Jedro

V obravnavani prekrškovni zadevi, v kateri gre za prekršek po ZJRM-1, za katerega je zagrožena globa, ne gre za obravnavo zapletenih (pravnih in dejanskih) vprašanj. Tako ni videti okoliščin, ki bi narekovale, da se tožniku kot obdolženemu za prekršek zagotovi strokovna pomoč pri njegovi obrambi. Okoliščin, ki bi narekovale strokovno pomoč v postopku, tudi ni videti na strani tožnika, saj tožnik kakšnih posebnih osebnih okoliščin v prošnji za BPP niti ni navedel. V tožbi pa navaja le, da je laična oseba, ki ne bo mogla uspešno aktivno sodelovati oziroma delovati pri izvedbi dokazov in pri zaščiti svojih interesov. Uresničevanje tožnikove pravice do sodnega varstva, kar je namen BPP, brez zastopanja po zagovorniku ne bo prizadeto, saj so okoliščine oziroma dejstva o zadevi, v kateri tožnik prosi za dodelitev BPP, na podlagi določb 24. člena ZBPP utemeljeno ocenjena kot takšna, ki ne zadostijo (objektivnim) pogojem za njeno odobritev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje strošek postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Novem mestu zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev BPP z dne 9. 2. 2015, v zvezi s katero v obrazložitvi navaja, da jo je tožnik vložil za zagovor pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu opr. št. ZSV 166/2014 v prekrškovni zadevi ter za oprostitev plačila vseh stroškov postopka. Dalje citira določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in navaja, da je zaradi presoje vsebinskega pogoja za dodelitev BPP vpogledal v spis Okrajnega sodišča v Novem mestu ZSV 166/2014, iz katerega izhaja, da je bil tožniku 10. 7. 2014 vročen plačilni nalog zaradi kršitve Zakona o varstvu javnega reda in miru, zoper katerega je tožnik vložil zahtevo za sodno varstvo, iz katere je razvidno, da tožnik plačilni nalog zavrača, saj naj bi bile kršitve javnega reda in miru neutemeljene in lažne, v zvezi s čimer je priložil tudi posnetek dogajanja. Glede na zbrane podatke organ za BPP ugotavlja, da tožnikova prošnja ni utemeljena. V konkretnem primeru gre za obravnavo prekrška, postopek, ki je v teku, pa ni zapleten, niti ne gre za obsežno ugotavljanje dejanskega stanja. Tožnikove navedbe iz zahteve za sodno varstvo bodo v postopku preverjene z zaslišanjem dveh prič, glede na priložen USB ključek, iz katerega naj bi izhajal za tožnika razbremenilni dokaz, pa bo sodišče lahko vpogledalo tudi posnetek in na podlagi izvedenih dokazov odločilo. Iz prekrškovnega spisa tako nikakor ne izhajajo okoliščine, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik zagotovljeno strokovno obrambo z zagovornikom. Poleg tega se v postopku pred sodiščem dejstva, ki so pomembna za izdajo odločbe, ugotavljajo po uradni dolžnosti in v skladu z načelom materialne resnice. Tako ocenjuje, da objektivni pogoj za dodelitev BPP v tej zadevi ni izpolnjen. Poleg tega tudi niso podani pogoji za dodelitev BPP za oprostitev plačila vseh stroškov postopka, saj je odločitev v zvezi s tem pridržana razpravljajočemu sodišču, to je Okrajnemu sodišču v Novem mestu.

Tožnik v tožbi najprej opozarja, kot navaja, na skrajno nenavadno poimenovanje v izpodbijani odločbi s strani organa za BPP, ki ga imenuje „obsojenec“, kar niti ni izraz, s katerim bi se osebo v okviru prekrškovnega postopka označevalo. Sicer pa se ne strinja s stališčem, da njegova prošnja ni utemeljena. Izpostavlja, da se ni mogoče ogniti občutku, da je organ za BPP pravzaprav odločal o utemeljenosti vložene zahteve za sodno varstvo, kar pa nikakor ni v njegovi pristojnosti. S tem v zvezi navaja, da bodo njegove navedbe tekom prekrškovnega postopka preverjene z zaslišanjem dveh prič, ki sta dejansko policist, ki je tožniku plačilni nalog izdal (ne glede na to, da mu je bilo predočeno, da gre za lažno prijavo) in domnevnega oškodovanca, ki je podal prijavo, da ga kritičnega dne sploh ni bilo na kraju. Evidentno je, da je dejansko že vnaprej znano kako oziroma v kakšni smeri bosta navedeni priči izpovedovali in za postavljanje vprašanj takšnim pričam ter za preverjanje njune verodostojnosti je nedvomno potrebno imeti določeno strokovno znanje in izkušnje, ki ga tožnik kot prava neuka stranka zagotovo nima. Še toliko bolj velja to v konkretnem primeru, ko se tožnika praktično nenehno „lovi“ z lažnimi in neutemeljenimi obtožbami, ki prihajajo s strani enih in istih oseb. Poudarja, da ne glede na to, da sodišče ugotavlja dejstva po uradni dolžnosti in v skladu z načelom materialne resnice, pa je potrebno sodišče na določene okoliščine še posebej opozoriti in jih izpostaviti, kar se ustrezno lahko stori le s pomočjo strokovnjaka, nikakor pa tega ni zmožna storiti laična oseba. Zgolj zato, ker gre v tem primeru za prekrškovni postopek, to še ne pomeni, da se tožniku ne bi omogočila strokovna pomoč, še posebej v primeru, kot je konkretni, ko gre za kompleksno problematiko in je dejansko tožnik tisti, ki je z večkratnimi neresničnimi prijavami s strani domnevnih oškodovancev dejansko nadlegovan. Ravno upoštevaje navedbe organa za BPP, da je namen BPP uresničevanje pravice prosilca do sodnega varstva, bi bilo potrebno tožnikovi prošnji ugoditi in mu BPP za vodenje tega prekrškovnega postopka ugoditi, sicer se tožnik nikakor ne bo uspel uspešno braniti. Dodaja pa tudi, da je v konkretni prekrškovni zadevi podal tudi laični predlog za izločitev sodeče sodnice, o katerem sploh ni bilo odločeno. Sodišču predlaga, da ga zasliši in po izvedbi ponujenih dokazov izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je podan objektivni pogoj po 24. členu ZBPP za dodelitev BPP tožniku za zagovor pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu opr. št. ZSV 166/2014 v prekrškovni zadevi in za oprostitev plačila vseh stroškov postopka.

Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva ali nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku te določbe se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Sodišče uvodoma, v zvezi s tožbenim ugovorom, ugotavlja, da organ za BPP v izpodbijani odločbi tožnika na nekaterih mestih naslavlja kot „obsojenca“, kot opozarja tožnik v tožbi. Sodišče pritrjuje tožniku, da takšno poimenovanje ni primerno, vendar pa ta kršitev ni vplivala na samo odločitev organa za BPP v zadevi, zato sodišče tega tožbenega ugovora ni moglo upoštevati.

Organ za BPP svojo odločitev utemeljuje z navedbami, da upoštevajoč podatke zadevnega prekrškovnega spisa ocenjuje, da gre za obravnavo prekrška, ki ni zapleten, niti ne gre za obsežno ugotavljanje dejanskega stanja ter da bodo tožnikove navedbe iz zahteve za sodno varstvo v postopku preverjene z zaslišanje dveh prič in glede na priložen USB ključek, iz katerega naj bi izhajal za tožnika razbremenilni dokaz, bo sodišče lahko vpogledalo tudi posnetek in na podlagi izvedenih dokazov odločilo. Tako ocenjuje, da niso izkazane okoliščine, ki bi narekovale, da se tožniku, kot obdolženemu za prekršek, zagotovi strokovna pomoč pri njegovi obrambi. Sklicuje se tudi na to, da se v postopku pred sodiščem dejstva, ki so pomembna za izdajo odločbe, ugotavljajo po uradni dolžnosti in v skladu z načelom materialne resnice.

Sodišče se glede na ugotovljeno v postopku, v katerem je organ za BPP vpogledal v prekrškovni spis ZSV 166/2014, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, pridružuje stališču organa za BPP v izpodbijani odločbi, da v obravnavani prekrškovni zadevi, v kateri gre za prekršek po ZJRM-1, za katerega je zagrožena globa, ne gre za obravnavo zapletenih (pravnih in dejanskih) vprašanj. Tako tudi po presoji sodišča ni videti okoliščin, ki bi narekovale, da se tožniku kot obdolženemu za prekršek zagotovi strokovna pomoč pri njegovi obrambi. Okoliščin, ki bi narekovale strokovno pomoč v postopku, tudi ni videti na strani tožnika, saj tožnik kakšnih posebnih osebnih okoliščin v prošnji za BPP niti ni navedel. V tožbi pa navaja le, da je laična oseba, ki ne bo mogla uspešno aktivno sodelovati oziroma delovati pri izvedbi dokazov in pri zaščiti svojih interesov. V zvezi s tem sodišče ponovno poudarja, da gre v tem prekrškovnem postopku za nezapleteno dejansko stanje in da bo sodišče, kot je izpostavil že organ za BPP v izpodbijani odločbi, v tem sodnem postopku dejstva ugotavljajo po uradni dolžnosti ob upoštevanju načela materialne resnice. To pomeni, da bo tudi priči prvenstveno zasliševalo sodišče in v skladu z načelom materialne resnice tudi ugotavljalo (vsa) pomembna dejstva in okoliščine in s tem v zvezi postavljalo vprašanja pričam. Po povedanem tudi po presoji sodišča uresničevanje tožnikove pravice do sodnega varstva, kar je namen BPP, brez zastopanja po zagovorniku ne bo prizadeto, saj so okoliščine oziroma dejstva o zadevi, v kateri tožnik prosi za dodelitev BPP, na podlagi določb 24. člena ZBPP utemeljeno ocenjena kot takšna, ki ne zadostijo (objektivnim) pogojem za njeno odobritev.

Sodišče pa ne more pritrditi niti tožbenemu ugovoru, da je organ za BPP v izpodbijani odločbi (že) odločil o utemeljenosti vložene zahteve za sodno varstvo. V skladu z zgoraj citirano določbo 24. člena ZBPP mora namreč organ v okviru presoje obstoja objektivnega pogoja za dodelitev BPP presoditi, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja BPP, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožiti, kar je organ za BPP v obravnavani zadevi tudi storil, pri tem pa ni presegel pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve.

Tožbena navedba, da je tožnik v konkretni prekrškovni zadevi podal laični predlog za izločitev sodnice, o katerem ni bilo odločeno, pa za odločitev v tej zadevi, ki se nanaša zgolj na vprašanje pravilnosti odločitve organa za BPP o zavrnitvi njegove prošnje za BPP, tudi ni relevantna.

Po vsem povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče pa tudi ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnika, saj dejstva in okoliščine, relevantne za odločitev v zadevi, izhajajo iz upravnega spisa zadeve, zato izvedba predlaganega dokaza, ki ga sicer tožnik v upravnem postopku niti ni predlagal, ni potrebna.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.