Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zavarovanec ne izgubi zavarovalne pravice iz AO-plus zavarovanj, kadar je kljub izrečeni prepovedi vožnje motornega vozila upravljal vozilo, vendar se je naknadno izkazalo, da je bil ukrep prepovedi vožnje izrečen protizakonito.
I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.
**Dosedanji potek postopka**
1. Tožničin mož je umrl v prometni nezgodi 24. 12. 2012. Tožnica je od toženke zahtevala plačilo odškodnine iz naslova AO-plus zavarovanja za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega in za materialno škodo zaradi nastalih pogrebnih stroškov. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 15.997,15 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevka obeh strank na povračilo stroškov postopka (II. točka izreka).
2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).
3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 289/2015 z dne 5. 11. 2015 zoper sodbo sodišča druge stopnje dopustilo revizijo glede vprašanja, ali zavarovanec (oziroma v primeru njegove smrti njegovi svojci) izgubi zavarovalne pravice iz AO-plus zavarovanja tudi v primeru, ko je kljub izrečeni prepovedi vožnje motornega vozila upravljal vozilo, vendar se je naknadno izkazalo, da je bil ukrep prepovedi vožnje neupravičeno izrečen.
4. Tožnica je nato zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je ugoditev reviziji, razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.
5. Revizija je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
**Ugotovljeno dejansko stanje**
6. Odločitvi sodišč nižjih stopenj temeljita na sledeči dejanski podlagi: - tožničin mož A. A. je umrl 24. 12. 2012 v prometni nesreči, ko je zapeljal čez nezavarovani železniški prehod, zaradi česar je prišlo do trčenja s tovornim vlakom, - za vozilo, s katerim se je peljal, je imel s toženko sklenjeno zavarovanje po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-04/13 ter posebnih pogojih za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-2/11, - v 6. členu posebnih pogojev AO-plus-2/11 v zvezi s 3. členom splošnih pogojev AO-04/13 je bilo določeno, da zavarovanec izgubi pravice iz zavarovanja, če vozilo upravlja oseba brez ustreznega vozniškega dovoljenja, pri čemer se šteje, da je voznik brez ustreznega vozniškega dovoljenja tudi, če vozilo upravlja v času, za katerega mu je bilo to dovoljenje uradno odvzeto, izrečena prepoved vožnje motornega vozila ali prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, - pokojnemu je bila tri dni pred nesrečo, 21. 12. 2012 s strani prekrškovnega organa izrečena prepoved nadaljnje vožnje na podlagi 113. a člena Zakona o prekrških (ZP-1), pri čemer je bil opozorjen, da začne prepoved učinkovati takoj in velja do vročitve sklepa sodišča o predlogu prekrškovnega organa za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, - Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je 27. 12. 2012, tj. tri dni po smrti tožničinega moža, odločilo, da se predlog prekrškovnega organa za začasni odvzem vozniškega dovoljenja pokojnemu zavrne.
**Presoja sodišč nižjih stopenj**
7. Sodišče prve stopnje je kot odločilno štelo, da je do nesreče prišlo v času, ko je ukrep prekrškovnega organa - prepoved nadaljnje vožnje za pokojnega še veljal. Poudarilo je, da gre za začasen ukrep, ki ga izreče prekrškovni organ in prične učinkovati takoj ter velja vse do odločitve sodišča o predlogu za začasen odvzem vozniškega dovoljenja. Sodišče pri tem presoja zgolj, ali so podani pogoji za začasen odvzem vozniškega dovoljenja, pri čemer ukrepa, izrečenega s strani prekrškovnega organa, ne razveljavlja z učinkom za nazaj (ex tunc). Čeprav je sodišče kasneje ugotovilo, da pogoji za začasen odvzem vozniškega dovoljenja niso podani, to ne pomeni, da prekrškovni organ pokojnemu ni izrekel ukrepa prepovedi nadaljnje vožnje.
