Jedro

Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 24.11.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožeče stranke oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003-UPB, v nadaljnjem besedilu ZAzil) zavrnila prošnje tožečih strank za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene in odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s toženo stranko, da so prošnje tožečih strank za azil očitno neutemeljene. Sodišče prve stopnje navaja, da so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Zavrnitev prošnje za azil na tej zakonski podlagi ni vezana le na primere, ko že iz same prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena, ampak lahko pristojni organ sprejeme odločitev tudi potem, ko je že zaslišal prosilce za azil oziroma ugotovil posamezna dejstva, pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov oziroma prošnja temelji na namernem zavajanju , ali če se postopek zlorablja. V tovrstnih primerih pristojnemu organu ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak lahko zavrne prošnjo za azil na podlagi ugotovitve, da obstaja katerikoli razlog, ki je določen v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so tožeče stranke po narodnosti Makedonke, pravoslavne vere in tako predstavnice večinskega naroda v Republiki Makedoniji. Kot je splošno znano je Makedonija parlamentarna demokracija in multietnična država z dvema milijonoma prebivalcev, od tega števila pa je 64,18% Makedoncev. Organi oblasti opravljajo svojo funkcijo v skladu z ustavnimi in zakonskimi pooblastili. Iz obrazložitve s tožbo izpodbijane odločbe pa izhaja, da ne obstajajo informacije, da policija oziroma pravosodje ne bi opravljala svoje funkcije.

Makedonska policija se posodablja (to je sicer naloga vsake policije), kar pa ne pomeni, da ne opravlja svoje funkcije in da tožeče stranke v primeru ogroženosti ne bi zavarovala. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ocenila, da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja prva tožnica B.G. (grožnje s strani posameznikov albanske narodnosti in neustrezna zaščita s strani državnih organov Makedonije), niso takšne, da bi se prva tožnica in njene hčeri lahko utemeljeno čutile resno ogrožene, zato njihov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen.

Zatrjevanje prve tožnice o preganjanju v izvorni državi, zaradi česar naj bi s hčerama pobegnila, tudi po presoji sodišča ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. To pa je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje temeljnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Sodišče prve stopnje se strinja z razlago pojma preganjanja, kot ga je opredelila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ker pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje, mora takšno preganjanje izkazovati nepretrgano in sistematično tveganje, ne pa le osamljene primere šikan, kot jih je doživela prva tožnica. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in je tudi pravilno uporabila ZAzil. Mednarodne pogodbe, na katere se sklicujejo tožeče stranke v tožbi, kot tudi Ustava Republike Slovenije, prepovedujejo izročitev oziroma izgon oseb, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju, vendar pa po presoji sodišča prve stopnje takšna nevarnost v konkretnem primeru ne obstaja.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo.

Tožeče stranke v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavljajo tožbene navedbe in ugovore ter še dodajajo: Organi odločanja v postopku niso upoštevali, ugotavljali, niti se niso opredelili do vseh dejstev in okoliščin, ki so jih navajale in so ali bi lahko bile pomembne za razjasnitev stvari. Zaradi navedenega je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, kar bi jim lahko v primeru vrnitve v izvorno državo povzročilo nepopravljive posledice. Tudi če je vrnitev v izvorno državo sicer objektivno varna, zanje osebno takšna vrnitev vsekakor ni varna. Prva tožnica, upoštevajoč okoliščine (že preganjana samska ženska z mladoletnima hčerama v tradicionalnem okolju, nekdanja članica Albancem nenaklonjene politične stranke in sestra komandirja makedonske čete, ki se je borila proti Albancem), je še posebej ranljiva oseba, zato utemeljeno obstoji realna nevarnost, da bi jim vrnitev povzročila nepopravljive posledice. Za vsak posamezni primer je tako potrebno presojati vsako dejstvo posebej in vsa dejstva skupaj. Njihova vrnitev, v skladu s pojasnjenim, upoštevajoč objektivne okoliščine, v katerih se nahajajo, bi pomenila resno grožnjo njihovi varnosti, kar pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja. Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke ter vrne zadevo toženi stranki v nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožečih strank. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov, ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi matični državni ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožečim strankam v izvorni državi (Makedoniji) očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, kar je razlog za zavrnitev vloge v pospešenem postopku po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu benguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Tudi po mnenju pritožbenga sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka pravilno ocenila, da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja prva tožnica (grožnje s strani posameznikov albanske narodnosti in neustrezna zaščita s strani državnih organov Makedonije), niso takšne, da bi se tožeče stranke lahko utemeljeno čutile resno ogrožene, zato njihov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen in da zatrjevanje prve tožnice o preganjanju v izvorni državi, zaradi česar naj bi s hčerama pobegnila, tudi ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. To pa je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Obstajati mora nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene.

Ker so bili glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala odločati v okviru rednega azilnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uveden v skladu z namenom pospešitve azilnih postopkov. V takšnem tako imenovanem pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor o kršitvi načela nevračanja, saj je bilo v obravnavani zadevi odločeno, da morajo tožeče stranke zapustiti Republiko Slovenijo po pravnomočno končanem azilnem postopku, v katerem pa je bilo ugotovljeno, da v primeru vrnitve tožečih strank v njihovo izvorno državo tam ne bodo izpostavljene nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Načelo nevračanja iz zakonsko določenih razlogov pa samo po sebi še ne pomeni, da je prosilcem za azil dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, saj se to načelo vsebinsko prepleta s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila po Ženevski konvenciji in pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.