko pravico na nepremičnini. Ker je tožeča stranka s predloženimi listinskimi dokazi dokazala, da je bila naročnik storitve tožena stranka, se je na toženo stranko prevalilo dokazno breme, da dokaže, da je bila naročnik storitve družba D., d.o.o., katere direktor je toženec. Ogled prostorov družbe D., d.o.o., ki ga je za ugotovitev navedenega dejstva predlagal toženec, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča očitno neprimeren dokaz. Prvo sodišče je pravilno zavrnilo tudi dokaz z zaslišanjem tožene stranke, saj tožena stranka izvedbe tega dokaza ni predlagala za ugotovitev, da je bila naročnik storitve družba D., d.o.o. oziroma druga oseba, temveč, da je toženec direktor družbe D. s sedežem na M. 7, ker pa med pravdnima strankama ni sporno niti ni pravno odločilno dejstvo.

6. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. S pritožbo neuspešen toženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP).