Jedro

Nasprotni udeleženec je bolezensko spremenjen do te mere, da je popolnoma nekritičen do svoje bolezni, ki je kronificirana in že leta dosega vse kriterije za rezidualno shizofrenijo, ko je bolezen bistveno težje dostopna zdravljenju in kljub zdravljenju bistvenega izboljšanja ni pričakovati. Z veliko verjetnostjo je ugotovila, da je moč pričakovati, da bi nasprotni udeleženec ob morebitnem odpustu ponovno jemal terapijo po svoje, a je tudi brez opuščanja zdravil še vedno heteroagresiven in ogrožajoč do okolice. Z milejšimi oblikami pomoči vzrokov in ogrožanja ni mogoče odpraviti na drug način glede na močno izraženo simptomatiko in nekritičnost nasprotnega udeleženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotnemu udeležencu A. A. (pridržana oseba) omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) ter se ga zadrži na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom do 7. 12. 2020 (II. točka izreka).

2. Nasprotni udeleženec v pritožbi, ki jo podaja po svoji pooblaščenki, sklep izpodbija v celoti iz vseh zakonsko dopustnih razlogov. Najprej navaja, da je bil ob zaslišanju narobe razumljen, da ni šlo za nikakršno odklanjanje razgovora s sodiščem in sodno izvedenko, ampak se mu je mudilo na kosilo. Nadalje ne drži, da je nekritičen do zdravljenja in heteroagresiven. Pri omenjanju bomb, zaradi česar je na oddelku pod posebnim nadzorom že od 27. 5. 2019, torej 16 mesecev in pol, je šlo le za provokacijo in tega ni resno mislil. Šlo je za nesporazum, ki ga globoko obžaluje. Nikdar ni imel resnega namena nikomur škodovati z bombami ali lokostrelom. Njegove besede se pogosto vzamejo iz konteksta in se interpretirajo kot heteroagresija, a te pri njem ni. Meni, da ne sodi na oddelek pod posebnim nadzorom. Dobro se počuti in se zaveda svojih težav. Ne teži k temu, da bi bil odpuščen iz psihiatrične bolnišnice, pač pa želi premestitev na odprti oddelek, ter želi sam odločati o svojem privoljenju. Ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in postopek ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je skladno s prvim odstavkom 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. V 53. členu ZDZdr je določeno, da je oseba lahko sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve.

5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu imajo oporo v izvidu in mnenju sodne izvedenke medicinske stroke B. B., ki je vpogledala v medicinsko dokumentacijo ter je bila prisotna na naroku, ki ga je opravilo sodišče. Sodnica in izvedenka razgovora z nasprotnim udeležencem nista mogli opraviti, saj ga je odklonil in odšel iz prostora (zapisnik naroka z dne 7. 10. 2020), a je izvedenka imela dovolj podatkov, da je podala izvid in mnenje, katerega je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v izpodbijani sklep. Tako iz ugotovitev izvedenke izhaja, da ima tožnik duševno bolezen - rezidualno shizofrenijo ter da je bil 27. 5. 2019 zaradi resnih groženj z bombo hospitaliziran že šestič. Nasprotni udeleženec je dolgo časa soglašal z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici tudi zaradi teka kazenskih postopkov. Ko so bili ti preklicani, je soglasje o zdravljenju umaknil. 6. Nasprotni udeleženec v pritožbi zatrjuje, da ne ogroža sebe, niti drugih, torej da ni podan pogoj po prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr, smiselno pa z navedbami, da ne sodi na oddelek pod posebnim nadzorom, ter da si želi premestitve na odprti oddelek, izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je podan pogoj po tretji alineji prvega odstavka tega člena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pri nasprotnem udeležencu zaradi duševne bolezni že dolgo časa podana heteroagresivnost. Ne samo, da je bil na zdravljenje sprejet zaradi groženj z bombo. Izvedenka je iz medicinske dokumentacije razbrala, da tudi sedaj na oddelku še vedno pogosto govori o svojih namerah, kaj vse bo naredil, ko bo odpuščen, ter grozi z lokostrelom, do svojega obnašanja in groženj pa je popolnoma nekritičen in navedeno minimalizira ter se iz vsega heca in smeji. Njegovo heteroagresivnost izkazuje tudi tek kazenskih postopkov, ki so bili sproženi zaradi ogrožanja drugih in njihovega premoženja, kar je prav tako bilo razbrati iz medicinske dokumentacije. Poleg tega je izvedenka ugotovila, da je nasprotni udeleženec bolezensko spremenjen do te mere, da je popolnoma nekritičen do svoje bolezni, ki je kronificirana in že leta dosega vse kriterije za rezidualno shizofrenijo, ko je bolezen bistveno težje dostopna zdravljenju in kljub zdravljenju bistvenega izboljšanja ni pričakovati. Z veliko verjetnostjo je ugotovila, da je moč pričakovati, da bi nasprotni udeleženec ob morebitnem odpustu ponovno jemal terapijo po svoje, a je tudi brez opuščanja zdravil še vedno heteroagresiven in ogrožajoč do okolice. Vse navedeno kaže na popolno nekritičnost nasprotnega udeleženca do svojega bolezenskega stanja, kar pomeni, da huje ogroža tudi svoje zdravje. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je podan pogoj po prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

8. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da z milejšimi oblikami pomoči vzrokov in ogrožanja ni mogoče odpraviti na drug način glede na močno izraženo simptomatiko in nekritičnost nasprotnega udeleženca, saj je izvedenka svetovala urejanje nastanitve v ustrezni ustanovi varovanega tipa, ker meni, da bodo zdravstvene težave nasprotnega udeleženca tudi v prihodnje izražene do take mere, da bo lahko agresiven do okolice. S tem je podan pogoj po tretji alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

9. Pritožbeno sodišče je pogoj po drugi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr preizkusilo v okviru pravilne uporabe materialnega prava, saj v tej smeri pritožbe ni bilo podane. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je podan tudi ta pogoj. Izvedenka je ugotovila heteroagresivnost in nekritičnost do lastnega zdravja zaradi duševne bolezni, sodišče pa je opredelilo ravnanja nasprotnega udeleženca, ki kažejo na hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.

10. Pritožbene navedbe, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, niso utemeljene. Ker niso podani niti razlogi, ki jih je pritožbeno sodišče dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1 in 30. členom ZDZdr).