Jedro

Za utemeljitev pravnega interesa samo po sebi ne zadošča okoliščina lastništva zemljišč v območju urejanja z OPPN, saj mora imeti načrtovanje izvedbenih rešitev za pritožnico tudi bistvene posledice. Teh pa ni in s tem tudi ne neposrednega posega OPPN v strankin pravni položaj, če je treba za to na podlagi OPPN izdati gradbeno dovoljenje, v določenih primerih pa izvesti postopek razlastitve.

Za uveljavljanje varstva lastnih pravic in pravnih koristi gre, če sta izpolnjena pogoja: prvič, da izpodbijani prostorski akt, torej njegove sporne določbe, pomeni pravni temelj za določitev pravic ali obveznosti te osebe, in drugič, da ima akt v tem delu zanjo bistvene posledice.

Izpodbijane določbe prostorskega izvedbenega akta za tožnika nimajo bistvenih posledic, če bo za njegovo uresničitev šele treba izdati upravni akt, tožnik pa bo v upravnem sporu lahko izpodbijal njegovo zakonitost tako, da bo zatrjeval, da temelji na nezakoniti določbi predpisa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije je ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožbo (I. točka izreka), zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka). Navedena tožba je bila vložena na podlagi prvega odstavka 58. člena Zakona o urejanja prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) zoper Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za del enote urejanja prostora P 11-S2/2 (EUP PAO3) Krčevina pri Ptuju - pri Panorami (v nadaljevanju OPPN), v njej pa predlagano, naj sodišče OPPN v celoti odpravi in razveljavi, podrejeno, naj odpravi in razveljavi njegov 3., 4., 5., 7., 9., 10., 11., 12., 13., 14., 15., 16., 21., 36., 38. in 49. člen.

2. Po presoji sodišča tožnica – lastnica več nepremičnin, ki se nahajajo na območju OPPN, po delu njenega zemljišča parc. št. ... k.o. Krčevina pri Ptuju pa je načrtovan potek krožne ceste, ki mu nasprotuje –, z ugovori, ki se nanašajo na zagotavljanje požarne varnosti, na nevarnost gradnje zaradi plazovitega terena in na nevarnost uničenja kulturne dediščine, ni konkretizirala neposrednega posega OPPN v njen pravni položaj. Z nasprotovanjem povezavi do sedaj nezazidljivih parcel, ki so v naravi kmetijska zemljišča, varuje javno korist, medtem ko v OPPN načrtovana ceste preko njenega zemljišča v izmeri 108 m2 ne pomeni bistvenega posega v njen pravni položaj. Pravno relevantnih bistvenih posledic ne predstavljajo niti navedbe, da bi zaradi izgradnje ceste in postavitve protihrupnega zidu bilo poseženo v tožničino dejavnost oddajanja sob in nudenja nastanitev, saj je bila umestitev protihrupnega zidu v OPPN njena zahteva, zid pa je predviden na sosednji parceli.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper I. in III. točko navedenega sklepa vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka upravnega spora in materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Toženka (Mestna občina ...) v odgovoru na pritožbo opozarja na subjektivni koncept obravnavanega upravnega spora, kar izrecno izhaja iz prve alineje tretjega odstavka 58. člena ZUreP-2, odločitev pa je smiselno pravilno oprta na 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zgolj dejstvo, da je bila tožba vročena v odgovor, pa glede na drugi odstavek istega člena ZUS-1 ne pomeni, da sodišče kasneje ne more presoditi, da ni podlage za tožbo. Strinja se, da ni izkazan pritožničin pravni interes, saj morebitna ugoditev njeni tožbi ne more privesti do spremembe njenega pravnega položaja. Ne zadošča hipotetični, še ne nastali pravni interes, prav tako tudi ne sklicevanje na poslovne interese, če jih pravo ne varuje. Poudarja, da OPPN ne ureja nobene okoliščine v zvezi z nepremičninami v lasti tožnice, s trditvami o nedopustni pozidavi drugih parcel pa ne varuje svojega pravnega položaja. Glede načrtovanja javne infrastrukture meni, da je to dopustno tudi brez privolitve lastnika zemljišč, saj je uresničitev teh določb predmet ustreznega dogovora med pritožnico in investitorjem, če do njega ne bi prišlo, pa predmet postopka razlastitve. Z uveljavitvijo OPPN torej tožnici še ne grozi poseg v njene pravice. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo stroškov.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnica na več mestih zatrjuje nezmožnost preizkusa izpodbijanega sklepa, ker naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da OPPN z načrtovano gradnjo na njeni nepremičnini ne pomeni bistvenega posega v njen pravni položaj, pavšalno.

