Jedro

Tožena stranka kot zavarovatelj odgovarja za škodo, ki jo je pri uporabi krožne žage utrpel tožnik.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1.S sodbo P 27/2021 z dne 28. avgusta 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 6.609,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 1. 2021 dalje ter mu plačati pravdne stroške v znesku 2.009,65 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. II. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih zahtevanih 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2020 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.609,89 EUR od dne 13. 12. 2020 do dne 12. 1. 2021. III. Tožena stranka je dolžna na račun Okrožnega sodišča v Celju, št. TRR 0110 0637 0421 586 sklic 00-36478-2022 povrniti del pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 413,05 EUR v roku 15 dni od dne pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Žalcu št. 01100-8450084805, sklic na št. 00 501-27-2021 plačati znesek 295,65 EUR.″

2.Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v delovni nezgodi dne 9. 12. 2019 kot delavec podjetnika a.., ko je okoli 12.50 ure žagal zagozde na krožni žagi Avola, last družbe D. Do škodnega dogodka je prišlo na gradbišču družbe D. na naslovu ..., kjer je a. opravljal dela kot podizvajalec. Pri rezanju ene izmed zagozd je rezilo žage naletelo na grčo, zaradi česar je obdelovanec odbilo, posledično pa je tožnik zgubil oporo na obdelovancu in mu je desno roko nehote zaneslo v smeri žaginega rezila, tako da je žaga zarezala v tožnikov kazalec desne roke. Tožnik je utrpel v zavarovanem škodnem dogodku poškodbo kazalca desne roke, zaradi česar je bila potrebna delna amputacija končnega in srednjega členka kazalca. V staležu bolnih je bil od 9. 12. 2019 do 14. 2. 2020. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik napram zavarovancu toženke tretja oseba in ga ne gre obravnavati kot delavca zavarovanca tožene stranke. Takšna ugotovitev je bila napravljena zaradi dejstva, da je bil tožnik kot delavec zaposlen pri svojem delodajalcu in ni v direktni pogodbeni zvezi z zavarovancem toženke. Tožnik z nobenim od, v polici navedenih podjetij ni sklenil pogodbe in ni v pogodbenem odnosu z nobenim od teh podjetij, temveč je v pogodbenem odnosu s svojim delodajalcem, ki opravlja dela za zavarovanca toženke kot njegov podizvajalec. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni namen sporne določbe Splošnih pogojev, da se kot tretje osebe ne štejejo delavci drugih subjektov, v obravnavanem primeru, delavci podizvajalca. Sodišče je ugotovilo, da je namen določbe drugega odstavka 1. člena Splošnih pogojev in dodatnega dogovora, da so kot tretje osebe zavarovani tudi vsi lastni delavci zavarovanca, izključene pa so kot tretje osebe subjekti, ki pri zavarovancu opravljajo delo na podlagi pogodbe, kar pa tožnik ni, saj tožnik nima sklenjene nikakršne pogodbe z zavarovancem in je torej zaključek sodišča takšen, da se po Splošnih pogojih tožnik šteje kot tretja oseba, s tem pa je ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije, ki ga je podala toženka, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je krožna žaga nevarna stvar in je izpolnjen pravni standard nevarne stvari. Sodišče je v nadaljevanju ugotavljalo, komu gre v obravnavanem primeru pripisati odgovornost za nastalo škodo, ki izvira iz nevarne stvari. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila krožna žaga, katere lastnik je zavarovanec toženke, na voljo za uporabo večjemu številu oseb, zato tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o tem, da je bila nevarna stvar (krožna žaga) zaupana v uporabo izključno zaposlenim pri a.., in je s tem na delodajalca tožnika prešla tudi odgovornost za škodo, ki izvira iz te nevarne stvari, čeprav so na dan obravnavane delovne nezgode tožnika, krožno žago uporabljali samo delavci a. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je bil zavarovanec toženke imetnik nevarne stvari, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je za škodo iz nevarne stvari odgovorna toženka - njen zavarovanec, ki ni uspela dokazati, da je odgovornost za škodo iz nevarne stvari prešla na delodajalca tožnika. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo podan ugovor soprispevka tožnika k nastali škodi, podan s strani tožene stranke. Sodišče je, upoštevaje izpoved tožnika ter ostalih prič in glede na medicinske dokaze ocenilo, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku delovne nesreče in k nastali škodi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dokazni postopek ni potrdil zatrjevanj toženke, da naj tožnik pri uporabi krožne žage ne bi upošteval danih navodil za varno delo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka teh trditev v postopku ni uspela dokazati. Nato je določilo še višino pravične denarne odškodnine in je pri tem uporabilo določbi členov 179 in 182 OZ. Na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila zaradi poškodbe kazalca desne roke potrebna delna amputacija končnega in srednjega členka kazalca. Tožnik je trpel bolečine od hudih intenzitet, ki so nato prešle v trajne lažje bolečine. Te bolečine čuti še danes. Tožnik je med zdravljenjem trpel tudi številne neugodnosti in sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo 3.500,00 EUR. Za strah je tožniku prisodilo 500,00 EUR. Tožnik je namreč prestajal primarni in sekundarni strah, kar je potrdil tudi izvedenec. Tožnik je prestajal in prestaja duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik ima v posledici škodnega dogodka zmanjšane življenjske aktivnosti, predvsem ima težave pri finih opravilih in pri normalnem prijemu z desnico ter mora vsem opravilom, kjer uporablja desno roko posvetiti dosti več časa in pozornosti, tako na poklicnem, kot tudi v zasebnem življenju. Te posledice tožnik trpi še danes. Iz tega naslova mu je prisodilo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR. Tožniku je prisodilo odškodnino zaradi psihičnih bolečin zaradi skaženosti v znesku 500,00 EUR, ker tožnik zaradi delne amputacije kazalca duševno trpi. Skupaj je tožniku prisodilo odškodnino za prestalo in bodočo nepremoženjsko škodo v višini 6.500,00 EUR. Tožniku je prisodilo še zakonske zamudne obresti od tako določene odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino za premoženjsko škodo v višini 109,89 EUR. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji pa je odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP.

