Jedro

1. Pravno relevantna je tista šikana, ki pomeni nedopustno, protizakonito povzročanje neprijetnosti oz. nevšečnosti, zato kot šikane ni možno označiti razporeditve zaradi nujne potrebe delovnega procesa na delo, ki ustreza tožnikovi izobrazbi ter njegovemu znanju in zmožnosti. 2. Sodišče prve stopnje je tožnikovo odsotnost z dela utemeljeno štelo za neupravičeno. Upravičena je tista odsotnost z dela, ki jo odobri pristojni organ oz. pooblaščeni delavec delodajalca, kakor tudi tista odsotnost, ki jo kot upravičeno opredeljuje zakon, kolektivna pogodba ali splošni akt delodajalca. Na splošno velja, da je neupravičen vsak izostanek z dela, ki ni bil vnaprej dovoljen oz. ki ga delavec ne opraviči z zdravniškim potrdilom o začasni zadržanosti z dela ali pozivom državnega organa, ki se mu je moral odzvati. Tožnik v spornem času ni imel odobrene izrabe letnega dopusta, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil na nobenega od zgoraj navedenih načinov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijania del sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spremenilo sklep o razporeditvi in osnovni plači tožnika, ki ga je dne 6.5.1997 izdal vodja splošno kadrovskega sektorja pravnega prednika tožene stranke in sicer tako, da se tožnik na delovno mesto "preventiva in zdravstvena zaščita brojlerjev" razporedi z dnem dokončnosti sklepa in ne z 12.5.1997. V presežku pa je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa o razporeditvi in osnovni plači z dne 6.5.1997 ter sklepa Odbora za pritožbe, kakor tudi zahtevek za plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (1. tč. izreka izpodbijane sodbe). Nadalje je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa Odbora za kadrovske zadeve z dne 27.6.1997 in sklepa Odbora za pritožbe z dne 1.8.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnika z 11.8.1997. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in se nadaljuje tudi po 11.8.1997 z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Prav tako je zavrnilo tožnikov reintegracijski zahtevek in zahtevek za plačilo akontacij plače od 11.8.1997 dalje do pravnomočnosti sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne akontacije do plačila ter za plačilo regresa za letni dopust z vsakokratnimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8. vsakega leta do plačila, kakor tudi zahtevek za plačevanje akontacij plače za čas od pravnomočnosti sodbe vnaprej z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva mesečne zapadlosti pa do plačila. Zavrnjen pa je bil tudi zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 11.8.1997 dalje, za plačilo ustreznih prispevkov za PIZ zavarovanje in priznanje vseh ostalih pravic iz dela in po delu ter za izplačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini šestih povprečnih mesečnih plač z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.8.1997 dalje (2. tč. izreka). Prvostopenjsko sodišče je sklep disciplinske komisije tožene stranke opr. št. 3/97 z dne 29.7.1997 razveljavilo v 1. in 4. alinei izreka in v navedbah kršitev v izreku in obrazložitvi, tako da tožnik ni odgovoren za storitev lažje kršitve delovnih obveznosti iz 6. tč. 111. čl. kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih tožene stranke (da ni obvestil vodje o vzroku izostanka z dela v roku 24 ur za dneve 19., 20., 21. in 23. maj 1997) in hujše kršitve delovnih obveznosti iz 1. tč. 112. čl. citiranega pravilnika (da v dnevih 13., 14., 15., 16., 22. in 26. maja 1997 ni izpolnjeval delovnih obveznosti) in je glede teh točk razveljavilo sklep odbora za pritožbe tožene stranke opr. št. 8/97 z dne 28.8.1997 ter je glede teh kršitev disciplinski postopek zoper tožnika ustavilo. V presežku pa je tožbeni zahtevek po tožbi z dne 18.9.1997 zavrnilo (4. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača nadomestilo plače za čas trajanja bolniškega staleža tožnika v času od 17.6.1997 do 30.6.1997, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.7.1997 do plačila (4. tč. izreka) in da tožniku povrne stroške postopka v znesku 13.319,00 SIT (5. tč. izreka). Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) pritožuje tožnik. Navaja, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov o bistvenih dejstvih, na katera se je skliceval tožnik in da so razlogi nejasni. Sodišče prve stopnje naj bi nekritično sledilo navedbam tožeče (verjetno je mišljeno tožene) stranke. Izpodbijana sodba naj bi bila brez dokazne ocene zaslišanih prič. Zaradi teh kršitev je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Tožnik naj bi natančno razkrinkal šikano tožene stranke, vendar izpodbijana sodba o tem molči. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje bi na zadevo moralo gledati kompleksno in ne parcialno, saj sicer ne more zaznati perfidnih oblik kršenja človekovih pravic in temeljnih svobodščin, ki jih izvajajo delodajalci napram svojim delavcem. Pritožba graja stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za šikano, če delodajalec delavcu noče dati nobenega dela in ga razporedi na neobstoječe delo. Delodajalec naj bi s takšnim ravnanjem suspendiral pravo in se zato nanj ne more sklicevati, ko želi izvajati neugodne posledice proti delavcu. Tožena stranka je zoper tožnika sistematično izvajala šikano, sodišče prve stopnje je sicer opazilo nekatere nesmiselne poteze tožene stranke, vendar zaradi parcialnega pristopa ni videlo ozadja. Sodišče prve stopnje ni zaznalo psihičnega stanja žrtev šikan oz. stresa in depresij, v katerih se te žrtve nahajajo. Splošno znano dejstvo naj bi bilo, da je tožena stranka brezobzirno izvajala najhujše oblike kršenja delavskih in siceršnjih človekovih pravic tudi proti drugim delavcem. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Pritožba ni utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, prav tako pa tudi ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožba zgolj pavšalno zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. da so ti razlogi nejasni. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih, tako glede prenehanja delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela, kot tudi glede tožniku očitanih disciplinskih kršitev. Za vsako svojo odločitev je sodišče prve stopnje podrobno navedlo razloge in ti razlogi niti najmanj niso nejasni. Sodbe, ki nima razlogov, sploh ni mogoče izpodbijati s stvarnimi razlogi, zato presoja pravilnosti take sodbe ni možna. Vendar pa to ne velja za izpodbijano sodbo, čeprav pritožba dejansko ne navaja nobenih stvarnih razlogov glede tega, zakaj naj bi bila izpodbijana odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti ali pa zaradi disciplinskih kršitev nezakonita oziroma nepravilna. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima dokazne ocene zaslišanih prič. Nasprotno, sodišče prve stopnje je za vse izvedene dokaze z zaslišanjem prič podrobno podalo dokazno oceno in ni zgolj povzemalo vsebine njihovih izpovedb. Tako je prvostopenjsko sodišče na podlagi skladnih izpovedb prič R.J., M. Z. in F. Z. prepričano, da je v primeru razporeditve tožnika na delovno mesto "preventivna in zdravstvena zaščita brojlerjev v PC ..." šlo za nujne potrebe delovnega procesa. Na podlagi izpovedb teh prič pa sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu zatrjevanju, da naj bi šlo za kazensko razporeditev oz. šikaniranje. Ugotovitev, da je tožnik v času od 27.5.1997 neupravičeno izostal z dela, je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izpovedbo priče R. J. o tem, da za navedeno obdobje tožniku ni odobrila izrabe letnega dopusta. Prav tako je prvostopenjsko sodišče svojo ugotovitev, da je tožnik v dneh 13., 14., 15., 16., 22. in 26.5.1997 neupravičeno zamujal na delo, oprlo ne le na listinske dokaze, ampak tudi na skladno izpovedbo prič R. J. C. in L. Š. Z. Izpovedbe teh dveh prič pa je sodišče prve stopnje vzelo tudi za osnovo svoje ugotovitve, da je zaradi tožnikovih kršitev delovnih obveznosti bil bistveno moten delovni proces v veterinarski ambulanti tožene stranke, ker so v spornem obdobju tožnikovo delo morali opravljati drugi delavci. Tudi pritožbene navedbe o tem, da je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, so zgolj pavšalne in tožnik ne pojasnjuje, katera dejstva je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo oz. katerih dejstev sploh ni ugotovilo. V kolikor se te navedbe nanašajo na domnevno šikaniranje tožnika z njegovo razporeditvijo na Farmo v ..., pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz prepričljivih izpovedb prič R. J. C., M. Z. in F. Z. izhaja, da je bila razporeditev potrebna zaradi nujnih potreb