7. Navedeni očitek ni utemeljen. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je podana, če ima odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, med drugim, če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vrhovno sodišče je ob sklicevanju na pravno teorijo1 že večkrat ponovilo (med drugim v zadevah X Ips 25/2015, X Ips 341/2016), da mora biti za obstoj zatrjevane bistvene kršitve določb postopka upravnega spora možnost preizkusa odločitve izključena. Če obrazložitev kljub pomanjkljivostim to še vedno omogoča, procesna kršitev ni podana.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo razumevanje obeh pogojev iz prve alineje tretjega odstavka 58. člena ZUreP-2, ki morata biti izpolnjena za izkazovanje pravnega interesa za vložitev tožbe zoper prostorski izvedbeni akt, in s tem povzelo razlago Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 100/2019 z dne 4. 7. 2019.2 V nadaljevanju obrazložitve je presodilo posamične tožbene navedbe in med drugim ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin iz območja OPPN, a da je le po delu njenega zemljišča parc. št. ... k. o. Krčevina pri Ptuju načrtovan potek krožne ceste, pri čemer pa slednje ne pomeni bistvenega posega v njen pravni položaj glede na to, da je OPPN podlaga za izdajo gradbenih dovoljenj in v določenih primerih za uvedbo postopka razlastitve (18. točka obrazložitve). Navedlo je še, da OPPN nima bistvenih posledic za pritožnico v zvezi z načrtovano umestitvijo protihrupnega zidu na sosednji parceli (20. točka) in zavrnilo tožbeno nasprotovanje gradnji na zadevnem območju, ki ne pomeni konkretizacije neposrednega posega OPPN v pritožničin pravni položaj (19. točka sodbe).

9. Iz tega po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da za utemeljitev pravnega interesa samo po sebi ne zadošča okoliščina lastništva zemljišč v območju urejanja z OPPN, saj mora imeti načrtovanje izvedbenih rešitev za pritožnico tudi bistvene posledice. Teh pa ni in s tem tudi ne neposrednega posega OPPN v strankin pravni položaj, če je treba za to na podlagi OPPN izdati gradbeno dovoljenje, v določenih primerih pa izvesti postopek razlastitve.

10. Glede na navedeno ne drži, da se sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb, da gre zaradi poteka krožne ceste preko pritožničinega zemljišča za omejevanje njene lastninske pravice – opredelilo se je v smislu posledic, ki jih ima za lastninsko pravico dejstvo načrtovanja gradnje v predpisu. Možnosti preizkusa izpodbijanega sklepa nenazadnje pritrjuje tudi okoliščina, da pritožnica obrazloženo nasprotuje stališčem izpodbijanega sklepa in presoji prvostopenjskega sodišča glede obstoja njenega pravnega interesa.