2.Zoper obsodilni del sodbe podaja pritožbo tožena stranka (točke I., III. in IV. izreka sodbe). Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je podano zavarovalno jamstvo in posledično pasivna legitimacija tožene stranke. Po mnenju pritožbe je napačna odločitev sodišča, da je podan temelj odgovornosti in objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke kot tudi, da tožnik k nastanku škodnega dogodka ni z ničemer soprispeval. Tožena stranka se ne strinja tudi z odločitvijo sodišča glede dosojene višine odškodnine za nematerialno in materialno škodo, kot tudi ne s stroški postopka, ki jih je sodišče prisodilo tožniku in o načinu njihove odmere. Po mnenju tožene stranke je odločitev sodišča, da je potrebno tožnika šteti kot tretjega in je zato podano zavarovalno jamstvo po zavarovalni polici zavarovanca tožene stranke in s tem pasivna legitimacije tožene stranke, sprejeta napačno. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da je imel zavarovanec tožene stranke s polico sklenjeno zavarovanje za splošno odgovornost za svoje zaposlene pri zavarovalnici, z navedeno polico pa niso kriti zahtevki zavarovančevih podizvajalcev in njihovih delavcev, to je delodajalca tožeče stranke in tožeče stranke same. Ne glede na to, ali je bil tožnik zaposlen pri zavarovancu tožene stranke ali pri podizvajalcu, tožnika ni mogoče šteti kot tretje osebe (v smislu pogojev, kot to navaja tožnik in kot je to zaključilo sodišče), zato zavarovalno kritje po zavarovalni polici zavarovanca tožene stranke za nastali škodni dogodek, ni podano. Delodajalec tožnika je sicer bil podizvajalec zavarovanca toženke, vendar pa je tožnik delo opravljal izključno za svojega delodajalca in pod nadzorom in navodilih slednjega. Tožnik je svoje delo preko svojega delodajalca opravljal zaradi gospodarskih interesov zavarovanca toženke, kar so potrdile tudi priče in je torej delavec podizvajalca in ne neka tretja oseba. Glede na navedeno, tožnika kot delavca podizvajalca ni mogoče šteti kot tretje osebe v smislu 1. točke 1. člena Splošnih pogojev, temveč bi ga bilo mogoče šteti kot delavca, v smislu 2. točke 2. člena le-teh, torej za delavca oz. druge osebe, ki delajo za zavarovanca, vendar zgolj, če ne bi delal v interesu, pod nadzorom in navodilih svojega delodajalca, ki mu je dal v uporabo delovno sredstvo. Ker pa je tožnik opravljal delo pri svojem delodajalcu, ki je imel pogodbo z zavarovancem tožene stranke, torej je izvajal dela v korist in v interesu za svojega delodajalca, ga nikakor ni mogoče šteti kot tretjega, kot to zmotno ugotavlja sodišče. Tretji v smislu Splošnih pogojev je nedvomno lahko le oseba, ki z delovnim procesom na gradbišču, četudi dela pri podizvajalcu, nima nobene zveze. V primeru tožnika pa temu ni bilo tako. Glede na navedeno je tožena stranka mnenja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in je napačno odločilo, da je podano zavarovalno jamstvo po zavarovalni polici zavarovanca tožene stranke in s tem pasivna legitimacija toženke. Nadalje se tožena stranka ne strinja z odločitvijo sodišča, da je za škodo iz nevarne stvari odgovorna toženka, ker ni uspela dokazati, da je odgovornost za škodo iz nevarne stvari prešla na delodajalca tožnika. Tožena stranka izpostavlja, da je sodišče napačno in zmotno podalo obrazložitev, da je podana odgovornost tožene stranke, kajti, če bi temu že bilo tako, bi lahko bila podana zgolj odgovornost njenega zavarovanca. Zato je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo sodbe in sodišče je storilo bistveno kršitev določb ZPP. Mnenja je tudi, da je ugotovitev prvostopnega sodišča, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je odgovornost za škodo iz nevarne stvari prešla na delodajalca tožnika, zmotna. Namreč, po mnenju tožene stranke, je dokazni postopek pokazal, da je pritrditi navedbam tožene stranke, da je odgovornost za nastali škodni dogodek podana s strani delodajalca tožnika, kateremu je bila krožna žaga zaupana v uporabo, to je podizvajalcu a... Obligacijski zakonik v 152. členu podrobno opredeljuje situacijo, ko imetnik nevarne stvari le-to zaupal v uporabo tretjemu in odgovarja enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo. To je potrdil tudi sam a., ki je povedal, da mu je bila krožna žaga prepuščena v uporabo na gradbišču in da so z njo rokovali njegovi zaposleni delavci. Tudi priče so potrdile, da na dan škodnega dogodka dne 9. 