Jedro

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu livar - specialist. Med strankama ni bilo sporno, da je spornega dne na svojem delovnem mestu pri stroju v delovni hali kadil, pri tem pa ga je zalotil nadrejeni delavec. Kajenje v delovnih halah oziroma zaprtih prostorih pri toženi stranki je bilo prepovedano tako na podlagi Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI), kot tudi na podlagi 2. in 3. člena v času storjene kršitve pri toženi stranki veljavnih Navodil za zagotavljanje in spoštovanje prepovedi kajenja. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da tudi sankcija, izrečena v disciplinskem postopku, lahko pomeni predhodno pisno opozorilo v smislu prvega odstavka 85. člena ZDR-1, če iz nje to izrecno izhaja.

Delodajalec kajenje svojih delavcev med delovnim časom lahko dopušča (seveda v za to namenjenih prostorih), vendar to ni njegova zakonska dolžnost. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZDR-1 je namreč dolžan delavcem, ki delajo polni delovni čas, zagotavljati pravico (le) do (enega) odmora, ki traja 30 minut. Pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka tožniku kot strastnemu kadilcu na dve do tri ure zagotavljati (krajše) odmore za kajenje, so zato neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 4. 4. 2016 nezakonita in se razveljavi, da delovno razmerje tožniku 4. 4. 2016 ni prenehalo in še vedno traja ter da ga je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do dneva vrnitve nazaj na delo obračunati mesečne bruto plače, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov do plačila. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podana brez predhodnega pisnega opozorila po prvem odstavku 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da to pisno opozorilo predstavlja listina z dne 8. 10. 2014. V zvezi s tem je spregledalo navedbo tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odpovedi, da je bilo opozorilo z dne 8. 10. 2014 tožniku izrečeno v disciplinskem postopku. Okoliščina, da sankcija, ki jo je tožena stranka tožniku izrekla v disciplinskem postopku (opozorilo), ni predvidena niti v določilih Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 6/15 in 6/17), niti v določbah ZDR-1, sodišču prve stopnje ne daje podlage, da jo opredeli kot pisno opozorilo po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Dejstvo, kako je delavec, ki ni prava vešča stranka, razumel vsebino neke listine, ne vpliva na to, kakšna je njena resnična narava. Tožena stranka tožnika ni imela namena opozoriti, da mu lahko v primeru ponovne kršitve delovnih obveznosti odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Poleg tega pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, tudi če bi šteli, da je bilo podano 8. 10. 2014, v času storjene kršitve ni več učinkovalo. Podjetniška kolektivna pogodba, na katero se je v obrazložitvi opozorila sklicevala tožena stranka, namreč ne določa daljšega (dvoletnega) roka za učinkovanje pisnega opozorila. Sicer drži, da je tak rok določala Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije, vendar se tožena stranka na njena določila v obrazložitvi opozorila ni sklicevala. Poleg tega je tožena stranka Kolektivno pogodbo za kovinsko industrijo Slovenije sodišču prve stopnje predložila prepozno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vprašanja, zakaj je tožena stranka dopuščala uživanje hrane ob stroju, kajenja pa ne. Priče A.A., B.B. in C.C. so izpovedovale v korist tožene stranke, saj so od nje ekonomsko odvisne. Izpoved C.C. dokazuje, da dva delavca skakača za potrebe delovnega procesa nista zadostovala. Delavec skakač niti za čas odmora za malico ni mogel zagotoviti menjave vsem delavcem livarjem. Iz izpovedi priče D.D. izhaja, da tožena stranka delavcem ni omogočala odmorov za kajenje. Tožena stranka bi morala delovni proces organizirati tako, da bi delavcem odmor za kajenje zagotovila na vsake dve do tri ure. Izpoved priče C.C., da delavci niso želeli koristiti odmora za malico, ker so želeli doseči normo, je nelogična. Delavec skakač je namreč na stroju delal z enako hitrostjo kot delavec livar. