Jedro

Razlogi za sprejeto odločitev morajo biti navedeni v obrazložitvi izpodbijanega akta, saj je predmet sodne presoje v upravnem sporu njegova zakonitost. To pomeni, da bi toženka morala že v upravnem postopku, in sicer vsaj na drugi stopnji, odgovoriti tudi na vse pravno pomembne strankine ugovore, postavljene v upravnem postopku, vključno v pritožbi, saj se na ta način zagotavljajo ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. ter 25. člena Ustave. Z odgovorom na tožbo zato ni mogoče dopolnjevat iz razlogov, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani (oziroma v tem primeru vsaj drugostopenjski akt), saj bi bila sicer tožniku odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Mokronog - Trebelno št. 354-0040/2020 z dne 2. 12. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku po uradni dolžnosti odmeril komunalni prispevek v skupnem znesku 2.456,66 evrov zaradi priključitve stanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 000 k. o. Trebelno na javni vodovod, določil način plačila ter ugotovil, da so s plačilom komunalnega prispevka po tej odločbi poravnani vsi stroški priključevanja objekta na komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti; pogoje za priključitev objekta na posamezne komunalne objekte in naprave podajo s soglasji pristojna podjetja za upravljanje z infrastrukturnim omrežjem.

2. V obrazložitvi se opira na določbe Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Mokronog - Trebelno (v nadaljevanju Odlok) v zvezi z 222. členom Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2).

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Dodal je, da je Občina Trebnje zgradila glavni vod javnega vodovodnega omrežja do naselja Drečji vrh in naprej do Cikave, ki je bil predan v upravljanje javnemu podjetju A., d. o. o., nato pa po delitveni bilanci prenesen na toženko. V naselju Drečji vrh je zgrajen tudi sekundarni vod, na katerega tožnikov objekt še ni priključen. Navaja še, da 19. člen Odloka omogoča odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti, in meni, da je bila uporaba 222. člen ZUreP-2 pravilna.

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Trdi, da za javni vodovod, ki je bil zgrajen že vsaj pred 15 leti, gradbeno dovoljenje ni bilo izdano oziroma da organ z njim ne razpolaga, čeprav bi to dovoljenje, glede na mnenje Ministrstva za okolje in prostor z dne 22. 1. 2021, moralo biti pridobljeno. Meni, da zato ni podlage za odmero komunalnega prispevka. Toženki še očita, da je zamudila dvoletni rok za odmero komunalnega prispevka iz tretjega odstavka 222. člena ZUreP-2. Vztraja, da 19. člen Odloka ne daje podlage za uvedbo postopka po uradni dolžnosti. Sodišču predlaga, naj po opravljeni javni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje. Meni, da je pomemben prenos vodovodnega omrežja v upravljanje javnemu podjetju, do česar je prišlo pred uveljavitvijo ZUreP-2, zato je dvoletni rok za odmero komunalnega prispevka pričel teči šele s 1. 6. 2018. Navaja, da je z aktivnostmi za odmero komunalnega prispevka pričela v juniju 2020 in da prej roki zaradi epidemije Covid-19 niso tekli. Navaja tudi, da je šele 14. 10. 2019 prejela dopis A., d. o. o., da na javno vodovodno omrežje ni priključenih 10 hiš. Meni, da rok iz 222. člena ni prekluziven, temveč instrukcijski, ter da pravica do 0dmere ni ugasnila, ker gre za javnofinančno dajatev. Tožnikovim navedbam v zvezi z neizdanim gradbenim in uporabnim dovoljenjem za javni vodovod očita, da so tožbene novote. Navedbe, da gradbeno in uporabno dovoljenje ne obstajata, naj bi bile glede na 151. člen ZUreP-2 nerelevantne. Meni tudi, da je podana podlaga za vodenje postopka po uradni dolžnosti. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov postopka.

**Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je 6. 4. 2023 na podlagi prve alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

**K I. točki izreka**

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet spora je zakonitost odločitve o odmeri komunalnega prispevka tožniku za priključitev na sistem javnega vodovoda, ki jo je prvostopenjski organ sprejel na podlagi Odloka ter 222. člena ZUreP-2. 9. V 222. členu ZUreP-2 je določeno, da kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, odmeri pristojni občinski organ komunalni prispevek z odmerno odločbo po uradni dolžnosti. Odmerna odločba je izvršilni naslov (prvi odstavek). Pri odmeri komunalnega prispevka iz prejšnjega odstavka se podatek o zmogljivosti in namembnosti objekta pridobi iz uradnih evidenc (drugi odstavek). Komunalni prispevek iz prvega odstavka tega člena lahko občina odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča (tretji odstavek). Zoper odmerno odločbo je dovoljena pritožba, o kateri odloča župan. Rok za odločitev o pritožbi je 15 dni (četrti odstavek).

10. Z Odlokom (Ur. list RS št. 48/14) je bil sprejet Program opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine Mokronog - Trebelno, ki določa podlage za odmero komunalnega prispevka, obračunska območja obstoječe komunalne opreme, skupne in obračunske stroške komunalne opreme, preračun obračunskih stroškov na enoto mere, podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka, olajšave in oprostitve za določene kategorije objektov ter način plačila. Po 19. členu Odloka se komunalni prispevek odmeri na zahtevo zavezanca ali po uradni dolžnosti.