12. 2019 na gradbišču ni bilo drugih delavcev, ki bi istočasno opravljali delo, kot so ga delavci a., ki so bili gradbeni delavci. Sodišče to dejstvo ni upoštevalo. V konkretnem primeru gre za edinstven, individualen dogodek, za katerega je pomembno, da se ugotovijo okoliščine, ki so veljale ob škodnem dogodku in so bile pomembne za ugotovitev obstoja temelja odgovornosti tožene stranke. Bistveno je, da je dokazni postopek pokazal, da je tožnikovemu delodajalcu bila krožna žaga prepuščena v trenutno posest in uporabo, kar pomeni, da namesto imetnika stvari (v tem primeru zavarovanca tožene stranke) odgovarja enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo. Četudi je bila krožna žaga, katere lastnik je zavarovanec tožene stranke, na splošno na voljo za uporabo večjemu številu oseb na dan škodnega dogodka, temu ni bilo tako, kajti krožno žago so uporabljali zgolj zaposleni tožnikovega delodajalca, med njimi tudi tožnik. Tožnikov delodajalec je sklenil dogovor z zavarovancem tožene stranke glede uporabe krožne žage in so jo ob škodnem dogodku uporabljali zgolj delavci a. in nihče drug, saj na gradbišču ni bilo nobenih drugih delavcev. Sodišče je napačno povzemalo in obravnavalo tudi trditve tožene stranke glede vsebine Zapisnika inšpekcijskega nadzora in je na tem gradilo obrazložitev sodbe. Tožena stranka je trdila, da je do prenosa nalog prešlo s pogodbo, iz Zapisnika pa izhaja, da je bil tožnikov delodajalec nosilec dejavnosti. Temelj objektivne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke tako ni podan. V pritožbi še navaja, da je sodišče tudi napačno ugotovilo, da tožniku ni očitati soprispevka, ki ga je zatrjevala tožena stranka. Tožnik je bil usposobljen za delo s krožno žago, uporabljal je varnostno opremo ter je bil seznanjen z navodili za varno delo. Do škodnega dogodka pa ne bi prišlo, če bi tožnik delo opravljal strokovno in pravilno, ker pa temu ni bilo tako, je prišlo do poškodbe tožnika. Očitno tožnik ob rokovanju s krožno žago ni bil pri rezanju zagozd pozoren na grče oziroma ni bil pozoren toliko, da bi se ob rezanju grče močneje uprl, kar bi preprečilo, da bi zagozdo odbilo. Tožnik pri uporabi krožne žage očitno ni upošteval danih Navodil za varno delo, zato je mnenja, da krožna žaga sama po sebi tožnika ne bi poškodovala, če tožnik ne bi bil pri uporabi krožne žage nepreviden, ravnal je neprevidno, zato je podana njegova soodgovornost. Pritožbo podaja tudi glede dela priznanih pravdnih stroškov tožeče stranke. Mnenja je, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati tožniku 400 odvetniških točk za sestavo odškodninskega zahtevka po tar. št. 42 OT. Tožnik ni upravičen do nagrade za sestavo odškodninskega zahtevka, ki ga je tožnik vložil pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo prisoditi na znesek 60,40 EUR, kar predstavlja kilometrino pooblaščenca še 22 % DDV, saj se DDV od materialnih stroškov ne obračunava. Sodišče prve stopnje neupravičeno toženi stranki ni priznalo zneska v višini 15,00 EUR, ki ga je tožena stranka priglasila kot ostale materialne stroške. Splošno znano dejstvo je, da pri izdelavi pisanj za potrebe pravdnega postopka, strankam nastajajo različni stroški in bi zato sodišče prve stopnje te stroške v znesku 15,00 EUR moralo priznati toženi stranki. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je odgovornost zavarovanca tožene stranke zakonska in je pogodbeno ni mogoče izključiti. Glede samega zavarovalnega kritja je ugotoviti, da je tožnik napram zavarovancu tožene stranke bil tretja oseba in ne delavec njenega zavarovanca, kritje za zahtevke podizvajalcev in njihovih delavcev pa tudi sicer ni izrecno izključeno. Tožnika tudi ni mogoče šteti kot delavca zavarovanca tožene stranke, ker Splošni pogoji tožene stranke določajo kdo se šteje kot delavec zavarovanca, torej je to subjekt, ki dejansko opravlja delo v korist zavarovanca na kakršnikoli pogodbeni podlagi, to pa pri tožniku, ki z zavarovancem tožene stranke ni v pogodbenem odnosu, ni podano. Splošni pogoji tožene stranke tudi primeroma določajo, kdo se šteje kot delavca zavarovanca, v to opredelitev pa tožnika ni mogoče uvrstiti. Po mnenju tožeče stranke tudi ni podana izključitev zavarovalnega kritja po 152. členu OZ iz razlogov, ki jih je v sodbi podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje. Ugovori tožene stranke so negirani že z upoštevanjem sodne prakse, na katero se je v svojih trditvah sklicevala sama toženka in iz katere izhaja, da za prenos odgovornosti ne zadošča gola izročitev stvari, ampak je pomembna vsebina pravnega razmerja med prvotnim imetnikom in prevzemnikom nevarne stvari. Do prenosa odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti pride, ko tretji prevzame stvar z namenom samostojne oprave določenega posla, in v celoti tudi prevzame nadzor nad nevarno stvarjo, o čemer pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti, ker so vsi delavci na delovišču uporabljali krožno žago. Na to okoliščino, da so na dan poškodbe krožno žago uporabljali zgolj delavci tožnikovega delodajalca, na to ne vpliva, ker vsebine pravnega razmerja kot pravilno ugotavlja sodišče, ni mogoče presojati zgolj na podlagi enega delovnega dne. Tožniku tudi ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škodnega dogodka in tudi pritožbeno tožena stranka ne konkretizira, v katerem ravnanju bi pri tožniku bila podana neskrbnost ali malomarnost. Zgolj okoliščina, da je bila krožna žaga izpravna ne pomeni, da ni bila nevarna, v kolikor bi bila poleg svojih običajnih lastnosti še neizpravna, bi v zadevi bila ugotovljena še krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Tožnik je pri delu upošteval varnostne zahteve in je imel roke izven območja žage, česa več pa od tožnika niti ni bilo mogoče pričakovati glede na to, da je delo opravljal previdno in je tudi bil strokovno in ustrezno usposobljen in je tudi sicer eden najboljših delavcev na svojem področju. Stroški postavitve odškodninskega zahtevka na zavarovalnico so bili potrebni, saj bi se v primeru, da bi se zavarovalnica z zahtevkom strinjala, tožnik izognil pravdi. Ni mu tudi odreči, da je za postavitev zahtevka na zavarovalnico angažiral strokovno pomoč odvetnika. Tako ni mogoče sprejeti zaključka tožene stranke, da tožnik do povrnitve teh stroškov ni upravičen. Gre za strošek, ki je nastal zaradi postopka in je s tem postal del pravdnih stroškov. Stališče VSL v sklepu II Cp 1336/2018 glede tega, da naj bi se od kilometrine DDV ne plačal, je napačno, ker je kilometrina del celotne storitve, ki jo je opravil odvetnik, DDV pa se obračuna na strošek storitev. V skladu z 2. členom OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV, kar tudi izhaja iz sklepa VSC Cp 333/2020 z dne 23. 9. 2020. Tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, skupaj s stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške za odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da se je tožnik dne 9. 12. 2019 poškodoval med opravljanjem dela pri uporabi krožne žage Avola, tip BK 450-10, last zavarovanca toženke. Tožnik je bil v času poškodbe zaposlen pri a. in krožna žaga je bila v času delovne nezgode v brezhibnem stanju ter povsem primerna za uporabo. Lastnik in imetnik te nevarne stvari je bil zavarovanec tožene stranke D. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je glede krožne žage izpolnjen pravni standard nevarne stvari ter je sodišče v nadaljevanju ugotavljalo, ali in komu gre v obravnavanem primeru pripisati odgovornost za nastalo škodo, ki izvira iz te nevarne stvari. Res je bila med zavarovancem tožene stranke in delodajalcem tožnika sklenjena podizvajalska pogodba, s katero je izvajalec del prevzel tudi odgovornost za varno delo tožnika, vendar pa iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je nadzor nad uporabo krožne žage vseskozi imel zavarovanec tožene stranke in je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za škodo iz te nevarne stvari odgovorna toženka (njen zavarovanec), ki ni uspela dokazati, da je odgovornost za škodo iz nevarni prešla na delodajalca tožnika. To dejansko upravljanje z žago in razporejanje na delo delavcev izhaja iz izpovedbe priče A. A., ki je bil kot delovodja zaposlen pri zavarovancu tožene stranke, in je bil tega dne, ko je prišlo do nezgode prisoten na gradbišču. Izpovedal je, da je lahko s krožno žago delal vsak delavec na gradbišču, ki je bil pri njemu usposobljen za to delo, tako delavci D.., kot tudi delavci a. Imetnik nevarne stvari je bil tako zavarovanec tožene stranke in zato odgovarja za škodo po načelu objektivne odškodninske odgovornosti (drugi odstavek 131. člena OZ).