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da je tudi uživanje hrane ob stroju vplivalo na urejenost delovnega okolja. Tožnika kajenje ni oviralo pri opravljanju dela, saj je imel med čakanjem, da stroj zaključi z delovno operacijo, čas pokaditi cigareto. Prižgana cigareta tudi ni predstavljala nevarnosti za vžig, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, saj tožena stranka v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjevala, da bi tožnik prižgano cigareto kdaj odložil na delovni stroj ali v bližino zlitine. Poleg tega bi tožnik, če bi se z rokami ali obrazom približal zlitini s temperaturo 700 stopinj celzija, utrpel izjemno hude opekline. Možnost vžiga zaradi cigarete je zato zanemarljiva, izpoved priče B.B. v zvezi s tem pa je pavšalna. Pokajena cigareta ni vplivala na kvaliteto izdelanih artiklov, saj je šel vsak artikel pred odpremo naročnikom skozi kontrolo in druge faze obdelave. Iz predloženih fotografij je razvidno, da je bila delovna hala zakajena že zaradi delovanja strojev, zato dim od ene pokajene cigarete ni vplival na kvaliteto ozračja in na čistočo delovnega okolja. Sodišče prve stopnje se do tožnikovih navedb v zvezi s tem ni opredelilo. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni bilo več mogoče. Sodišču prve stopnje očita, da v zvezi s tem ni presojalo teže očitane kršitve, temveč je svojo odločitev oprlo le na ugotovitev, da je bilo kajenje ob stroju nevarno zaradi možnosti vžiga, drugih negativnih vplivov kajenja na tožnikovo izvajanje delovnih nalog pa ni ugotovilo. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ima organizacija delovnega procesa prednost pred pravico delavca do kajenja. Glede na to, da je bil tožnik dober delavec, bi mu morala tožena stranka kot strastnemu kadilcu omogočiti redne odmore za kajenje. Navaja, da je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da mu tožena stranka odmora za kajenje ni zagotovila niti v okviru 30 minutnega odmora za malico. S tem je sama povzročila situacijo, da je storil očitano kršitev. Sodišču prve stopnje tudi očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb, da tožena stranka v delovni hali E. ni vedno zagotavljala prisotnosti dveh delavcev skakačev. Pri tej odločitvi je neutemeljeno upoštevalo le podatke o prisotnosti delavcev na delu 12. 3. 2016, saj podatki o prisotnosti delavcev ob drugih dnevih v mesecu marcu 2016 dokazujejo, da delavci tožene stranke niso izpovedovali po resnici. Tožnik dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta bila 12. 3. 2016 v delovni hali E. na delu prisotna dva delavca skakača, zato je v postopku na prvi stopnji utemeljeno vztrajal pri predložitvi delovnih nalogov za ta dan. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V odgovoru na pritožbo kot bistveno navaja, da dejstvo, da je v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zmotno navedla, da je bilo pisno opozorilo z dne 8. 10. 2014 izdano v disciplinskem postopku, glede na ime (obdolžitev pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov) in vsebino te listine ne more vplivati na njeno pravno naravo. Ni dvoma, da je bila listina izdana kot pisno opozorilo po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Tudi ne drži, da to opozorilo 12. 3. 2016 ni več učinkovalo. V času izdaje opozorila sta dvoletni rok veljavnosti pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga določali tako Podjetniška kolektivna pogodba, kot tudi Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije. Tožena stranka je navzočnost delavcev skakačev na dan 12. 3. 2016 dokazala z evidencami o njihovi prisotnosti na delu, da sta bila 12. 3. 2016 v delovni hali E. na delu prisotna dva delavca skakača, pa so potrdile tudi zaslišane priče. Vsi njeni delavci dosledno upoštevajo prepoved kajenja na delovnem mestu, saj je to od menjave vodstva dalje v delovni hali strogo prepovedano. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 4. 4. 2016 (A3). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu livar - specialist. Med strankama ni bilo sporno, da je 12. 3. 2016 na svojem delovnem mestu pri stroju v delovni hali E. kadil, pri tem pa ga je zalotil nadrejeni delavec A.A.. Nadalje tudi ni bilo sporno, da je bilo kajenje v delovnih halah oziroma zaprtih prostorih pri toženi stranki prepovedano tako na podlagi Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI; Ur. l. RS, št. 93/07 in nadalj.), kot tudi na podlagi 2. in 3. člena v času storjene kršitve pri toženi stranki veljavnih Navodil za zagotavljanje in spoštovanje prepovedi kajenja (B21). Sporno pa je bilo, ali je tožena stranka v postopku podaje redne odpovedi iz krivdnega razloga spoštovala določbe ZDR-1 ter ali očitana kršitev (kajenje na delovnem mestu) predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 7. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe od 83. do 89. člena ZDR-1. V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Delodajalec mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

8. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka zoper tožnika zaradi kajenja na delovnem mestu 12. 8. 2014 sprožila disciplinski postopek, ki se je zaključil z izrekom disciplinske sankcije v obliki opomina. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni zanikal, da je že 10. 9. 2014 ob stroju ponovno kadil. Tožena stranka mu je zato 25. 9. 2014 izdala obdolžitev pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (B8) z vabilom na zagovor (B9), ki je bil opravljen 3. 10. 2014 (B10). V pisnem opozorilu z dne 8. 10. 2014 (B11) je tožnika, ob sklicevanju na določbo prvega odstavka 85. člena ZDR-1, opozorila, naj preneha kršiti določila pogodbe o zaposlitvi, 25. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, 34. člen ZDR-1, Navodila za zagotavljanje in spoštovanje prepovedi kajenja in določbe ZOUTI ter da mu bo v primeru, če bo očitano ravnanje (kajenje na delovnem mestu) ponovil v enaki ali podobni obliki, redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnik je nato 12. 3. 2016 na delovnem mestu pri stroju ponovno kadil, pri tem pa ga je zalotil nadrejeni delavec A.A.. Vse navedeno med strankama ni bilo sporno.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik zavedal vsebine in pomena pisnega opozorila z dne 8. 10. 2014, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka tožnika z izdajo te listine ni imela namena opozoriti, da mu bo v primeru ponovne kršitve delovnih obveznosti odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Iz vsebine pisnega opozorila z dne 8. 10. 2014 namreč nedvoumno izhaja prav to. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka z izdajo tega opozorila tožniku v resnici izrekla disciplinsko sankcijo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč opozorilo z dne 8. 10. 2014 po vsebini in obliki izpolnjuje vse zahteve za pisno opozorilo po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 in ga je zato mogoče šteti kot veljaven predpogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer res zmotno navedla, da je bilo opozorilo z dne 8. 10. 2014 izdano v disciplinskem postopku, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča to ne vpliva na vsebino in namen pisnega opozorila. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je pri izpodbijani odločitvi to (zmotno) navedbo tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odpovedi spregledalo, saj je na tožnikove navedbe v zvezi s tem odgovorilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita tudi v primeru, če bi tožena stranka opozorilo z dne 8. 10. 2014 tožniku res izdala v disciplinskem postopku. Vrhovno sodišče RS je namreč v primerljivi zadevi opr. št. VIII Ips 62/2016 z dne 12. 7. 2016 zavzelo stališče, da tudi sankcija, izrečena v disciplinskem postopku, lahko pomeni predhodno pisno opozorilo v smislu prvega odstavka 85. člena ZDR-1, če iz nje to izrecno izhaja, ta pogoj pa je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavni zadevi nedvomno izpolnjen.

10. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi s tem, da pisno opozorilo z dne 8. 10. 2014 na dan očitane kršitve (12. 3. 2016) ni več učinkovalo. Sodišče prve stopnje je namreč svoje stališče do tega vprašanja ustrezno obrazložilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imela tožena stranka za določitev (daljšega) dvoletnega roka za učinkovanje pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v skladu z določbo prvega odstavka 85. člena ZDR-1 podlago v določilih kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti. Četrti odstavek 28. člena v času izdaje opozorila veljavne Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/05 in nadalj.) je namreč določal, da pisno opozorilo (delavcu, da mu lahko v primeru ponovne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga) velja dve leti od dneva vročitve delavcu. Pritožbene navedbe, da tožena stranka za določitev daljšega učinkovanja pisnega opozorila od zakonsko določenega (1 leto) ni imela pravne podlage, so zato neutemeljene. V zvezi s tem tudi ni pomembno, da se je tožena stranka v obrazložitvi pisnega opozorila sklicevala na določila Podjetniške kolektivne pogodbe (B26), ki je bila sprejeta na podlagi določil Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (drugi odstavek 1. člena Podjetniške kolektivne pogodbe) in je v tretjem odstavku 72. člena prav tako določala, da pisno opozorilo velja dve leti od vročitve delavcu.