11. Prav tako ni podana kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov z izvedenci za ugotavljanje zatrjevane plazovitosti terena, ravni hrupa in zagotavljanja požarne varnosti oziroma ker se do predlogov ni opredelilo. Ker je sodišče tožbo zavrglo na podlagi ocene, da navedbe v njej ne kažejo na pritožničin pravni interes za vsebinsko presojo navedb, se ob procesni odločitvi vprašanje (ne)dokazanosti omenjenih navedb sploh ni moglo postaviti. Sodišče prve stopnje je omenjene trditve sprejelo, njihov pomen pa presodilo z vidika zakonsko predpisanih zahtev za tožbo. S tem ko niso bili izpolnjeni pogoji za izvedbo dokaznega postopka in je bilo na podlagi ostalih razlogov jasno, zakaj sodišče dokazov ni izvedlo, dodatno opredeljevanje do dokaznih predlogov ni bilo potrebno.

**Pravni interes za tožbo po ZUreP-2**

12. Navedeni zakon v 11. členu določa, da ima zoper prostorske izvedbene akte vsakdo, ki izkazuje pravni interes, pravico do vlaganja pravnih sredstev v skladu s tem zakonom. Tako lahko v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 58. člena ZUreP-2 tožbo v upravnem sporu po tem členu (to je tožbo zoper prostorski izvedbeni akt) vloži oseba, ki vlaga tožbo zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, če izpodbijani prostorski izvedbeni akt določi pravni temelj za določitev njenih pravic ali obveznosti in če oseba izkaže, da ima izpodbijani prostorski akt v tem delu zanjo bistvene posledice.

13. Iz teh določb izhaja, da mora oseba za vložitev tožbe izkazati pravni interes. Ta je podan, če vloži tožbo zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi. Navedeno je procesna predpostavka za nadaljnjo presojo sodišča, in sicer ali tožbene navedbe utemeljujejo nezakonitost izpodbijanega prostorskega izvedbenega akta glede določitve namenske rabe prostora ali usmeritev za namensko rabo prostora, določitve prostorskih izvedbenih pogojev, ki se nanašajo na namembnost posegov v prostor, njihovo lego, velikost in oblikovanje, ali na velikost gradbene parcele, ali glede najustreznejše variante v uredbi o najustreznejši varianti (drugi odstavek 58. člena ZUreP-2). Če pravni interes ni izkazan, se tožba izloči iz nadaljnje obravnave na način, ki izhaja iz napotka o smiselni uporabi določb ZUS-1 (prvi odstavek 58. člena ZUreP-2), to je z zavrženjem tožbe. Pri tem je kot pravna podlaga za tako odločitev pravilna smiselna uporaba 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da se tožba zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Neizkazovanje pravnega interesa v smislu prve alineje tretjega odstavka 58. člena ZUreP-2 namreč pomeni, da prostorski izvedbeni akt očitno ne posega v tožnikov pravni položaj, ki bi se lahko varoval z navedeno tožbo. Vrhovno sodišče zato kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke o zmotni uporabi omenjene določbe 36. člena ZUS-1. 14. Pritožnica tudi meni, da je zakonska ureditev, ki ji ne dopušča vložitve tožbe zaradi varstva pravic tretjih ali varstva javne koristi, neustavna, ker da določbe, ki v ta namen določajo pooblastila nevladnim organizacijam in državnemu odvetništvu, v praksi ne zagotavljajo učinkovitega sodnega varstva zaradi varovanja javne koristi. Obravnavani 58. člen ZUreP-2 zato ni v skladu s pravico do učinkovitega pravnega varstva iz 25. člena Ustave in s 67. členom Ustave, ki opredeljuje ekološko funkcijo lastnine, poleg tega pa vzpostavlja tudi nedopustno razlikovanje med pravnim varstvom zasebnih koristi ter pravnim varstvom javnega interesa v postopkih sprejemanja prostorskih aktov.

