Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela spornega dne, ko je med opravljanjem dela natakarice zdrsnila na mokrih in spolzkih tleh ob šanku. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je za nastali škodni dogodek in njegove posledice podana krivdna odgovornost prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da prvotožena stranka ni zagotovila varnih delovnih pogojev v skladu z ZVZD-1, saj ni preprečila pojava mokre talne površine oz. te ni ustrezno sanirala. Zdrs na mokrih tleh bi prvotožena stranka morala pričakovati in bi se mu z ustrezno organizacijo dela lahko izognila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami nosita stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da sta toženi stranki tožnici dolžni nerazdelno plačati odškodnino v višini 945,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka), prvotožena stranka pa še odškodnino v višini 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2014 dalje do plačila, medtem ko je razliko do vtoževanih 7.908,00 EUR zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženima strankama povrniti stroške sodnega postopka v višini 1.372,89 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (I. točka izreka in prvi odstavek II. točke izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov z enotno pritožbo pritožujeta toženi stranki. Ne strinjata se z ugotovitvijo sodišča glede krivdne odgovornosti prvotožene stranke, saj je zagotovila vse varstvene ukrepe, delavci pa so seznanjeni, kako ravnati v primeru mokrih tal zaradi polite tekočine in kako jih ustrezno zavarovati. Tožnica bi morala poskrbeti za čiščenje. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi tožnica s povprečno skrbnostjo lahko preprečila nezgodo. Sodišče ni opredelilo, kaj bi prvotožena stranka morala storiti. Toženi stranki se tudi ne strinjata z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožničin soprispevek znaša le 15 %. Tožnica bi morala hoditi bolj previdno in bi morala videti sodelavko A.A. kako čisti polito tekočino. Sodišče je ugotovilo, da tožnica mokrote ni opazila, ker je gledala računalnik. Ker tožnica ni posvečala pozornosti hoji, je sama odgovorna za nezgodo, oziroma njen soprispevek znaša 90 %. Tožnice ni bilo potrebno posebej opozarjati na morebitne nevarnosti za poškodbe pri delu, saj dela natakarice ni opravljala prvič, polita tekočina pred pultom pa ni nekaj neobičajnega in bi zato s takim pojavom tožnica morala računati. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, bi tožnica lahko padla tudi na suhih tleh, saj je gledala na računalnik in je hodila z nezadostno pazljivostjo. Sodišče je glede na tožničino poškodbo in posledice odmerilo previsoko odškodnino. Tožnica ni podala trditev v zvezi z nezgodo oziroma je podala drugačne trditve v zvezi z mokrimi tlemi, kot jih ugotavlja sodišče, zato bi bilo potrebno njen zahtevek zavrniti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kaj bi prvotožena stranka morala storiti. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je bila prvotožena stranka kot delodajalec dolžna poskrbeti za varno delovno okolje, ki bi preprečevalo nevarnost zdrsov ali padcev na delovnem mestu tako, da bi mokre pohodne površine sanirala ali jih primerno in jasno označila ter tako opozorila na nevarnost pred morebitnimi padci, hkrati pa bi morala izdelati tudi oceno tveganja delovnega mesta tožnice. Obstoj krivdne odgovornosti je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi s tem, da bi morala delavka prvotožene stranke A.A. ob nastanku nevarnosti (mokri talni površini) ustrezno ukrepati - takoj zavarovati nevarno območje, pričeti s čiščenjem tal ter vse prisotne opozoriti na nevarnost. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela dne 21. 7. 2012, ko je med opravljanjem dela natakarice zdrsnila na mokrih in spolzkih tleh ob šanku. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Skladno s 147. členom OZ delodajalec odgovarja tudi za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost prvotožene stranke, ker ni poskrbela za varno delovno okolje, ki bi preprečevalo nevarnost zdrsov in padcev, hkrati pa njena zaposlena ni ustrezno ukrepala. Tožnici je ob ugotovljenem 15 % soprispevku k nastanku škode prisodilo 1.445,00 EUR odškodnine. Prvotožena stranka ima pri drugotoženi stranki zavarovano odgovornost za škodo, ki jo delavci utrpijo pri delu, z dogovorjeno odbitno franšizo v višini 10 % od odškodnine, a ne manj kot 500,00 EUR po zavarovalnem primeru. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje drugotoženi stranki naložilo, da je tožnici solidarno s prvotoženo stranko dolžna povrniti odškodnino v višini 945,00 EUR, prvotožena stranka pa je tožnici dolžna povrniti še 500,00 EUR odškodnine.

9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je za nastali škodni dogodek in njegove posledice podana krivdna odgovornost prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da prvotožena stranka ni zagotovila varnih delovnih pogojev v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011; ZVZD-1), saj ni preprečila pojava mokre talne površine oz. te ni ustrezno sanirala. Zdrs na mokrih tleh bi prvotožena stranka morala pričakovati in bi se mu z ustrezno organizacijo dela lahko izognila. Pravilen je tudi zaključek o hkratnem obstoju odgovornosti prvotožene stranke za neustrezno ukrepanje pri njej zaposlene A.A., ki ni zavarovala nevarnega območja, ni pričela s čiščenjem tal in tudi ni opozorila tožnice na nevarnost. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja družbe B. d. o. o, obstaja velika verjetnost, da z ustreznim ukrepanjem ob mokri talni površini ne bi prišlo do tožničinega padca. Glede na navedeno so neupoštevne pritožbene navedbe toženih strank, da so bili delavci prvotožene stranke seznanjeni, kako ravnati v primeru mokrih tal zaradi polite tekočine, saj je izkazano, da A.A. ni ukrepala pravilno.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica soprispevala k nastanku škodnega dogodka v višini 15 %. Po stališču pritožbenega sodišča se toženi stranki v pritožbi neutemeljeno zavzemata za to, da bi bilo potrebno v konkretnem primeru ugotoviti višji tožničin soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Tožnica je med hojo res gledala v računalnik, a je potrebno izpostaviti, da je na računalniku pripravljala račun za goste - kar pomeni, da je v računalnik gledala zaradi narave in potreb delovnega procesa in ne zaradi zasebnih interesov. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo tožničin soprispevek k nastanku škodnega dogodka.

11. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje sodnega izvedenca za kirurgijo - travmatologijo, prim. doc. dr. C.C., dr. med., zaslišalo pa je tudi tožnico.

12. Toženi stranki v pritožbi pavšalno navajata, da je prisojena odškodnina glede na tožničino poškodbo in posledice previsoka. Pritožbeno sodišče je zato prvostopenjsko sodbo v tem delu preizkusilo le v okviru pravilne uporabe materialnega prava, ki jo opravi po uradni dolžnosti.

13. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnica v nezgodi utrpela udarnino predela desnega stegna in zaradi tega bila v bolniškem staležu od 21. 7. 2012 do 6. 11. 2012, v okviru zdravljenja pa opravila sedem pregledov pri kirurgu in sedem pregledov v splošni ambulanti, preiskavo z ultrazvokom ter dvakrat po desetdnevno fizioterapijo, predpisan ji je bil tudi analgetik in uporaba bergel. Glede na navedene nevšečnosti in pretrpljene telesne bolečine je po stališču pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 1.700,00 EUR prej prenizka kot previsoka.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so relevantne za odločitev v navedeni zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP in 154. člena ZPP. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta stroške pritožbe.