6.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v trenutku, ko je uporabljal pri svojem delu to žago, bil v odnosu do zavarovanca tožene stranke tretja oseba, za katerega je podana njegova objektivna odgovornost (člen 149 in 150 člen OZ). Zato ni utemeljen, pritožbeno izpostavljen ugovor tožene stranke, da ni podana njena pasivna legitimacija. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prvi odstavek 1. člena Splošnih pogojev določa, da zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja navedenih v polici, in ki ima za posledico telesno poškodbo. V drugem odstavku 1. člena Splošnih pogojev je določeno, da se za tretje osebe iz 1. člena Splošnih pogojev ne štejejo delavci zavarovanca, če ni dogovorjeno drugače. Nadalje se po drugem odstavku za delavce zavarovanca štejejo vsi tisti subjekti, ki dejansko opravljajo delo v korist zavarovanca na kakršnikoli pogodbeni podlagi (vajenci, dijaki, študenti, opravljanje dela pri uporabniku, itd.). Za tretje osebe iz drugega odstavka 1. člena Splošnih pogojev pa se štejejo tudi lastni delavci zavarovanca, ne glede na drugi odstavek istega člena Splošnih pogojev, kot je to določeno v zavarovalni polici in so tu številčno navedeni delavci D. in E. Tožnik je opravljal delo na gradbišču v okviru podizvajalske pogodbe, ki sta jo sklenila tožnikov delodajalec ter zavarovanec toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik napram zavarovancu toženke tretja oseba in da ga ne gre obravnavati kot delavca zavarovanca tožene stranke. Takšna ugotovitev je utemeljena zaradi dejstva, da je bil tožnik kot delavec zaposlen pri svojem delodajalcu in ni v direktni pogodbi z zavarovancem toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med tožnikom in zavarovancem ni direktne pogodbene podlage za opravljanje dela, torej tožnika glede na navedeno določilo ne gre šteti kot delavca zavarovanca. Tožnik s podjetjema D. ali E. ni sklenil pogodbe in ni bil v pogodbenem odnosu z nobenim od navedenih podjetij, temveč je bil v pogodbenem odnosu s svojim delodajalcem, ki je opravljala dela za zavarovanca toženke kot njegov podizvajalec. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni namen sporne določbe Splošnih pogojev, da se kot tretje osebe ne štejejo delavci drugih subjektov, v obravnavanem primeru delavci podizvajalca. Glede na obrazloženo, so tako neutemeljene pritožbene navedbe, da z zavarovalno polico niso kriti zahtevki zavarovančevih podizvajalcev in njihovih delavcev, to je delodajalca tožeče stranke in tožeče stranke same, kajti sodišče prve stopnje je tožnika glede na obrazloženo, pravilno štelo kot tretjega in z zavarovalno polico je zavarovana odgovornost za poškodbe, ki jih utrpijo tretji. V polici je navedeno, da ima zavarovanec tožene stranke sklenjeno zavarovanje za splošno odgovornost, tudi za svoje zaposlene pri zavarovancih D. in E., skupaj za 122 zaposlenih. Iz tega določila izhaja, da je tako v okviru te police, s katero je zavarovana civilna odgovornost iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, zavarovana splošna odgovornost - zavarovanje po dejavnostih, in so zavarovani tudi delavci zavarovanca. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi tožnika bilo mogoče šteti tudi kot lastnega delavca zavarovanca, ker naj bi imel a. sklenjeno podizvajalsko pogodbo z zavarovancem tožene stranke. V takšnem primeru pa bi tako bila podana zavarovana odgovornost za zaposlene pri F. ali E., kajti na polici je navedenih skupaj 122 delavcev in le-ti niso navedeni poimensko. V kolikor tožnika v takšnem primeru ni mogoče šteti kot tretjo osebo v smislu določbe prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev, pa bi ga tudi po zaključku tožene stranke bilo mogoče šteti kot delavca v smislu drugega odstavka 1. člena, torej za delavca zavarovanca, ki so zavarovani po Osnovni polici (kritje zahtevkov zavarovančevih delavcev). Tako bi tudi v tem primeru bila podana pasivna legitimacija tožene stranke in pritožba v tem ni utemeljena. Ker pa je tožnik opravljal delo pri svojem delodajalcu in v njegovem interesu in v njegovo korist, ga je iz tega razloga treba šteti kot tretjega. Šlo je namreč za osebo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je z delovnim procesom na gradbišču imela povezavo, ker je bil tožnik vključen v delo podizvajalca zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo in je pravilno odločilo, da je podano zavarovalno jamstvo po zavarovalni polici zavarovanca tožene stranke in s tem pasivna legitimacija slednje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so jasno iz zavarovalne police izključeni kot tretja oseba le tisti subjekti, ki pri zavarovancu opravljajo delo na podlagi pogodbe, kar pa tožnik ni bil, saj tožnik nima sklenjene nikakršne pogodbe z zavarovancem in je pravilen zaključek sodišča, da se po Splošnih pogojih tožnik šteje kot tretja oseba, s tem pa je ugovor pomanjkanja njene pasivne legitimacije, ki ga je podala toženka neutemeljen.

