Jedro

Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom je tarifa, ki ne določa vrednosti denarne terjatve, na podlagi katere se obračuna cena storitev izvršitelja. Zato se za določitev vrednosti terjatve pri obračunu storitev izvršitelja subsidiarno in smiselno uporablja ZPP. Izvršitelju pa se priznajo le tisti njegovi stroški, ki jih je pri opravi dejanj imel, katerih povrnitev predvideva Pravilnik. Med temi stroški ni stroška za nakazilo terjatve upnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priznalo izvršilne stroške izvršitelju V.Š. v znesku 25.000,00 SIT (točka 1 izreka sklepa), medtem ko je ostale priglašene stroške zavrnilo (točka 2 izreka sklepa).

Zoper zavrnilni del sklepa se pritožuje izvršitelj V.Š. zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka ter predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se mu v celoti prizna priglašene stroške, to je v znesku 36.000,00 SIT. Navaja, da sodišče prve stopnje od priglašenih stroškov izvršitelju ni priznalo 1.000,00 SIT stroškov nakazila na račun upnika, stroške rubeža pa ni obračunalo od vrednosti terjatve 340.040,60 SIT, kot jih je priglasil izvršitelj, ampak jih je obračunalo od višine glavnice, ki je predmet izterjave v tem postopku. Nepriznani strošek 1.000,00 SIT se nanaša na bančno provizijo, katero je izvršitelj plačal ob nakazilu denarne terjatve upniku, katero je pred tem plačala dolžnica. Dolžnica je v vsakem primeru dolžna plačati stroške nakazila na račun upnika. Pri upoštevanju osnove za obračun vrednosti storitev v višini vrednosti glavnice, se je sodišče prve stopnje nepravilno sklicevalo na 39. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se ZPP uporablja v izvršilnem postopku le smiselno in subsidiarno. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) namreč že sam, poleg njega pa tudi na njegovi osnovi izdani podzakonski akti, določa pojem terjatve in sicer v 1. točki 16. člena, kjer je navedeno, da izraz "terjatev" označuje pravico do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve ali opustitve. Vrednost terjatve torej ne predstavlja le glavnega zahtevka, temveč tudi vsestranske dajatve in stroške postopka. Izvršitelj opozarja na navodilo Ministrstva za pravosodje z dne 11.8.2000 in pojasnilo Izvršnega odbora Zbornice izvršiteljev z dne 4.7.2000, ki oba vsebujeta, da se pri določitvi cen storitev upošteva terjatev, ki obsega glavnico, obresti in stroške. Tako je bilo tudi v dosedanji sodni praksi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri izračunu izvršilnih stroškov izvršitelja v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo kot vrednost terjatve, na podlagi katere se stroški priznajo, glavnico, katere izterjava je predmet tega postopka, in to odločitev oprlo na 39. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v kolikor se ta nanaša na vrednost terjatve, od katere je sodišče priznalo izvršitelju stroške. Pritožbeno sodišče poudarja, da Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in po poročilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju tarifa) ne določa vrednosti denarne terjatve. Zato 9. člen tarife le pooblašča sodišče, da določa vrednost terjatve, katero pri določitvi le-te analogno uporabi določila ZPP. Pojasnilo Izvršilnega odbora Zbornice izvršiteljev z dne 4.7.2000 se ne more upoštevati kot pojasnilo v smislu 12. člena tarife, ki navedeni organ pooblašča za dajanje pojasnil o uporabi tarife. Prav tako ne more biti za sodišče zavezujoče kot podzakonski akt navodilo Ministrstva za pravosodje z dne 11.8.2000. Oba nazadnje navedena akta namreč po svoji vsebini predstavljata navodilo, kako naj sodišče v določenih zadevah sodi, na kar pa sodišče nikakor ne more biti vezano, ker bi to predstavljalo kršitev ustavnega načela o neodvisnosti sodišč pri sojenju. Zato se oba akta lahko upošteva le kot nezavezujoče stališče organov, ki ju je sprejelo, o določenem vprašanju. Sodišča pri sojenju niti niso vezana na dotedanjo sodno prakso, ker se ta s časom lahko spreminja. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo strošek v zvezi z nakazilom terjatve upniku, ker povračilo tega stroška ni obseženo v tarifi. Tarifa namreč točno določa, kateri stroški se izvršitelju lahko povrnejo (6. in 7. člen tarife), vsi ostali stroški, ki pri delu izvršitelju nastanejo, pa so zajeti v cenah za plačilo storitev izvršitelja, določenih v tarifi.

Pritožbeno sodišče je zato, ker sodišče prve stopnje ni pri izdaji izpodbijanega sklepa zagrešilo kršitev, pritožbo izvršitelja zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka 2 izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIP).