Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zastaranje med tekom stečajnega postopka ni bilo zgolj zadržano, temveč pretrgano. Zato se toženec kot solidarni porok ne more uspešno sklicevati na določilo četrtega odstavka 1034. člena OZ, po katerem zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika nima učinka nasproti poroku.
I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih tožena stranka dolguje tožeči stranki, zniža za 57,12 EUR (na 551,57 EUR) z obrestmi.
II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi svoj sklep o izvršbi VL 81223/2017 z dne 15. 9. 2017 (v prvem in tretjem odstavku izreka), po katerem toženec dolguje tožnici 2.295,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2009 dalje in 148,00 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. Obenem je tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 608,39 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi.
2. Toženec v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni jasno, zakaj je že razveljavljen sklep o izvršbi zdaj ostal v veljavi. Tožencu v postopku ni bila zagotovljena enakovredna obravnava. Tožnica ni predložila zahtevanih listinskih dokazov. Toženca ni obvestila o prijavi terjatve v osebnem stečajnega glavnega dolžnika. Toženec je bil v dobri veri, da je terjatev poravnana, sicer pa stečaj ne vpliva na zastaranje zoper poroka. Ker je bila terjatev v stečaju priznana, je prišlo do novacije in porok ne odgovarja več. Kredit je bil zavarovan pri zavarovalnici, vendar je bila tožnica malomarna pri uveljavljanju svoje zahteve iz tega naslova. Toženec je zato prost svoje obveznosti. Tudi kazenski postopek zoper glavnega dolžnika ni bil uspešen, zato zastaranje ni bilo pretrgano. Sodišče bi moralo postopek ustaviti, ker tožnica ni odgovorila na toženčev ugovor. Tožnica tudi ni upravičena do povračila stroškov za pregled listin.
3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Tožničina terjatev, ki je predmet spora, izvira iz kreditne pogodbe z dne 3. 6. 2004, ki jo je tožnica sklenila s S. R. kot kreditojemalcem, toženec pa je k njej pristopil kot porok in plačnik. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec solidarno odgovarja za obveznosti glavnega dolžnika, upoštevaje tretji odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika (OZ), in da toženčeva obveznost kljub poteku časa še ni prenehala, ker je zaradi prijave tožničine terjatve v postopku osebnega stečaja nad glavnim dolžnikom prišlo do pretrganja zastaranja, ki učinkuje tudi nasproti tožencu kot poroku (tretji odstavek 1034. člena OZ).
6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in celovito ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Sicer pa toženec v pritožbi predvsem ponavlja svoje ugovore, na katere mu je izčrpno, pregledno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.
7. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in nedvoumen. Izvršilno sodišče je po toženčevem ugovoru razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine samo v tistem delu, kjer je bila dovoljena izvršba1 in ne v celoti. V pravdi je sodišče tako odločalo le še o usodi tistega dela sklepa o izvršbi, kjer je bilo tožencu naloženo, da poravna tožničino terjatev. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi morala tožnica odgovoriti na toženčev ugovor; sicer pa se je tožnica obrazloženo opredelila do toženčevih trditev v dopolnitvi tožbe. Za ustavitev postopka, ki si jo je obetal toženec, ni podlage v zakonu.
8. Dokazne listine, ki jih je predložila tožnica, so zadoščale za odločitev o utemeljenosti toženega zahtevka. V zvezi s tem je pretiran in neutemeljen pritožbeni očitek o domnevno neenakopravnem obravnavanju toženca v postopku. Sodišče je namreč tožencu pred obravnavo vročilo celotno trditveno in dokazno gradivo, ki ga je sodišču posredovala tožnica, in se je toženec o njem lahko izjavil. 9. Tožnica je dokazala, da je toženca obvestila o tem, da glavni dolžnik svojih obveznosti iz kreditne pogodbe ni poravnal. Zatrjevana toženčeva zmota glede tega dejstva torej ni bila opravičljiva. Res pa mora upnik, ki je v stečaju glavnega dolžnika priglasil svojo terjatev, o tem obvestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega (prvi odstavek 1022. člena OZ). Tožnica ni dokazala, da je toženca obvestila o prijavi svoje terjatve v stečaju, vendar toženec zmotno enači svojo škodo s tožničino terjatvijo, ki je predmet te pravde. Škoda je zmanjšanje premoženja (132. člen OZ), toženec pa ni dokazal, da je tožnici že kaj plačal kot porok za S. R. Predvsem pa toženec v zvezi s svojo domnevno škodo zaradi opustitve obvestila o prijavi terjatve v stečaju ni vložil pobotnega ugovora v tej pravdi, niti nasprotnega zahtevka zoper tožnico.
10. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je s pripoznavo terjatve v stečajnem postopku toženčeva poroštvena obveznost prenehala. S pripoznavo se namreč ni spremenila vsebina obveznosti, zato ne gre za prenovitev (323. člen OZ).
11. Ker je toženec solidarni porok, velja za zastaranje njegove obveznosti enak zastaralni rok kot za glavnega dolžnika (drugi odstavek 134. člena OZ). V toženčevem primeru gre za splošni (petletni) zastaralni rok (346. člen OZ). Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je s tožničino priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika prišlo do pretrganja zastaranja (365. člen OZ), ki je začelo znova teči, ko je bil stečaj končan (četrti odstavek 369. člena OZ). Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil (zadnji) stečajni postopek končan 21. 4. 2017, zato tožničina terjatev ob vložitvi predloga za izvršbo zoper toženca (7. 9. 2017) še ni zastarala. Zastaranje med tekom stečajnega postopka ni bilo zgolj zadržano, kot meni toženec, pač pa je bilo pretrgano. Toženec se zato ne more uspešno sklicevati na določilo četrtega odstavka 1034. člena OZ, po katerem zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika nima učinka nasproti poroku.
12. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na oprostitev poroka zaradi opustitve garancij (1027. člen OZ). V kreditni pogodbi (7. člen) je bilo med drugim dogovorjeno zavarovanje kredita z zastavo obstoječe police življenjskega zavarovanja v korist zavarovalnice, ni pa bil določen vrstni red uporabe zavarovanja. Toženec zato ne more uspešno zahtevati od tožnice, naj se namesto iz poroštva prej poplača iz zastavljene zavarovalne police. Poleg tega bi bil toženec lahko prost svoje obveznosti le, če bi navedeno zavarovanje prenehalo ali bi se zmanjšalo po krivdi tožnice, kar bi onemogočilo prehod zavarovanja na poroka; slednjega toženec niti ne navaja.
13. Po navedenem pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari, niso utemeljeni. Toženec utemeljeno izpodbija le odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč tožnici, ki ji mora sicer toženec glede na izid pravde povrniti vse potrebne pravdne stroške, odmerilo tudi nagrado za posvet s stranko (100 točk). Po tar. št. 39 Odvetniške tarife bi bila tožnica upravičena do nagrade le, če bi šlo za samostojno storitev. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj je posvetu sledila vložitev predloga za izvršbo, zato je nagrada za posvet vključena v preostale stroške za zastopanja. V tem delu je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi in stroškovno odločitev spremenilo tako, da je dolgovani znesek nadaljnjih pravdnih stroškov znižalo za 100 točk, kar skupaj z ustreznim deležem priglašenih materialnih stroškov in DDV znaša 57,12 EUR. Pri tem je upoštevalo vrednost točke, veljavno v času odločanja sodišča prve stopnje (0,459 EUR).
14. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo prvo sodbo. V postopku na prvi stopnji namreč ni bilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev, ki bi terjale drugačno odločitev o pritožbi.
15. Tožnik je s pritožbo dosegel le delno spremembo stroškovne odločitve. Ker so stroški postopka stranska terjatev, se pri vrednotenju pritožbenega uspeha ne upoštevajo. Toženec zato ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, ampak jih mora kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP).
1 Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81223/2017-5 z dne 13. 11. 2017.