11. Pritožba neutemeljeno zatrjuje neverodostojnost izpovedi pri toženi stranki zaposlenih prič (A.A., B.B. in C.C.) z navedbami o njihovi ekonomski odvisnosti od tožene stranke. Sicer drži, da so navedene priče še vedno zaposlene pri toženi stranki, vendar le na podlagi te okoliščine ni mogoče zaključiti, da njihove izpovedi nimajo dokazne vrednosti. Priče so pred sodiščem dolžne govoriti resnico (drugi odstavek 238. člen ZPP), sodišče prve stopnje pa se je o verodostojnosti izpovedi vseh zaslišanih prič lahko prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi. Ker je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je glede odločilnih dejstev verjelo (skladnim) izpovedim delavcev tožene stranke in ne tožniku, pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bilo tožnikovo delo zahtevno in fizično naporno ter da je praviloma potekalo v dveh 12-urnih izmenah. Zaradi (delno) avtomatiziranega delovnega procesa tožnik delovnega mesta ob stroju ni smel zapuščati, dokler za strojem ni dobil nadomeščanja s strani tako imenovanega delavca skakača, ta pa je z delom na stroju nadaljeval vse do vrnitve tožnika na delovno mesto. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta bila v delovni hali E., v kateri je 12. 3. 2016 delo opravljal tožnik, prisotna dva delavca skakača (en delavec skakač na eno linijo štirih delovnih strojev), kar je zadostovalo za potrebe delovnega procesa. Sodišče prve stopnje se je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do tožnikovih navedb, da tožena stranka v delovni hali E. ni vedno zagotavljala prisotnosti dveh delavcev skakačev, zato mu pritožba neutemeljeno očita nasprotno. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo toženi stranki naložiti, naj za dan 12. 3. 2016 predloži seznam delovnih nalog. Iz tega naj bi bilo namreč po tožnikovih navedbah razvidno, ali sta bila tega dne v delovni hali E. na delu res prisotna dva delavca skakača, vendar je to po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpovedi potrdil tudi tožnik. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevati podatke o prisotnosti delavcev skakačev ob drugih dnevih v mesecu marcu 2016. Tudi po presoji pritožbenega sodišča to za odločitev ni pomembno, saj je bistveno le, ali je bilo na delu prisotnih dovolj delavcev skakačev 12. 3. 2016, ko je tožnik ob stroju prižgal cigareto. V postopku na prvi stopnji je namreč zatrjeval, da je očitano kršitev storil zato, ker tožena stranka tistega dne na delu ni zagotovila prisotnosti zadostnega števila delavcev skakačev. Tožnik v pritožbi navaja, da je želel z dokaznim predlogom za predložitev evidenc prisotnosti delavcev na delu ob drugih dnevih v mesecu marcu 2016 dokazovati (tudi) neverodostojnost izpovedi pri toženi stranki zaposlenih prič, vendar tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval (stran 14 do 17 zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 18. 11. 2016).

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da izpoved priče C.C. dokazuje, da prisotnost dveh delavcev skakačev za potrebe delovnega procesa ni zadostovala. Priča je namreč v svoji izpovedi izrecno zatrdila nasprotno (stran 10 zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 23. 9. 2016). Tudi ne drži, da tožena stranka tožniku 12. 3. 2016 ni zagotovila niti 30-minutnega odmora za malico, s čimer naj bi sama povzročila situacijo, da je tožnik prižgal cigareto kar ob stroju. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi zaslišanih prič A.A., C.C. in F.F. ugotovilo, da bi tožnik menjavo s strani delavca skakača za odmor za kajenje lahko dobil, pa se je kljub temu odločil, da bo (tudi z namenom večje delovne storilnosti) cigareto pokadil kar ob delovnem stroju. Pritožbeno sodišče v pravilnost te ugotovitve, za katero je sodišče prve stopnje navedlo jasne in prepričljive razloge, ne dvomi, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da izpoved priče D.D. dokazuje, da tožena stranka delavcem ni omogočala odmorov za kajenje. Iz izpovedi te priče namreč izhaja, da jim tožena stranka omogoča dva do tri odmore za kajenje na izmeno (stran 11 zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 9. 2016).