delovnega procesa. Slovar slovenskega knjižnega jezika šikano opredeljuje kot namerno povzročanje neprijetnosti, nevšečnosti (SSKJ, 4. knjiga, DZS 1993). Pravno relevantna je tista šikana, ki pomeni nedopustno, protizakonito povzročanje neprijetnosti oz. nevšečnosti, zato kot šikane ni možno označiti razporeditve zaradi nujne potrebe delovnega procesa na delo, ki ustreza tožnikovi izobrazbi ter njegovemu znanju in zmožnosti. Pritožbeno sodišče pri tem soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pri napotitvi tožnika na delo na Farmo v .... vsebinsko sploh ni šlo za razporeditev na drugo delovno mesto, ampak le za delovni nalog za opravljanje veterinarskih opravil na drugi lokaciji, da pa je zakonitost izpodbijanega sklepa o razporeditvi presojalo po merilih, ki veljajo za razporeditev delavca na drugo delovno mesto, ker je tožena stranka tožniku takšen sklep pač izdala. Tožena stranka je sicer ravnala nepravilno, ko je odločila, da se tožnika na Farmo v ... razporedi z 12.5.1997 in ne z dokončnostjo sklepa, kar je sodišče prve stopnje ustrezno spremenilo. Vendar navedena okoliščina tožnika ne opravičuje, da v spornem obdobju sploh ni hodil na delo ali pa je na delo prišel le za eno uro. Tožnik bi moral do dokončnosti sklepa o razporeditvi hoditi na delo na prejšnjo lokacijo, če že ni hotel sprejeti na novo odrejenega dela. Okoliščina, da v spornem obdobju vodja R. J. C. tožniku ni odredila konkretnega dela, tožnika ne opravičuje, da ni prihajal na delo. Šikano pa tožnik navaja tudi, ko utemeljuje pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da so bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za razporeditev delavca na drugo delovno mesto določa drugi odstavek 17. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa o razporeditvi. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da je tožnik v času od 26.5.1997 do 16.6.1997 neupravičeno izostal z dela, ob sklicevanju na 5. tč. prvega odstavka 100. čl. zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa Odbora za kadrovske zadeve z dne 27.6.1997 o prenehanju delovnega razmerja in sklepa Odbora za pritožbe z dne 1.8.1997. Sodišče prve stopnje je tožnikovo odsotnost z dela utemeljeno štelo za neupravičeno. Upravičena je tista odsotnost z dela, ki jo odobri pristojni organ oz. pooblaščeni delavec delodajalca, kakor tudi tista odsotnost, ki jo kot upravičeno opredeljuje zakon, kolektivna pogodba ali splošni akt delodajalca. Na splošno velja, da je neupravičen vsak izostanek z dela, ki ni bil vnaprej dovoljen oz. ki ga delavec ne opraviči z zdravniškim potrdilom o začasni zadržanosti z dela ali pozivom državnega organa, ki se mu je moral odzvati. V dokaznem postopku je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je tožnik v spornem obdobju neupravičeno izostal z dela, saj v spornem času ni imel odobrene izrabe letnega dopusta, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil na nobenega od zgoraj navedenih načinov. Ob ugotovitvi, da je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tudi tožnikov reintegracijski in reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev nespremenjenega dela sklepa disciplinske komisije tožene stranke. Materialno pravo so v tem primeru določbe kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih podjetja ... (v nadaljevanju: podjetniška kolektivna pogodba), ki v 18. tč. 112. čl. kot hujšo kršitev delovnih obveznosti določa neopravičeno izostajanje z dela v trajanju enega do štirih delovnih dni zaporedoma ali posamično v obdobju šestih mesecev. V 22. tč. istega člena pa je kot hujša kršitev delovnih obveznosti opredeljeno neopravičeno zamujanje dela ali neupravičeno zapuščanje dela, ki se ponavlja. Ob ugotovitvi, da je tožnik 19., 20., 21. in 23.5.1997 neupravičeno izostal z dela in da je 13., 14., 15., 16., 22. in 26. maja 1997 neupravičeno zamudil na delo, ker je prišel ob 8. uri ter po eni uri neupravičeno zapustil delo, je sodišče prve stopnje v določbi 117. čl. podjetniške kolektivne pogodbe imelo osnovo za ugotovitev, da je bil tožniku zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Na podlagi 357. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je spoznalo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Na podlagi 1. odstavka 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.