7.Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je bil zavarovanec tožene stranke imetnik nevarne stvari, in da tožena stranka ni uspela dokazati, da je odgovornost za škodo iz te nevarne stvari prešla na delodajalca tožnika (152. člen OZ). Tožena stranka se s tako odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Sodišče prve stopnje je pravilno opisalo, da je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke, ne pa odgovornost same tožene stranke kot zavarovalnice. To je razvidno iz celotnega opisa dogodka v sodbi in iz navedb kdo je tožeča stranka, kdo je zavarovanec tožene stranke in kdo je tožena stranka. Tako ni podana očitana bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno ni mogoče pritrditi navedbam tožene stranke, da je odgovornost za nastali škodni dogodek podana na strani delodajalca tožnika, kateremu naj bi bila krožna žaga zaupana v uporabo, to je podizvajalca a. Dokazni postopek namreč ni dokazal, da je tožnikovemu delodajalcu bila krožna žaga prepuščena v izključno posest in uporabo, kar naj bi pomenilo, da namesto imetnika stvari odgovarja enako kot on tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, v tem primeru delodajalec tožnika. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila krožna žaga, katere lastnik je zavarovanec tožene stranke na splošno na voljo v uporabo večjemu številu oseb, to je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izpovedi prič. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi bil sklenjen kakršenkoli ustni dogovor med tožnikovim delodajalcem in zavarovancem tožene stranke, da mu zavarovanec prepušča krožno žago v uporabo. Kaj takšnega iz izpovedi prič ne izhaja in tudi ne iz Zapisnika inšpektorja ali iz Podizvajalske pogodbe. Sodišče prve stopnje je v sodbo povzelo, da je B. B., zaslišan kot priča izpovedal, da je bil nadzornik za varnost pri delu zunanji sodelavec, ki ni bil zaposlen pri E., glede krožne žage pa je izpovedal, da so jo lahko uporabljali vsi, ki so bili na gradbišču oziroma po potrebi tisti, ki jo je potreboval. Sicer so jo v času obravnavane nezgode uporabljali bolj kot ne samo delavci s. p., vendar so jo uporabljali tudi vsi delavci, ki so prihajali ali odhajali iz gradbišča. Kasneje je sicer res izpovedal, da so jo v času, ko so se izvajala samo gradbena dela, brez inštalaterskih del uporabljali izključno delavci F. vendar je izpovedal, da so krožno žago istočasno uporabljali različni delavci ter da ni bila predana v uporabo samo F. kot podizvajalcu. Tudi zaslišana priča A. A., ko je bil ponovno zaslišan je to potrdil in je povedal, da je tudi sam uporabljal krožno žago, sicer ne obravnavanega dne. Ob teh izpovedbah je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se ugovor tožene stranke o prehodu odgovornosti za žago na delodajalca tožnika, izkaže kot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sicer držijo posamezna navajanja toženke o tem, da je tožnikov delodajalec prevzel opravo določenih del, za katere je uporabljal krožno žago, ki mu je bila dana v uporabo s strani zavarovanca toženke, pri tem pa delodajalec tožnika ni prevzel nadzora nad nevarno stvarjo in s tem tudi ne odgovornosti za primer nastanka škode iz škodnega dogodka, ki bi izviral iz te nevarne stvari, ker kaj takšnega ne izhaja iz ugotovljene vsebine pravnega razmerja med delodajalcem tožnika in zavarovancem toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izpovedb prič izhaja, da je bil za brezhibno delovanje krožne žage tudi v času, ko so na njej delali delavci tožnikovega delodajalca odgovoren pooblaščen delavec, zaposlen pri zavarovancu toženke ali pa zunanji sodelavec. To pomeni, da odgovornost za brezhibno delovanje nevarne stvari ni prešla na delodajalca tožnika, temveč si jo je v skladu z vsebino pravnega razmerja med delodajalcem tožnika in zavarovancem toženke pridržal zavarovanec toženke. Ker si je zavarovanec toženke pridržal pravico oziroma dolžnost zagotavljati brezhibnost delovanja delovnega stroja, to je krožne žage, ki je v obravnavanem primeru nevarna stvar, sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da je na tožnikovega delodajalca prešla odgovornost za nastalo škodo, kot je to mogoče po prvem odstavku 152. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno v sodbi poudarilo, da glede presoje vsebine pravnega razmerja med delodajalcem tožnika in zavarovancem toženke, ne gre določati vsebine, na podlagi zgolj enega delovnega dne, saj ni življenjsko niti ni logično, da bi se vsebina pravnega razmerja med tožnikovim delodajalcem in zavarovancem toženke spreminjala dnevno. Kot že obrazloženo, obstoja drugačnega dogovora glede uporabe žage, tožena stranka ni dokazala in so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da je šlo za ustni dogovor o prevzemu žage. Krožna žaga, katere lastnik je zavarovanec tožene stranke, je bila na voljo za uporabo večjemu številu oseb in zato ni mogoče zaključiti, da je bila nevarna stvar zaupana v uporabo izključno zaposlenim pri F. in da je s tem na delodajalca tožnika prešla tudi odgovornost za škodo, ki izvira iz te nevarne stvari, čeprav so na dan obravnavane delovne nezgode tožnika krožno žago uporabljali samo delavci F. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi presodilo vsebino Zapisnika o inšpekcijskem nadzoru z dne 11. 12. 2019 in po zaključku sodišča prve stopnje ta zapisnik izkazuje zgolj katera dokazila oziroma dokumentacija je bila predložena inšpektoratu Republike Slovenije za delo, zato toženka tudi s tem dokaznim predlogom ni omajala zaključka sodišča o tem, da nevarna stvar ni prešla v imetništvo delodajalca tožnika. Tožena stranka v pritožbi navaja, da iz Zapisnika izhaja, da je bil tožnikov delodajalec nosilec dejavnosti. Kot že obrazloženo v pogodbi med zavarovancem tožene stranke in podizvajalcem ni določeno, da bi imetništvo nevarne stvari prešlo na izvajalca del, čeprav je prevzel odgovornost za varno izvajanje dela. Krožna žaga je tako ves čas ostala v imetništvu zavarovanca tožene stranke in zato za škodo od nevarno stvari odgovarja njen imetnik, to je zavarovanec tožene stranke oziroma sedaj zavarovalnica kot zavarovatelj, ki je na podlagi Zavarovalne pogodbe in Splošnih pogojev prevzela odškodninsko odgovornost imetnika nevarne stvari. Kot že obrazloženo pa tožena stranka ni uspela dokazati, da je imetnik nevarne stvari, to je zavarovanec tožene stranke to nevarno stvar zaupal v izključno uporabo F. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je imetnik, to je zavarovanec toženec stranke zaupal to nevarno stvar v uporabo D., prav tako pa je ugotovilo, da je to nevarno stvar vseskozi nadzoroval zavarovanec tožene stranke preko svojega delovodje. Ker je tako nadzor nad nevarno stvarjo ostal kljub uporabi drugih delavcev na imetniku nevarne stvari in imetniki nevarne stvari z njo ni razpolagal, tako na pravilno odločitev sodišča prve stopnje tudi ne vpliva, v pritožbi omenjena odločba VS RS II Ips 341/2016.