14. Pritožba nadalje navaja, da tudi uživanje hrane ob stroju ni bilo dovoljeno, pa je tožena stranka to vseeno dopuščala. Tudi če navedeno drži, je pri presoji tožnikove kršitve bistveno, da je bilo kajenje v zaprtih delovnih prostorih v skladu z določbo prvega odstavka 16. člena v času obravnavanega dogodka veljavnega ZOUTI prepovedano. Tožnik je zato z očitano kršitvijo delodajalca postavil v položaj, v katerem bi tudi delodajalec zaradi nespoštovanja prepovedi kajenja v delovnih prostorih lahko odgovarjal v prekrškovnem postopku (19. točka prvega odstavka 21. člena ZOUTI). Glede na to, da bi tožnik zgoraj navedeno prepoved kršil tudi v primeru, če bi v delovni hali kadil med odmorom, za odločitev ni pomembno, ali je tožnika kajenje oviralo pri opravljanju dela. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb, da je bila delovna hala zakajena ter da dim od ene pokajene cigarete ni vplival na kvaliteto ozračja oziroma na čistočo delovnega okolja. Iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje te navedbe upoštevalo, vendar pa je na podlagi izpovedi priče B.B., ki jo pritožba neutemeljeno šteje za pavšalno, ugotovilo, da je kajenje v delovni hali nesprejemljivo tudi iz drugih razlogov. V okolju z veliko vnetljivimi snovmi namreč kajenje predstavlja nevarnost vžiga, do česar je po izpovedi B.B. v preteklosti že prišlo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik prižgano cigareto kdaj odložil na delovni stroj ter da bi v primeru, če bi se z rokami ali obrazom približal zlitini s temperaturo 700 stopinj Celzija, utrpel izjemno hude opekline, saj bi po prepričanju pritožbenega sodišča do vžiga lahko prišlo tudi v primeru, da se tožnik vroči zlitini ne bi neposredno približal (na primer, če bi mu cigareta padla iz rok). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je nevarnost vžiga v delovni hali zanemarljivo majhna. Delodajalec ima namreč v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZDR-1 in določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Uradni list RS, št. 43/11) pravico in dolžnost poskrbeti za varno delovno okolje, tako da odpravi vsako nesprejemljivo tveganje, ki bi mu bili delavci lahko izpostavljeni med delom.

16. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka morala določiti število in trajanje odmorov za kajenje ter temu ustrezno prilagoditi organizacijo delovnega procesa. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, delodajalec kajenje svojih delavcev med delovnim časom lahko dopušča (seveda v za to namenjenih prostorih), vendar to ni njegova zakonska dolžnost. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZDR-1 je namreč dolžan delavcem, ki delajo polni delovni čas, zagotavljati pravico (le) do (enega) odmora, ki traja 30 minut. Pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka tožniku kot strastnemu kadilcu na dve do tri ure zagotavljati (krajše) odmore za kajenje, so zato neutemeljene.

17. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri presoji, ali očitana kršitev predstavlja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ni upoštevalo teže storjene kršitve. Sodišče prve stopnje je namreč v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo razloge za to, zakaj ima storjena kršitev po njegovi presoji večjo težo, kot ji jo pripisuje tožnik. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je odločitev v zvezi s tem oprlo le na ugotovitev, da je bilo kajenje v delovni hali nevarno zaradi možnosti vžiga, vendar se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ta nevarnost v delovnem okolju z vnetljivimi stvarmi ni zanemarljivega pomena. Po presoji sodišča prve stopnje nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče tudi zato, ker izrečen opomin in pisno opozorilo nista dosegla svojega namena, saj je tožnik z (istovrstnimi) kršitvami nadaljeval. Pritožbeno sodišče se s tem strinja, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

18. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore namreč peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice, česar tožena stranka niti ni zatrjevala.