Jedro

Člen 24 PUP določa, da morajo odmiki novozgrajenih objektov slediti regulacijskim črtam v prostoru, če teh ni, mora biti odmik objekta vsaj 4,0 m od meje sosednje parcele, manjši odmik pa je možen, če so razlogi zanj utemeljeni v načrtu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Teh normodajalec ni vnaprej predvidel, zato jih je treba presojati v vsakem primeru posebej. Pri tem je pomembno, da so odmiki predpisani zaradi preprečevanja prekomernih vplivov novogradnje na sosednje nepremičnine.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Nova Gorica št. 351-100/2010/38 z dne 12. 12. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorjema A.A. in B.A. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) izdala gradbeno dovoljenje za dozidavo (legalizacijo nadstreška nad vhodom, balkona v visokem pritličju in balkona v mansardi ter sanitarij v kleti in kuhinje v visokem pritličju) stanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 2903 k. o. ..., pod v izreku navedenimi pogoji. Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ izpodbijano odločbo izdal v ponovljenem postopku, po odločitvi drugostopenjskega upravnega organa.

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da se zemljišče posega nahaja v območju, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju Nove Gorice (v nadaljevanju PUP). Upravni organ je ugotovil, da je predvidena gradnja skladna z določbami prostorskega akta, med drugim tudi glede odmika od meje tožnikovega zemljišča in glede odmika med lici stanovanjskih stavb (24. člen PUP). V obrazložitvi se sklicuje na pojasnila projektanta, da obravnavani posegi odmika obstoječe stavbe (zgrajene na podlagi gradbenega dovoljenja iz leta 1963 in nadzidane na podlagi gradbenega dovoljenja iz leta 1990) ne zmanjšujejo, da se torej parcelni meji ne približujejo in da obstoječega stanja ne poslabšujejo, temveč obstoječo gradnjo v že doseženih mejah zaokrožujejo in urejajo v skladu z določbami PUP.

Tožnikovo sklicevanje na določbo PUP o odmiku med lici stanovanjskih stavb je organ prve stopnje zavrnil, ker se ta določba 24. člena PUP nanaša na odmik med lici objekta v smeri V-Z oziroma S-J, obravnavani stavbi pa sta orientirani v smeri SZ-JV in z lici tudi nista obrnjeni ena proti drugi. Pri tem je upošteval opredelitev lica iz 3. člena PUP (fasada stanovanjske stavbe, na kateri so odprtine dnevnih bivalnih prostorov stanovanja - dnevna soba, kuhinja, balkon, terasa).

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in se pri tem skliceval na obrazložitev organa prve stopnje glede ugotovitve, da je obravnavana gradnja mogoča, da zadošča javnopravnim pogojem, ki jih določa prostorski akt, in da so izpolnjeni vsi z Zakonom o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) določeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Glede na pritožbene navedbe je pojasnil še, da lahko tožnik kot stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varuje le svoje pravice in pravne koristi, ki jih ima v okviru določb prostorskega akta.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi izpodbijani odločbi očita neobrazloženost in s tem bistveno kršitev pravil postopka, saj naj bi prvostopenjski upravni organ svojo odločitev pojasnjeval le glede ugotovitev v ponovljenem postopku, ne pa tudi ugotovitev predhodnega postopka. Navaja, da je odmik sporne gradnje bistveno manjši od 4,0 m in da za tak odmik niso podani utemeljeni razlogi. Prizidek (vetrolov) naj bi bil le majhen del gradbenega volumna, zato meni, da bi morala biti upoštevana linija stavbnega volumna, tj. linija severozahodne fasade, ter ustvarjene in naravne danosti v prostoru naselja. Meni tudi, da bi se organ moral opredeliti do vprašanja nadzidave stanovanjske hiše in ne le o njeni dozidavi. Navaja, da osončenja ni in da bo gradnja zidu na zahodni strani terase še dodatno zmanjšala osvetljenost njegovih bivalnih prostorov, zaradi česar je na severozahodni fasadi njegove stanovanjske hiše plesen, kar vpliva na celoten objekt (neprijeten vonj po vlagi in zatohlost prostorov). Meni, da bi bilo treba zaradi manjših odmikov ovrednotiti vplive gradnje na sosednje nepremičnine, zlasti njegovo. Obstoj vplivov naj bi izhajal iz strokovnih mnenj, med drugim iz izvedenskega poročila ... z dne 23. 4. 1999. Upravnima organoma očita, da se do teh vplivov nista opredelila in navaja, da je obravnavana gradnja zanj moteča, ker se je ob gradnji celo stavbo premaknilo tako, da je od parcelne meje oddaljena le 1,39 m in ne 1,60 m. Neutemeljeno naj bi bilo tudi razlogovanje upravnega organa, da je manjši odmik dovoljen, ker stavbi (prizadetih strank in tožnikova) nista z lici obrnjeni ena proti drugi, saj se sporna gradnja nahaja jugovzhodno od tožnikove stavbe, ki ima na jugovzhodni fasadi odprtine dnevnih prostorov. Sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in zavrne zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo sodišču predlagata, naj tožbo zavrže, ker iz dopisa Upravnega sodišča izhaja, da je bila vložena zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor, in ni bila vložena na naslov, ki je naveden v pravnem pouku, temveč na oddelek v Novi Gorici. Menita, da je tožba neutemeljena, saj naj bi bilo iz projektne dokumentacije in vseh prilog razvidno, da so tožbene trditve in razlage napačne.