8.Glede očitanega soprispevka k nastanku škodnega dogodka pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka svojih trditev o soprispevku tožnika v postopku ni uspela dokazati. Dokazni postopek ni potrdil zatrjevanj toženke, da naj tožnik pri uporabi krožne žage ne bi upošteval danih Navodil za varno delo s tem, ko ni pravilno namestil razpornega klina ter ni stal nekoliko stran od žage, in ni imel rok izven območja žage (vsaj 10 cm) in je s tem povzročil, da je prišlo do nesreče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik med opravljanjem dela uporabljal predpisana zaščitna sredstva, njegovo delo pa sta tudi zaslišani priči F. in A. A., ocenili kot strokovno. Dokazno breme za zatrjevan samoprispevek k nastali škodi je nosila toženka, ki pa dokaznega bremena v tej zvezi, po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni zmogla in je sodišče prve stopnje njen ugovor soprispevka tožnika k nastali škodi kot nedokazanega, pravilno zavrnilo. Tožena stranka ni v postopku na prvi stopnji dokazala, da tožnik ob rokovanju s krožno žago ni bil pri rezanju zagozde pozoren na grče oziroma ni bil pozoren toliko, da se bi ob rezanju grče močneje oprl, kar bi preprečilo, da bi zagozdo odbilo. Kot obrazloženo, toženka teh trditev v postopku na prvi stopnji ni uspela dokazati. Dokazni postopek za tako zatrjevan samoprispevek k nastali škodi pa je nosila toženka. Prav tako je nosila dokazno breme za trditve o nastanku škodnega dogodka iz razloga nespoštovanja Navodil za varno delo. Toženka ni dokazala, da naj bi tožnik nepravilno namestil razporni klin in ni dokazala, da je tožnik stal preblizu žage in da je imel roke v območju žage. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pri svojem delu bil previden. Sodišče je namreč, upoštevaje izpovedbe tožnika ter ostalih prič in tudi na podlagi listinskih dokazov ocenilo, da tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku nezgode in k nastali škodi. Tožnik je bil namreč usposobljen za delo s krožno žago, uporabljal je vso varnostno opremo, ki mu je bila zagotovljena, bil je seznanjen z navodili za varno delo, delo pa je opravljal strokovno in varno. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je do obravnavane delovne nezgode prišlo izključno iz stvari (krožne žage), ki je tako nevarna in da navkljub zadostni skrbnosti ni bilo mogoče nevarnosti nastanka škode povsem preprečiti. Tako tožniku ni mogoče očitati neprevidnosti pri delu in pritožba tako v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj je prišlo do škodnega dogodka. Ker tako tožena stranka ni uspela dokazati, da je odgovornost za škodo iz nevarne stvari prešla na delodajalca tožnika, sodišče prve stopnje, pravilno pri odločitvi ni uporabilo določbe tretjega odstavka 153. člena OZ. Tožena stranka je kot dokaze za trditve o soprispevku predlaga vpogled v listinsko dokumentacijo in zaslišanje prič, s temi dokazi pa teh navedbe ni dokazala, ni pa npr. predlagala dokaza z izvedencem za varstvo pri delu, ki bi bil primeren strokoven dokaz za ugotavljanje nepravilnega ali pravilnega rokovanja z žago. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu materialnopravno pravilna in pritožba ni utemeljena.