8. Takšni razlagi je pritožbeno sodišče pritrdilo. Zavrnilo je pritožbene navedbe, da je bila prepoved nadaljnje vožnje tožničinemu možu nezakonito izrečena. Menilo je, da bi moral pokojni morebitno nepravilno ravnanje prekrškovnega organa uveljavljati v pritožbenem postopku, določenem z Zakonom o prekrških-1. Kot bistveno je tako štelo le, da je bilo v času škodnega dogodka pokojnemu vozniško dovoljenje začasno odvzeto. Dokler je ukrep prekrškovnega organa veljal, pokojni A. A. ne bi smel sesti za volan, ne glede na to, ali je mislil, da je bilo ravnanje policistov pravilno ali ne.
**Povzetek bistvenih revizijskih navedb**
9. Revidentka vztraja, da je bila prepoved nadaljnje vožnje njenemu možu nezakonito izrečena. Prekrškovni organ sme namreč v skladu s 113. c členom ZP-1 odvzeti vozniško dovoljenje in izreči prepoved nadaljnje vožnje le na kraju prekrška. Če ne gre za primer, ko je storilec ugotovljen na kraju prekrška, lahko sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja izda le sodišče na predlog prekrškovnega organa. Sodišči nista upoštevali, da pokojnemu A. A. vozniško dovoljenje ni bilo odvzeto na kraju prekrška. Če je ukrep prepovedi vožnje s strani prekrškovnega organa nezakonito izrečen, nima učinka že od izreka dalje. Ker pokojnemu A. A. vozniško dovoljenje ni bilo veljavno odvzeto, ni izgubil zavarovalnih pravic. Drugačna presoja sodišč pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Vsako drugačno razlogovanje bi pomenilo, da je pravica posameznika odvisna od tega, kako hitro bo sodišče o predlogu za začasen odvzem vozniškega dovoljenja odločilo, kar nasprotuje načelu pravne varnosti in načelu enakosti.
**O utemeljenosti revizije**
10. Revizija je utemeljena.
**Dopuščeno revizijsko vprašanje**
11. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da pokojnemu možu vozniško dovoljenje ni bilo veljavno začasno odvzeto. To je utemeljevala z navedbami, da je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu predlog za začasen odvzem vozniškega dovoljenja zavrnilo, ker je ugotovilo, da pokojnemu A. A. očitani prekršek očitno ni mogel biti storjen. Poleg tega je uveljavljala, da policija ukrepa sploh ne bi smela izreči, saj storilec ni bil ugotovljen na kraju prekrška. Teh tožničinih navedb nižji sodišči nista vsebinsko presojali. Kot odločilno sta namreč šteli, da je ukrep policije v času prometne nesreče formalno veljal in da ga je pokojni A. A. kršil. Za odločitev o zahtevku je zato ključno dopuščeno revizijsko vprašanje, ki se glasi: ali zavarovanec (oziroma v primeru njegove smrti njegovi svojci) izgubi zavarovalne pravice iz AO-plus zavarovanja tudi v primeru, ko je kljub izrečeni prepovedi vožnje motornega vozila upravljal vozilo, vendar se je naknadno izkazalo, da je bil ukrep prepovedi vožnje neupravičeno izrečen. V nadaljevanju bo pojasnjeno, zakaj je stališče nižjih sodišč, da v obravnavani zadevi ni pomembno, ali je bil ukrep prepovedi nadaljnje vožnje pokojnemu A. A. izrečen zakonito, materialnopravno zmotno.
**O ukrepu začasnega odvzema vozniškega dovoljenja**
12. Ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja je bil v redni sodni prekrškovni postopek vključen z novelo Zakona o prekrških-1G.1 Njegov namen je, da se iz prometa čimprej (začasno) izloči obdolžence, zoper katere so v teku postopki zaradi najhujših prekrškov zoper varnost javnega prometa. Smisel tega ukrepa je torej v varovanju ljudi in premoženja pred ogrožanjem in pred škodo v cestnem prometu. Vsebinski pogoj za njegovo uporabo je utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil hujši prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma prepoved njegove uporabe (prvi odstavek 113. a člena Zakona o prekrških-12). Če je ta vsebinski pogoj izpolnjen, je odvzem vozniškega dovoljenja obvezen.