11. Kot je tožniku pravilno pojasnil že drugostopenjski organ v svoji odločbi, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, ne drži, da 19. člen Odloka ni mogel biti podlaga za izdajo odločbe, ker ni bilo vložene zahteve zavezanca. Citirana določba namreč dopušča odmero komunalnega prispevka tudi po uradni dolžnosti. S tem tožbenim očitkom tožnik zato ne more uspeti.

12. Tožnik še ugovarja, da zaradi neobstoja gradbenega dovoljenja javni vodovod ne obstaja, zaradi česar mu zaradi priklopa nanj ni mogoče odmeriti komunalnega prispevka, kot tudi, da je toženka zamudila rok za izdajo odločbe po tretjem odstavku 222. člena ZUreP-2. 13. Iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik pred izdajo prvostopenjske odločbe uveljavljal te ugovore, vendar pa hkrati tudi ni razvidno, da bi bila tožniku dana možnost, da se o odmeri komunalnega prispevka pred izdajo odločbe izreče. Poslan mu je bil sicer informativni izračun komunalnega prispevka (ki je bil nato v celoti povzet v prvostopenjski odločbi), vendar brez poziva organa k morebitni izjavi o posredovanih ugotovitvah. Nadaljnje ravnanje prvostopenjskega organa je bila izdaja prvostopenjske odločbe, iz obrazložitve katere (kot že povedano) izhaja le obračun komunalnega prispevka glede na Odlok in podatke tožnikovega objekta, ki se priključuje na javni vodovod. To pomeni, da je imel tožnik možnost uveljavljanja teh ugovorov šele v pritožbenem postopku, kar je tudi izkoristil in jih uveljavljal (146. člen v zvezi z drugim odstavkom 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), drugostopenjski organ pa je imel tudi podlago, da razloge prvostopenjske odločbe dopolni (tretji odstavek 248. člena ZUP), če bi menil oziroma presodil, da je obrazložitev prvostopenjske odločbe pomanjkljiva oziroma nepopolna. Sodišče zato te tožbene ugovore vsebinsko obravnava, pri čemer pa sodi, da izpodbijane odločbe, upoštevaje razloge drugostopenjske odločbe, v tem pogledu ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

14. V zvezi s temi ugovori namreč drugostopenjski organ navaja le, da ''v zadevi ni sporno, da je še Občina Trebnje zgradila glavni vod javnega vodovodnega omrežja do naselja Drečji vrh in naprej do Cikave, ki je bil predan v upravljanje javnemu podjetju A., d.o.o. in z delitveno bilanco preneseno na toženko in da je v gručastem naselju Drečji vrh zgrajen tudi sekundarni vod, na katerega (pri)tožnik še ni priključen'' in, da ''glede na razloge, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, so določbe v 222. členu ZUreP-2 pravilne in zakonite''. Slednji del povedi sploh ni jasen in razumljiv. Predvsem pa povzeto za preizkus zakonitosti odločitve organa ne zadošča in je zato nezakonita, kar terja njeno odpravo.

15. Na drugačno presojo ne vplivajo toženkine navedbe v odgovoru na tožbo, v katerih odgovarja na očitke o času izgradnje vodovoda, relevantnosti upravnih dovoljenj za gradnjo ter teku in relevantnosti roka iz tretjega odstavka 222. člena ZUreP-2. Razlogi za sprejeto odločitev morajo namreč biti navedeni v obrazložitvi izpodbijanega akta, saj je predmet sodne presoje v upravnem sporu njegova zakonitost. Izpodbijani upravni akt mora zato vsebovati vse elemente, ki jih določa 214. člen ZUP, med drugim razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (3., 5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). To pomeni, da bi toženka morala že v upravnem postopku, in sicer vsaj na drugi stopnji, odgovoriti tudi na vse pravno pomembne strankine ugovore, postavljene v upravnem postopku, vključno v pritožbi, saj se na ta način zagotavljajo ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. ter 25. člena Ustave. Z odgovorom na tožbo zato ni mogoče dopolnjevat iz razlogov, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani (oziroma v tem primeru vsaj drugostopenjski akt), saj bi bila sicer tožniku odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva. Odgovor na tožbo v upravnem sporu je tako namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah in podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti te odločbe.1

16. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ta, sledeč tretjemu in četrtemu odstavku istega člena zakona, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi ponovno odločiti.

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, upravnih spisov in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. in III. točki izreka:**

18. Odločitev o ugoditvi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (prvi odstavek 3. člena), po katerem se tožniku v primeru, če je bila zadeva rešena brez izvedbe glavne obravnave in tožnik ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 15 EUR.

19. Sodišče je toženkin stroškovni zahtevek zavrnilo na isti pravni podlagi, to je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, saj toženka v upravnem sporu ni uspela.

1 Prim. sodbe tega sodišča I U 726/2019, I U 1562/2018, III U 239/2013 in druge.