Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revident ni primerjal odločbe in razlogov v svoji zadevi s sodno prakso Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje, še zlasti pa ni navedel, v katerem delu stališča sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi odstopajo od navedene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča. V navedenih sodnih odločbah je Vrhovno sodišče na podlagi 43. člena ZUS-1 sprejelo stališče, da stranski udeleženec lahko v postopku, v katerem se odloča o dovolitvi posega v prostor, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pa ne odstopa od stališča, ustaljenega v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, glede pravnega vprašanja, ki ga postavlja revident.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu tega sklepa, je tožnik (v nadaljevanju revident) po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Prijavlja stroške revizijskega postopka.

2. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper gradbeno dovoljenje, ki ga je investitorici S., d. o. o., izdala Upravna enota Postojna z odločbo, št. 351-83/2008-37 z dne 11. 9. 2009, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35108-100/2009-7-MP z dne 21. 12. 2009, za gradnjo večstanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 15 in 16 k. o. P., pod tam navedenimi pogoji (1. točka izreka), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up 858/08, Up 1124/08, Up 1057/08 in Up 1808/08) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008, X Ips 433/2007, X Ips 655/2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, je dovoljenost revizije iz razloga pravnega vprašanja podana le, če je odločitev o tem pravnem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava, ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (npr. odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008 in X Ips 238/2008).

7. Revident zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer, ali stranski udeleženec lahko uveljavlja ugovore v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zgolj kot služnostni upravičenec, torej ali lahko varuje samo svojo pravico dostopa do nepremičnine preko gradbene parcele investitorice, ali pa lahko uveljavlja tudi druge ugovore in varuje svojo lastnino na svojih zemljiščih. Ker revidentu ni bilo omogočeno varovanje vseh njegovih pravnih koristi (parkirna mesta, smeti, osončenje), ampak samo njegove koristi v smislu služnostnega upravičenca, odločitev sodišča odstopa od ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (I Up 183/2006, I Up 1435/2003 in I Up 1180/2002).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ni postavljeno na način, naveden v 6. točki te obrazložitve. Ni namreč primerjal odločbe in razlogov v svoji zadevi s sodno prakso Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje, še zlasti pa ni navedel, v katerem delu stališča sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi odstopajo od navedene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča. V navedenih sodnih odločbah je Vrhovno sodišče na podlagi 43. člena Zakona o upravnem postopku sprejelo stališče, da stranski udeleženec lahko v postopku, v katerem se odloča o dovolitvi posega v prostor, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pa ne odstopa od stališča, ustaljenega v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki ga postavlja revident. 9. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje namreč, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, saj je zaradi novogradnje omejen pri izvrševanju svoje solastninske pravice na svojih zemljiščih, to je glede uporabe parkirnih prostorov in smetnjakov, saj jih bodo uporabljali tudi stanovalci novogradnje, kar je mogoče šteti za zelo hudo posledico. Kot zelo hudo posledico je mogoče opredeliti tudi odvzem dnevne svetlobe in s tem poseg v njegovo lastninsko pravico in v z ustavo določeno pravico do zdravega življenjskega okolja.

10. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, kot pogoj za dovoljenost revizije, so pravni standard, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Zato mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 273/2010) posledice in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, tudi izkazati.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s svojimi navedbami ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da novogradnja ne vpliva na nepremičnine, katerih solastnik je revident. Nasprotnega dokaza (kot je npr. strokovno mnenje), s katerim bi dokazal širše vplivno območje novogradnje, pa revident v upravnem postopku ni predložil. Glede njegovega vztrajanja, da bo novogradnja metala senco na njegovo solastno hišo, pa Vrhovno sodišče odgovarja, da vprašanja dejanskega stanja niso predmet revizijskega postopka.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.