15. Navedbe so neutemeljene. Morebitne slabosti pri izvajanju zakonov ("v praksi") še ne utemeljujejo neustavnosti same ureditve, zatrjevanje nedopustnosti razlikovanja med pravnim varstvom zasebnih koristi in javnega interesa pa je neobrazloženo. Glede na navedeno in ker niti iz določb Ustave ne izhaja zahteva, da bi moral imeti posameznik v upravnem sporu pravico uveljavljati varstvo javnih koristi ali koristi tretjih oseb neodvisno od obstoja svoje neposredne osebne pravne koristi, Vrhovno sodišče ni sledilo pritožničinemu predlogu za sprožitev postopka za oceno ustavnosti 58. člena ZUreP-2. 16. V zvezi z opozorili toženke v odgovoru na pritožbo, da je bolj verjetno, da je v nasprotju z Ustavo (z njenim 160. členom o pristojnosti Ustavnega sodišča za odločanje o skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z Ustavo in z zakoni) ureditev sodnega varstva v upravnem sporu zoper prostorske akte, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se pri odločanju o pritožničinem pravnem interesu problem vzporednih pristojnosti za vsebinsko presojo OPPN in nevarnosti različnega odločanja na Upravnem in Ustavnem sodišču o istem vprašanju še ni pojavil. Zato za odločitev o tej pritožbi razrešitev vprašanja o ustavni dopustnosti deljenih ali podvojenih pristojnosti ni bila potrebna.

17. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 100/2019 že podalo temeljne usmeritve glede razumevanja pomena prve alineje tretjega odstavka 58. člena ZUreP-2. Navedlo je, da gre za uveljavljanje varstva lastnih pravic in pravnih koristi, če sta izpolnjena pogoja: prvič, da izpodbijani prostorski akt, torej njegove sporne določbe, pomeni pravni temelj za določitev pravic ali obveznosti te osebe, in drugič, da ima akt v tem delu zanjo bistvene posledice. Pojasnilo je, da je OPPN med drugim podlaga za izdajo gradbenih dovoljenj (peti odstavek 116. člena ZUreP-2) in v določenih primerih za uvedbo postopka razlastitve (1. alineja prvega odstavka 194. člena v zvezi z drugim odstavkom 199. člena in prvim odstavkom 200. člena ZUreP-2).

18. Pogoj, da mora biti izpodbijani predpis oziroma njegove določbe pravni temelj za določitev tožnikovih pravic ali obveznosti, torej pomeni, da morajo določbe obravnavanega predpisa (v skladu z z drugim odstavkom 58. člena ZUreP-2 so vsi prostorski izvedbeni akti splošni akti) predstavljati podlago za odločanje o tožnikovih pravicah, ki bi jih lahko uveljavljal v konkretnih pravnih postopkih, oziroma podlago za naložitev obveznosti v postopkih, ki bi se lahko vodili zoper njega. To pa predpostavlja, da med tožnikom in predpisom obstoji vez, ki vzpostavlja možnost vpliva prostorskega izvedbenega predpisa na njegov pravni položaj. Tako v OPPN določeni prostorski izvedbeni pogoji veljajo za gradnjo objektov na zemljiščih v območju urejanja z OPPN in so podlaga za izdajo gradbenih dovoljenj (peti odstavek 116. člena ZUreP-2). Njihova vsebina zato določa možno uporabo zemljišč in s tem postavlja okvir izvrševanja lastninske pravice na teh zemljiščih.

19. Ni sporno, da je pritožnica lastnica več zemljišč v območju, ki ga ureja OPPN, na delu enega od njih je načrtovana gradnja dela krožne ceste kot dela javne infrastrukture. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katere od izpodbijanih določb OPPN bi lahko bile relevantne za gradnjo na njenih zemljiščih. Sicer je mogoče sklepati, da so to vsaj določbe, ki se nanašajo na gradnjo ceste na njenem zemljišču. Vendar pa to za utemeljitev pravnega interesa ne zadošča, saj pritožnica tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala, da ima izpodbijani OPPN zanjo bistvene posledice.

