Jedro

Ker je tožnik prikril, da je že prej v drugi državi zaprosil za mednarodno zaščito in je v drugi prošnji navajal drugačne podatke o svoji istovetnosti, so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene. Razlogi za priznanje subsidiarne zaščite morajo biti izkazani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-294/2011/14 (1232-07) z dne 9. 3. 2012. Tožena stranka je z navedeno odločbo v pospešenem postopku na podlagi 15. točke 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. Ocenila je tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite kot je to določeno v 28. členu ZMZ.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje ugotovitvam in odločitvi tožene stranke. Tožnik je prikril, da je pred podajo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil že dne 7. 6. 2008 v Grčiji. V obeh prošnjah se je drugače predstavil in navedel različne datume rojstva. Pravilna in argumentirana je tudi odločitev tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite. Zavrača tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka odločati o priznanju statusa zatečenega begunca.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi oziroma vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je napačno interpretiralo poročila o izvorni državi tožnika. Postopek v Grčiji ni potekal korektno. Uradne osebe niso pravilno zabeležile njegovih osebnih podatkov. Njegove navedbe o razlogih za zapustitev države so skladne. Niso bile pridobljene informacije o osebnih okoliščinah tožnika. Vztraja pri ugovoru, da bi mu moral biti priznan status zatečenega begunca. Izvesti bi bilo potrebno redni postopek. Zaradi poteka roka ni imel možnosti odgovora na odgovor tožene stranke na tožbo, zato je bil kršen postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Ponovno poudarja, da je tožnik prikril, da je že vložil prošnjo v drugi državi ter pri tem navajal drugačne podatke o sebi. Izpolnjen je bil pogoj, da sodišče odloči o prošnji v pospešenem postopku. Grški organi so zapisali, da je tožnik vložil pritožbo zoper negativno odločitev. Upoštevala je več poročil. Tožnik je imel možnost odgovora na odgovor.

5. V vlogi z dne 25. 7. 2012 tožeča stranka vztraja pri pritožbenih ugovorih in pritožbenem predlogu.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku na podlagi 15. točke 55. člena ZMZ. Na navedeni zakonski podlagi lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec prikril, da je pred tem že vložil prošnjo v drugi državi, še zlasti, če je pri tem uporabljal napačne podatke o istovetnosti.

8. Iz predloženih spisov izhaja, da je bila neverodostojnost tožnika oziroma zamolčanje, da je že zaprosil za mednarodno zaščito ugotovljena, ko je tožena stranka tožniku odvzela prstne odtise in jih v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2725/2000 z dne 11. 12. 2000 o vzpostavitvi Eurodac za primerjavo prstnih odtisov za učinkovito uporabo Dublinske konvencije dne 12. 9. 2011 posredovala v centralno bazo prstnih odtisov EU. Iz centralne baze prstnih odtisov je tožena stranka še istega dne prejela potrdilo, iz katerega je razvidno, da je tožnik pred podajo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil že dne 7. 6. 2008 v Grčiji. Te okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni ustrezno pojasnil. 9. Poleg tega je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno podvomila v tožnikovo istovetnost oziroma pravilnost osebnih podatkov, saj je pri drugi prošnji navajal drugačne podatke kot pri prvi. Pravilno je bilo presojeno, da je neprepričljiva trditev tožnika, da je te podatke samovoljno zapisal pristojni grški organ. Tožena stranka je zato prepričljivo in obrazloženo utemeljila svojo odločitev v pospešenem postopku.

10. Prav tako je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna tudi odločitev glede subsidiarne zaščite. Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 18. člen ZMZ (tretji odstavek 2. člena ZMZ). V 28. členu ZMZ je določeno, da resna škodo zajema: smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja).

11. Po navedbah tožnika je namreč izvorno državo zapustil zato, ker ga je pred približno štirimi meseci pred dohodom iz Afganistana stric začel izsiljevati, naj se začne učiti Koran, cilj pa naj bi bil širjenje islama in priključitev Talibanom. Po nasvetu mame je zato zapustil izvorno državo. Če bi se vrnil, bi ga imeli za izdajalca vere, ker je iskal zatočišče v zahodnih državah, ki so proti islamu. Po islamskih zakonih je za to predpisana smrtna kazen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno in argumentirano pojasnila, zakaj meni, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnik ni verjetno izkazal, da bi bil v izvorni državi doslej sploh preganjan. Tožena stranka je pravilno presodila, da dogodek, ki naj bi bil razlog za zapustitev izvorne države ni verodostojno izkazan. Izvorno državo naj bi po lastnih navedbah zapustil leta 2010 iz podatkov baze Eurodac pa je razvidno, da se je že leta 2008 nahajal v Grčiji. Izrecno je poudaril, da je matično državo zapustil pred približno desetimi meseci. Dogodek (nagovarjanje strica), ki naj bi bil razlog za zapustitev izvorne države, pa se je zgodil tri ali štiri mesece pred njegovih odhodom iz Afganistana. Logična in pravilna je zato ugotovitev tožene stranke, da se tožnik leta 2010, ko naj bi do nagovarjanja prišlo, v izvorni državni ni več nahajal. 12. Poleg navedenega je – kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – tožena stranka pravilno ocenila, da glede na poročila, ki jih je prejela (podrobno jih navaja v obrazložitvi odločbe, stran 8), samovoljno nasilje v Kabulu (kamor naj bi se tožnik vrnil) nima razsežnosti, ki jih zahteva priznanje subsidiarne zaščite na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ in da vrnitev sama po sebi ne bi pomenila kršitev 3. člena EKČP. 13. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni ugovor glede statusa zatečenega begunca. Na podlagi 69. člena ZMZ lahko utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita na dogodkih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države. Gre torej za spremenjene okoliščine, ki nastopijo naknadno, po tem, ko je prosilec zapustil izvorno državo, in sicer te spremenjene okoliščine lahko nastopijo bodisi v izvorni državi prosilca ali pa gre za dogodke oziroma dejavnosti, pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države, ki bi lahko imele za prosilca takšne posledice, ki bi utemeljevale priznanje statusa begunca ali status subsidiarne zaščite, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Toda v prošnji za priznanje mednarodne zaščite ni navedel, kateri so tisti dogodki oziroma dejavnosti, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval po zapustitvi izvorne države in s katerimi utemeljuje status zatečenega begunca. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno ocenila, da tožniku tudi statusa v smislu citirane določbe ZMZ ni mogoče priznati.

14. Glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. To velja tudi za ugovor, da bi morala tožena stranka pridobiti še informacije iz 9. alineje 30. člena ZMZ. Kot to pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, ob ugotovitvi, da se dogodki, ki jih navaja tožnik, niso mogli zgoditi, bi bilo nesmiselno z informacijami preverjati trditve, ki so se v postopku izkazale za neresnične. Po podatkih predloženega spisa je bil drugopis odgovora na tožbo vročen pooblaščenki tožnika in ta je 26. 4. 2012 vložila odgovor na odgovor na tožbo.

15. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.