13. ZP-1 različno ureja postopanje prekrškovnega organa v primeru, ko sta prekršek in storilec ugotovljena na kraju samem, neposredno po storitvi prekrška, ter ko sta ugotovljena na drug način. Zgolj v primeru, ko je storilec ugotovljen na kraju samem, pooblaščena uradna oseba storilcu takoj prepove nadaljnjo vožnjo in mu odvzame vozniško dovoljenje. O začasnem odvzemu izda potrdilo, zaseženo vozniško dovoljenje pa v roku petih dni skupaj s predlogom za začasni odvzem pošlje sodišču. Če vozniškega dovoljenja ni mogoče odvzeti, ker ga voznik nima pri sebi, ali ga noče izročiti, uradna oseba izreče zgolj prepoved nadaljnje vožnje, pri čemer v potrdilo poleg te prepovedi zaznamuje, da vozniško dovoljenje ni bilo odvzeto, ker ni bilo izročeno (drugi odstavek 113. a člena ZP-1). Če pa je storilec ugotovljen na drug način, brez lastne zaznave uradne osebe, mu ta ne sme odvzeti vozniškega dovoljenja, niti izreči prepovedi nadaljnje vožnje, temveč lahko le v roku petih dni od ugotovitve prekrška in storilca sodišču posreduje predlog, da se obdolžencu začasno odvzame vozniško dovoljenje (prvi in tretji odstavek 113. a člena ZP-1).
14. V obeh primerih torej prekrškovni organ sodišču predlaga začasen odvzem vozniškega dovoljenja, o katerem sodišče odloči s pisnim sklepom. Od tega, ali je bil kršitelj ugotovljen na kraju prekrška, pa je odvisno, ali lahko prekrškovni organ vozniško dovoljenje odvzame oziroma nadaljnjo vožnjo prepove že na kraju samem, kar prične učinkovati takoj in velja do vročitve sklepa sodišča o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja (drugi odstavek 113. c člena ZP-1). Če storilec ni ugotovljen na kraju prekrška, prekrškovni organ tega ukrepa ne more izreči, temveč lahko zgolj predlaga njegov izrek sodišču. V takšnem primeru začne začasen odvzem vozniškega dovoljenja učinkovati šele z vročitvijo sklepa sodišča obdolžencu in velja, dokler traja postopek, vendar najdlje toliko časa, kot ga določa zakon za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja (tretji odstavek 113. c člena ZP-1).
15. Sodišče druge stopnje je menilo, da se tožnica ne more sklicevati na to, da je bila pokojnemu možu prepoved nadaljnje vožnje izrečena nezakonito, saj bi moral morebitne pritožbene razloge uveljavljati v pritožbenem postopku, predvidenem z Zakonom o prekrških-1. Pri tem je spregledalo, da pritožba zoper na kraju prekrška izrečeni ukrep s strani prekrškovnega organa sploh ni predvidena. Obdolženec ima možnost vložitve ugovora šele zoper sklep, s katerim mu sodišče izreče ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja. Nadzor nad zakonitostjo ukrepa prekrškovnega organa je zagotovljen tako, da mora ta v petih dneh od izreka ukrepa sodišču predlagati začasen odvzem vozniškega dovoljenja. Sodišče nato presoja, ali so pogoji za izrek ukrepa podani, pri čemer so pogoji za začasen odvzem vozniškega dovoljenja s strani sodišča in prekrškovnega organa enaki, ter je odvzem vozniškega dovoljenja ob njihovi izpolnitvi obvezen. Če bo sodišče ugotovilo, da začasni ukrep s strani prekrškovnega organa ni bil zakonito izrečen, bo predlog za začasni odvzem zavrnilo, pri čemer ukrepa prekrškovnega organa ne bo odpravilo z učinkom za nazaj. Čeprav sodišče ukrepa prekrškovnega organa formalno ne razveljavi, to zato še ne pomeni, da je bil zakonito izrečen in da dokazovanje nasprotnega ni mogoče. Če bi sledili takšni argumentaciji nižjih sodišč, bi to pomenilo, da zakonitost ravnanja prekrškovnega organa nikoli ne bi mogla biti predmet presoje, saj njegov ukrep vselej velja do odločitve sodišča o predlogu za začasen odvzem vozniškega dovoljenja, pravno sredstvo zoper ukrep prekrškovnega organa pa ni predvideno.