20. O tem vidiku je v sklepu I Up 100/2019 navedlo, da imajo sporne določbe za stranko bistvene posledice, če zožujejo obseg dosedanjih pravic ali pravnih koristi oziroma zmanjšujejo možnosti glede načinov uresničevanja njenih pravic (v konkretnem primeru pritožničine lastninske pravice). Za nadaljnjo razlago navedenega pojma pa je pomemben tudi zakonodajalčev razlog za uvedbo posebnega upravnega spora s tožbo iz 58. člena ZUreP-2 z erga omnes učinki ugotovljene nezakonitosti izpodbijanega podzakonskega predpisa oziroma predpisa lokalne skupnosti.

21. Iz obrazložitve k 58. členu Predloga zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) v poročilu Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor Državnega zbora, št. 800-01/16-3 z dne 6. 10. 2017, izhaja, da ta člen "vpeljuje nov način upravnega spora kot dopolnitev sistema iz zakona, ki ureja upravni spor". Razen navedenega ni drugih (sploh pa ne vsebinskih) pomembnih pojasnil. Vendar omemba, da gre za dopolnitev dosedanjega sistema upravnega spora, urejenega v ZUS-1, kaže, da tožba po navedenem členu ni bila mišljena s ciljem širjenja možnosti za uveljavljanje istih kršitev v različnih vrstah upravnih sporov, ampak kot dograditev dotedanjega upravnega spora s ciljem zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva v zadevah oseb, ki bi sicer ostale brez takega varstva. Mednje sodijo (tudi) primeri, v katerih bi morale osebe sprožati upravne postopke in nato upravni spor le iz razloga, da bi v njem prek instituta exceptio illegalis lahko uveljavljale nezakonitost podzakonskega predpisa, npr. z vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja na zemljišču, za katerega je prostorski izvedbeni akt spremenil namen njegove rabe iz dotedanje, ki je omogočala gradnjo (stavbno zemljišče), v rabo, ki to onemogoča (kmetijsko zemljišče). Ker je v takem primeru očitno, da je kakršnakoli gradnja nedopustna, je zahteva po začenjanju postopka pridobitve gradbenega dovoljenja nerazumna, možnost upravnega spora o nezakonitosti upravnega akta iz 2. člena ZUS-1 pa nezadostna. Velja pa tudi obratno: izpodbijane določbe prostorskega izvedbenega akta za tožnika nimajo bistvenih posledic, če bo za njegovo uresničitev šele treba izdati upravni akt, tožnik pa bo v upravnem sporu lahko izpodbijal njegovo zakonitost tako, da bo zatrjeval, da temelji na nezakoniti določbi predpisa.

22. Poleg navedenega že po naravi stvari določbe prostorskega izvedbenega akta ne morejo imeti bistvenih posledic za tožnika niti, če lahko v okviru izvrševanja latninskopravnih upravičenj brez posebnih pravnih postopkov prepreči njihovo uresničitev.

**Presoja pritožničinega pravnega interesa**

23. Pritožnica nasprotuje OPPN, ker ne želi gradenj v območju njegovega urejanja. Kot razlog navaja plazovitost terena, zaradi česar naj bi prišlo do poškodovanja njenih nepremičnin, ogroženo bo njeno zdravje in poseženo v izvajanje njene gospodarske (turistične) dejavnosti. Zaradi ceste bo izpostavljena hrupu, gradnja protihrupnega zidu pa bo zmanjšala osončenost hiše, zaradi njega pa tudi ne bo imela zagotovljene požarne varnosti.