Tožnik v pripravljalni vlogi oporeka navedbam prizadetih strank glede procesnih nepravilnosti vložene tožbe in poudarja, da v obravnavani zadevi ne gre za gradnjo novega objekta, temveč za legalizacijo nedovoljene gradnje, ki je v času gradnje ni bilo mogoče legalizirati, upravna organa pa svoje odločitve v zvezi s tem nista obrazložila. V nadaljevanju glede upoštevanja linije stavbnega volumna in skladnosti nameravane gradnje s konceptom zazidalnega načrta za to območje navaja enako kot v tožbi. Zavrača tudi sklicevanje na razlago načelnika oddelka za okolje in prostor Mestne občine Nova Gorica z dne 22. 8. 2011. Tožba je utemeljena.

Glede na navedbe prizadetih strank v odgovoru na tožbo sodišče uvodoma pojasnjuje, da iz tožbenih navedb in tožbenega predloga nedvomno izhaja, da je tožnik tožbo pravilno vložil zoper gradbeno dovoljenje, torej zoper upravni akt iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katerim naj bi bilo po tožnikovih trditvah poseženo v njegove pravice oz. pravne koristi. Razlogov za zavrženje tožbe pa ni mogoče opreti na spremni dopis, s katerim jima je sodišče poslalo tožbo v odgovor. Zato je neutemeljen predlog prizadetih strank, naj sodišče tožbo zavrže. Ker Upravno sodišče na zunanjih oddelkih sodi glede na prebivališče tožnika (četrti odstavek 9. člena ZUS-1), je neutemeljen tudi ugovor prizadetih strank, da tožnik tožbe ne bi smel vložiti na Zunanjem oddelku tega sodišča v Novi Gorici.

V zadevi je sporno vprašanje, ali je odmik obravnavane gradnje skladen z določbami prostorskega akta. Člen 24 PUP določa, da morajo odmiki novozgrajenih objektov slediti regulacijskim črtam v prostoru, če teh ni, mora biti odmik objekta vsaj 4,0 m od meje sosednje parcele, manjši odmik pa je možen, če so razlogi zanj utemeljeni v načrtu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Isti člen v drugi alineji ureja tudi odmike med lici stanovanjskih stavb v smeri vzhod-zahod in sever-jug, kar pa v obravnavanem primeru ne more biti podlaga za odločanje o dopustnosti odmikov, ker med strankami ni sporno, da ne gre za stanovanjski stavbi v legi vzhod-zahod ali sever-jug.

Med strankami tudi ni sporno, da je odmik obravnavane gradnje od meje s tožnikovim zemljiščem manjši od 4,0 m (tj. 1,6 m), vendar tožnik meni, da tak odmik obravnavane gradnje ni utemeljen in da zato ni v skladu s prvo navedeno določbo 24. člena PUP, ki manjše odmike dopušča le, če so zanj podani razlogi.

Taka ureditev je bila uveljavljena s spremembami PUP iz leta 2006, pred tem pa je bil manjši odmik možen le ob soglasju lastnika prizadete sosednje parcele. To pomeni, da je bil namen normodajalca omogočiti gradnjo z manjšim odmikom od 4,0 m tudi brez soglasja lastnika sosednjega zemljišča, če so za to utemeljeni razlogi. Teh normodajalec ni vnaprej predvidel, zato jih je treba presojati v vsakem primeru posebej. Pri tem je pomembno, da so odmiki predpisani zaradi preprečevanja prekomernih vplivov novogradnje na sosednje nepremičnine. Zato za ugotovitev, da so predvideni manjši odmiki skladni z navedeno določbo 24. člena PUP, ne zadošča zgolj to, da projektant v projektni dokumentaciji navede razloge za manjši odmik, temveč, ali ti razlogi utemeljujejo, da vpliv gradnje na sosednja zemljišča kljub manjšemu odmiku ne bo prekomeren.

Po presoji sodišča je upravni organ oceno o utemeljenosti manjšega odmika nepravilno oprl zgolj na (sicer nesporno) dejstvo, da odmik obravnavane gradnje ni večji od odmikov, ki so bili dovoljeni za gradnjo stanovanjske hiše leta 1963 in njeno nadzidavo leta 1990. Upravni organ namreč ni odločal o spremembi enega izmed gradbenih dovoljenj, na katere se sklicuje, temveč o izdaji gradbenega dovoljenja za novo gradnjo, čeprav le konstrukcijskih elementov k že obstoječemu objektu. Zato presoje, ali so odmiki novih konstrukcijskih elementov od meje s sosednjim zemljiščem sprejemljivi, ni mogoče utemeljevati zgolj z lego obstoječega objekta, temveč je treba opraviti oceno, ali vpliv njihove gradnje (kot je predvidena s projektno dokumentacijo) na sosednja zemljišča kljub manjšemu odmiku ne bo prekomeren.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba že iz navedenega razloga utemeljena, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo in je tožbi ugodilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa so v postopku zastopali odvetniki, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je njihova odvetniška pisarna zavezanec za plačilo DDV, tožniku pripada še DDV, to je 70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).