16. Tožnica torej v obravnavanem postopku sme uveljavljati, da je bila pokojnemu možu prepoved nadaljnje vožnje nezakonito izrečena. Vendar pa je bilo med strankama nesoglasje tudi o tem, ali je z vidika izgube zavarovalnih pravic sploh pomembno, ali je bila vozniku prepoved nezakonito izrečena. Nižji sodišči sta na navedeno vprašanje odgovorili negativno. Po njunem prepričanju je bistveno zgolj, da je bila tožničinemu možu prepoved nadaljnje vožnje dejansko izrečena, da je v času nesreče (še) veljala ter da jo je pokojni kršil. Zavarovalnica je namreč v svojih pogojih določila, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo pravice iz zavarovanja, če vozilo upravlja oseba brez ustreznega vozniškega dovoljenja, pri čemer se šteje, da je voznik brez ustreznega vozniškega dovoljenja tudi, če vozilo upravlja v času, za katerega mu je bilo to dovoljenje uradno odvzeto, izrečena prepoved vožnje motornega vozila ali prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
**Razlaga določbe splošnih pogojev o izgubi zavarovalnih pravic**
17. Splošni pogoji pogodbe, ki jih določi en pogodbenik in so vsebovani v formularni pogodbi, ali se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in zavezujejo enako kot ti (120. člen Obligacijskega zakonika3). Sodišče sme zavrniti uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov, pomenijo zanjo izgubo pravic iz pogodbe ali so sicer nepravična in zanjo pretirano stroga (drugi odstavek 121. člena OZ). Tudi za razlago vsebine splošnih pogojev se uporabljajo splošna pravila o razlagi pogodb. V skladu z 82. členom OZ se jasna določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (in claris non fit interpretatio). Pri razlagi spornih določb pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Posebno razlagalno pravilo velja v primerih, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali kako drugače pripravljena s strani ene od pogodbenih strank. V takšnem primeru se nejasna določila razlagajo v korist druge stranke (83. člen OZ).
18. Splošni pogoji ne urejajo situacije, ko bi bilo vozniku odvzeto vozniško dovoljenje ali prepovedana nadaljnja vožnja, vendar bi bilo naknadno ugotovljeno, da je bil ukrep nezakonit. Pri presoji, ali tudi kršitev nezakonito izrečenega ukrepa pomeni izgubo zavarovalnih pravic, je treba izhajati iz namena določbe ter jo razlagati v skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava.4 Smisel citirane določbe je v tem, da zavarovalnica odreče zavarovalno kritje v primerih, ki zanjo predstavljajo nesorazmerno visok riziko oziroma nevarnost nastanka škode - tj. v primerih, ko voznik sploh ni pridobil pravice do vožnje motornega vozila ali ko mu je bila zaradi že ugotovljene nevarnosti izrečena prepoved vožnje, prenehanje ali odvzem vozniškega dovoljenja. V primeru, ko je bila vozniku prepoved vožnje sicer formalno izrečena, vendar jo je policija izrekla ob manjšem prekršku, za katerega tovrsten ukrep sploh ni predviden in je bila njegova uporaba nezakonita, tak, nesorazmeren rizik ni nastopil. Ob razlagi, za kakršno si prizadeva tožena stranka, bi bila bistveno neenako obravnavana zavarovanca, ki sta storila enak prekršek, vendar je prekrškovni organ pri enem postopal pravilno, drugemu pa nezakonito odvzel vozniško dovoljenje in prepovedal nadaljnjo vožnjo. Izguba zavarovalnih pravic bi bila tedaj odvisna od ravnanja prekrškovnega organa in ne od ravnanja zavarovanca. To bi bilo ne le v nasprotju z namenom določila o izgubi zavarovalnega kritja, temveč tudi v nasprotju z načelom enakosti. Okoliščina, ali je prekrškovni organ ravnal zakonito, ni razumen in iz narave stvari izhajajoč razlog za različno obravnavanje zavarovancev, ki sta storila enak prekršek.