24. Iz teh navedb izhaja, da pritožnica nasprotuje gradnjam objektov. Zanje bodo investitorji morali pridobiti gradbena dovoljenja v za to predvidenih postopkih. V njih bo pritožnica ob izpolnitvi pogojev za stransko udeležbo (drugi odstavek 36. člena Gradbenega zakona, v nadaljevanju GZ)3 lahko varovala svoje pravice in pravne koristi, saj bodo v teh postopkih obravnavani pogoji za gradnjo, ki jih izpostavlja v pritožbi. Toženka namreč utemeljeno opozarja na četrti odstavek 36. člena OPPN, da na območjih nestabilnih ali plazovitih tal ali nasutih zemljišč ni dopustno poseganje v teren brez predhodnega mnenja pooblaščenega geologa, ki izda pisno mnenje o ustreznosti posega in opredeli sprejemljiv način posega v nestabilna tla; pred pričetkom gradnje je treba pridobiti geotehnične pogoje za predvideni objekt in temu primerno predvideti tehnične rešitve gradnje. Za gradnjo protihrupnega zidu na sosednjem zemljišču je pomemben 39. člen OPPN, v skladu s katerim se obstoječim objektom za bivanje osončenje ne sme poslabšati. Pogoje glede požarne varnosti določa 36. člen, glede preprečevanja hrupa pa 38. člen.

25. Iz tega pa izhaja, da bo tudi nezakonitost določb OPPN, pomembnih za izdajo dovoljenj za gradnjo stavb in ostalih objektov na navedenem območju, predmet obravnave v teh postopkih in nato v upravnem sporu. Pritožnica pravnega interesa za izpodbijanje v tem postopku torej ne izkazuje.

26. Pritožba tudi meni, da predstavlja načrtovanje dela ceste na pritožničini nepremičnini de facto razlastitev. Pritožnica z gradnjo ni nikoli soglašala in je na to v postopku sprejemanja akta vseskozi opozarjala ter predlagala več drugih režitev. Toženka naj bi z OPPN brez njenega soglasja posegla v njeno lastninsko pravico.

27. Tudi te navedbe ne izkazujejo, da ima načrtovanje gradnje ceste v OPPN za pritožnico bistvene posledice. Kot lastnica lahko gradnjo prepreči, tako da na svojem zemljišču ne ustanovi stvarne ali obligacijske pravice v korist investitorja, ki brez pravice graditi ne more pridobiti gradbenega dovoljenja (6. točka prvega odstavka 43. člena GZ). S tega vidika so trditve o de facto razlastitvi neutemeljene. Na drugi strani pa pritožnica tudi ne trdi, da v morebitnem razlastitvenem postopku, če bi do njega prišlo, ne bo mogla uveljavljati nezakonitosti OPPN v delu načrtovane ceste.

28. Po obrazloženem je neutemeljena pritožbena trditev, da je bila obravnavana tožba edino pravno sredstvo pred izvrševanjem OPPN v praksi (to je v smislu gradenj načrtovanih objektov) in da je pritožnica z navedbami konkretizirala neposredni poseg izpodbijanega OPPN v njen pravni položaj. Po presoji pritožbenega sodišča je s svojimi navedbami pojasnjevala kvečjemu svoj pravni interes za udeležbo v postopkih za izdajo gradbenih dovoljenj.

29. Po obrazloženem in ker ostale navedbe za odločitev niso bistvene, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

**Stroški pritožbenega postopka**

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Odmerjeni so v skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP, ki glede nagrade in stroškov odvetnika napotuje na uporabo veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), in sicer v obravnavani zadevi na podlagi 1. in 4. točke tarifne številke 30. Upoštevaje, da gre pri odločanju o zakonitosti predpisa za neocenljivo zadevo, znašajo stroški nagrade za odgovor na pritožbo 625 točk, to je 375,00 EUR, materialni stroški v višini 2 % 7,50 EUR, oboje povečano za 22 % DDV (84,15 EUR), skupaj torej 466,65 EUR. V presežku je zahtevek toženke neutemeljen.

31. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ).

1 Glej J. Zobec v: Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2009, stran 307. 2 Sklep I Up 100/2019 je bil izdan v tej zadevi v zvezi s pritožničino pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in razveljavilo sklep prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi je dalo napotek, naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej preveri obstoj procesnih predpostavk za tožbo. 3 Pritožnica med drugim navaja, da je njena hiša v vplivnem območju gradnje protihrupnega zidu.