9.Višino prisojene odškodnine tožena stranka pritožbeno izpodbija le s stavkom, da se ne strinja z odločitvijo sodišča glede dosojene višine odškodnine za nematerialno in materialno škodo. Ker tako tožena stranka v pritožbi, v tej zvezi podrobneje ne pojasni nobenega od pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP, je sodišče druge stopnje opravilo materialnopravni preizkus pravilne uporabe določb členov 179 in 182 OZ. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in mnenja izvedenca ugotovilo, da je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku poškodbo kazalca desne roke, zaradi česar je bila potrebna delna amputacija končnega in srednjega členka kazalca. Bil je v bolniškem staležu od 9. 12. 2019 do 14. 2. 2020. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik trpel srednje hude bolečine, ki so bile prisotne en teden, občasne srednje hude pa še dodaten teden ter je imel občasne blage bolečine v predelu rane do zaključka zdravljenja ter da tožnik še vedno trpi občasne blage bolečine v krnu prsta. Tožnik je trpel tudi številne neugodnosti med zdravljenjem, bila je potrebna operacija z lokalno anestezijo, nositi je moral opornico, neprijetni so bili tudi ostali dogodki v zvezi z zdravljenjem in sodišče prve stopnje je tako ob pravilni uporabi določbe členov 179 in 182 OZ, prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova v višini 3.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi prisodilo pravično odškodnino iz naslova strahu v višini 500,00 EUR. Tožnik je ob dogodku doživel srednje hud primarni strah, ko se je ustrašil za roko, sekundarni strah pa je trpel ob skrbi zaradi negotovega rezultata zdravljenja, vse do zacelitve rane, temu je sledil strah zaradi možnih trajnih posledic do zaključka zdravljenja. Sodišče je tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.000,00 EUR. Na podlagi mnenja izvedenca, ki je potrdil navedbe tožnika je sodišče ugotovilo, da ima tožnik v posledici poškodbe težave s pincetnim prijemom, kar ga ovira pri opravljanju poklica in pri vsakodnevnih opravilih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku pripada odškodnina iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj ima tožnik v posledici škodnega dogodka zmanjšane življenjske aktivnosti, predvsem ima težave pri finih opravilih in pri normalnem prijemu z desnico ter mora vsem opravilom, kjer uporablja desno roko, posvetiti dosti več časa in pozornosti, tako na poklicnem, kot tudi v zasebnem življenju, v posledici česar tožnik duševno trpi. Prisodilo je še pravično denarno odškodnino zaradi psihičnih bolečin za skaženost v znesku 500,00 EUR, ker tožnik zaradi tega duševno trpi. Tudi odškodnina, prisojena v celotnem znesku 6.500,00 EUR je odškodnina, ki je prisojena v pravičnem znesku in je primerljiva in celo nekoliko nižja od odškodnin, prisojenih za podobne primere.1 Tako prisojena odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz členov 179 in 182 OZ in sodišče je upoštevalo konkretni primer in konkretnega oškodovanca, sodišče druge stopnje pa je opravilo še test objektivne pogojenosti prisojene odškodnine.

10.Pritožba glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je kot potrebne, tožniku priznalo tudi stroške za vložen odškodninski zahtevek po tar. št. 42 OT, to je za vložen odškodninski zahtevek pri toženi stranki. Tožena stranka ta odškodninski zahtevek pred pravdo ni priznala, zato je tožeča stranka bila primorana vložiti to tožbo. Zato je ta strošek utemeljen in je bil odškodninski zahtevek eden od pogojev za tožbo. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno, k priznanim odvetniškim stroškom tožeče stranke dodalo 22 % DDV. Sodišče prve stopnje je odločilo v skladu z drugim odstavkom 2. člena OT, po katerem so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za davek na dodano vrednost in ker je odvetnik davčni zavezanec v RS, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi na te storitve in izdatke priznalo 22 % DDV. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo odločitve, sprejete v zadevi VSL II Cp 1336/2018 z dne 20. 6. 2018, ker je večinsko stališče, da mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 2. člena OT, po kateri so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, vse to povečati za DDV. Prav tako neutemeljeno tožena stranka zahteva, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati 15,00 EUR, ki jih je tožena stranka priglasila kot ostale materialne stroške (pisarniški material). Pri priznanju teh stroškov na sodišču pa bi tožena stranka morala predložiti, za konkretno nastale stroške ustrezne fakture in ker ni konkretizirala z računom zneska 15,00 EUR, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki teh materialnih stroškov ni priznalo kot njene pravdne stroške (155. člen ZPP). Odvetnikom sicer takšni stroški gredo, to pa zato, ker je to posebej opredeljeno v Odvetniški tarifi, medtem ko tožena stranka ni predložila kakršnekoli tarife, na podlagi katere bi ji bilo mogoče priznati te materialne stroške. Odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, ki je obrazložena v točki 32. sodbe sodišča prve stopnje, je tako materialnopravno pravilna in pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

11.Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in je v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo, v sodbi navedeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb ZPP in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

1Tako prisojena odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz členov 179 in 182 OZ in sodišče je upoštevalo konkretni primer in konkretnega oškodovanca, sodišče druge stopnje pa je opravilo še test objektivne pogojenosti prisojene odškodnine.

12.Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za sestavo odgovora na pritožbo, ker je odgovor na pritožbo obrazložen. Tožeča stranka je priglasila kot pritožbene stroške, odvetniške stroške za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/I OT 500 točk, priglasila je izdatke za stranko po 11. členu OT v višini 10 točk, skupaj tako 510 odvetniških točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, skupaj z 22 % DDV znaša 373,32 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena stranka tožeči stranki povrniti na način, kot je to odločeno v točki II izreka sodbe sodišča druge stopnje (vse po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

1Primerjaj odškodnino, prisojeno v zadevi VS RS I Ips 564/2002-delna amputacija sredinca osnovnega členka, kjer je bilo oškodovancu prisojenih 25 povprečnih plač, prisojena je v primerjavi z odškodnino, prisojeno v zadevi VSL II Cp 1811/2021, kjer je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 8 povprečnih plač.

-------------------------------

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/2, 152, 152/1, 153, 153/2