19. Razlaga, po kateri zavarovanec izgubi zavarovalne pravice tudi v primerih, ko je bila zaradi prekoračitve policijskih pooblastil prepoved vožnje že prima facie nezakonita, bi bila do zavarovanca tudi pretirano stroga in nepravična. Posameznik bi bil v takem primeru sankcioniran zaradi izrečenega ukrepa, ki mu ob zakonitem in pravilnem postopanju prekrškovnega organa v nobenem primeru ne bi smel biti izrečen. Iz nezakonito izrečenega ukrepa za nikogar ne bi smele nastati negativne posledice. Na odškodninskem področju bi imelo nezakonito ravnanje prekrškovnega organa lahko za posledico odškodninsko odgovornost države za škodo, ki je posamezniku iz takšnega ukrepa nastala. Morebitno ugotovitev, da je bil ukrep nezakonit, je treba v skladu z zahtevo po lojalnosti med pogodbenimi partnerji upoštevati tudi v pogodbenih razmerjih med zavarovalnico in zavarovancem. Zavarovalnica se bo zato na izgubo zavarovalnega kritja lahko sklicevala le v primerih zakonito izrečenih ukrepov. Do enakega sklepa pripelje tudi ugotovitev, da je vsebina določila o izključitvi zavarovalnega kritja očitno pomanjkljiva, saj si jo pogodbeni stranki različno razlagata. Ker gre za določilo, ki za zavarovanca predstavlja hude posledice, in ker so bili splošni pogoji pripravljeni s strani tožene stranke, je treba morebitne nejasnosti razlagati v korist zavarovanca.5 **Odločitev o reviziji**
20. Na dopuščeno revizijsko vprašanje daje tako Vrhovno sodišče negativen odgovor. Zavarovanec ne izgubi zavarovalne pravice iz AO-plus zavarovanj, kadar je kljub izrečeni prepovedi vožnje motornega vozila upravljal vozilo, vendar se je naknadno izkazalo, da je bil ukrep prepovedi vožnje izrečen protizakonito.
21. Zaradi zmotne materialnopravne presoje, da v predmetnem postopku tožnica ne more uveljavljati, da je bila prepoved nadaljnje vožnje pokojnemu možu izrečena nezakonito ter da to vprašanje z vidika izgube zavarovalnih pravic ni pomembno, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišči namreč nista presodili argumentov, s katerimi je tožnica utemeljevala, da je bila prepoved izrečena nezakonito, tj. da ni bila izrečena na kraju prekrška in da očitani prekršek sploh ni mogel biti storjen. Revizijsko sodišče je tako reviziji ugodilo in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku6). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku presoditi, ali je bila prepoved nadaljnje vožnje tožničinemu pokojnemu možu izrečena zakonito, izčrpati ugovorne razloge toženke o vožnji pod vplivom alkohola ter če ti ne bodo podani, odločati o zahtevku tožnice še po višini.
22. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).
1 Ur. l. RS, št. 9/2011. 2 Ur. l. RS, št. 7/2003, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZP-1. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ. 4 Prim. sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 123/2013 z dne 19. 6. 2014, točka 8. 5 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 397/2010 z dne 27. 9. 2012, točka 8 obrazložitve: "V primeru več možnih pomenov sporne določbe je namreč za obravnavano pogodbo, ki je bila sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, treba uporabiti obvezno razlagalno pravilo iz 83. člena OZ in nejasno določilo razlagati v korist tožnika. Ob konkurenci pomenov [...] je tako treba dati prednost slednjemu, saj je po njem obseg pravic tožnika večji." Enako v sodbi št. II Ips 40/95 z dne 7. 11. 1996. 6 Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.